Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mu (1.226-1.250)


  1.      činéla  -e ž (ẹ̑) nav. mn., muz. glasbilo v obliki okrogle izbočene kovinske plošče: boben in činele; zdaj zazvenijo činele / udaril je na činelo ♪
  2.      čínž  -a m (ȋ) v fevdalizmu glavna podložniška dajatev od posestva zemljiškemu gospodu ♪
  3.      čiríčkati  -am nedov. (ȋ) redko čirikati: murenčki neugnano čiričkajo ♪
  4.      čirík  medm. (ȋ) posnema glas črička, murna ali nekaterih ptic: z gorice se sliši: čirik, čirik; sam.: kratek, rezek čirik murna ♪
  5.      čiríkati  -am nedov. (ȋ) oglašati se z glasom čiri: črički, murni čirikajo; ptice veselo čirikajo in pojejo ♪
  6.      číslati  -am nedov. (ȋ) raba peša prisojati komu vrednote; ceniti: vsi ga čislajo in spoštujejo; čislajo ga zaradi njegove vestnosti / visoko čisla klasike // star., v zvezi z za imeti za, šteti za: njegovo knjigo sem čislal za mojstrovino; čislati se za svobodomisleca číslan -a -o: čislan učenjak; lanene tkanine so zelo čislane ♪
  7.      číst  -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ȋ) 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji / čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže // ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste // ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno / vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica ● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto ◊ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden ♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto ♪
  8.      čísto  prisl. (ȋ) 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: čisto gol; čisto konkurenčna oblika gospodarjenja; sod je čisto prazen; vrt je čisto na drugi strani; ostal je čisto brez pomoči; čisto brez potrebe se jezite; zdaj je hiša čisto njegova; njegov nastop je čisto tak kot očetov; čisto vse si je zapomnil; čisto je nehal piti; hiša je čisto porušena; čisto gotovo pride; čisto nepričakovano se je vrnil; imaš čisto prav; elipt. on je čisto, kakor je bil čisto tak / hiša je čisto ob morju tik // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: to je čisto navadna goljufija; čisto preprosto mu je vse utajil; čisto sem pozabil sporočiti; čisto prav vam je; čisto zares ne vem 2. izraža zelo visoko stopnjo: čisto majhen je; čisto mlad; čisto malo se je spremenil; čisto tiho govori 3. izraža rahlo omejitev: hrana je čisto dobra; bil je čisto prijazen z nami; čisto lepo so ga sprejeli; čisto prijetno je tu; to vino imam čisto rad; prim. čist ♪
  9.      čítati  -am nedov. (ȋ) 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede; brati: zna čitati in pisati; čitati gotske črke; na glas čitati // dojemati vsebino besedila: čitati časopis, knjigo; čitali smo, kako je uspela veselica; o tem sem čital v knjigah / čitati Kersnika njegove povesti, romane / se je že začelo, ali ste čitali? 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: čitati note, zemljevid 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: čitati z obraza, na obrazu / vsako željo mu čita iz oči; čitati odgovor v očeh / čitati misli // ugibati, napovedovati: čitati (usodo) iz zvezd, z dlani čitajóč -a -e: zabaval se je, čitajoč ta poročila; ameriška novela je osvojila čitajoči svet ♪
  10.      článčič  -a m (ȃ) manjšalnica od članek: posvetil mu je spominski člančič / slabš. zmašil je nekak člančič in ga poslal v objavo nepomemben, malo vreden članek ♪
  11.      člén  in člèn čléna m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. del, ki se veže z drugimi v celoto: sestaviti člene; člen verige; vezava členov; pren. vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo; to vprašanje je samo člen v verigi problemov 2. oštevilčen odstavek zakona ali določbe: 62. člen ustave določa; 5. člen [čl.] zakona se glasi 3. zastar. členek, sklep: zapestni člen 4. zastar. stopnja sorodstva; koleno: sorodstvo v prvem členu ◊ anat. prstni člen del prsta med dvema sklepoma; bot. člen del stebla med dvema kolencema; elektr. akumulatorski člen osnovna enota akumulatorja; galvanski člen osnovna enota galvanske baterije; lingv. člen beseda pred samostalniki v nekaterih jezikih, ki navadno označuje spol; stavčni člen sintaktična enota v stavku; mat. člen del matematičnega izraza, ki ga od drugih delov ločita znaka + ali -; členi aritmetičnega zaporedja; zool. člen obroček telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih ♪
  12.      člének  -nka m (ẹ̑) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo // nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov ◊ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim ♪
  13.      človéče  -ta s (ẹ̄) nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza // slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim ♪
  14.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪
  15.      človéškost  -i ž (ẹ́) 1. lastnosti, značilne za človeka: presenetila nas je njegova sproščena človeškost; človeškost Shakespearovih oseb / človeškost medsebojnih odnosov; bogatitev človeškosti 2. redko človečnost: preziranje kulture in človeškosti; povrnila se mu je vera v človeškost ♪
  16.      čmeríkavost  tudi čemeríkavost -i [druga oblika čǝm in čem] ž (í) ekspr. čemernost: na obrazu se mu je brala bolehnost in čmerikavost / polastila se ga je čmerikavost ♪
  17.      čmokotáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. plosko, tleskajoče udarjati: Nikomur ni bil podoben, niti treznemu tesarju, ki je z lahkoto s težko cimrako čmokotal po najtrših grčah (Prežihov) ♪
  18.      čmŕljevka  -e ž (ŕ) zool. čmrlju podobna muha z rdečkastim zadkom, Volucella bombylans ♪
  19.      čòf  medm. (ȍ) posnema zamolkel glas pri padcu, udarcu: požene se in čof v vodo; čof, čof, stopa po blatu; čof! pa mu primaže klofuto ♪
  20.      čòp  čôpa tudi čópa m (ȍ ó, ọ́) 1. šop las, dlake, perja: povezati lase v čop; v čope razdeljena dlaka; kokoši s čopi / perjaničast čop na šlemu 2. urejen, povezan šop niti za okras; cof: čopi na zavesi; kapa s čopom / konji z belimi čopi na glavah ◊ arhit. (strešni) čop trikotno prirezani konec slemena pri dvokapni strehi; lov. gamsov čop šop daljše zimske dlake gamsa samca, nošen na klobuku ♪
  21.      črepálo  -a s (á) zool. organ pri muhi, s katerim srka hrano ♪
  22.      črí  medm. (ȋ) posnema glas murna, črička, liščka: čri čri čri, prepevajo murni / čričri ♪
  23.      čričánje  -a s (ȃ) glagolnik od čričati: čričanje murnov v travi ♪
  24.      čričáti  -ím nedov. (á í) oglašati se z glasom čri: črički, murni čričijo ♪
  25.      čríček  -čka m (ȋ) zool. murnu podobna žuželka bledo rumenkaste barve, Oecanthus pellucens: črički čirikajo; v vinogradih so se začeli oglašati črički; čriček prepeva: čri čri čri // poljud. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren: v mraku se oglasijo iz trave črički ♪

   1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA