Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mu (10.751-10.775)


  1.      zájec  -jca m (ȃ) 1. glodavec z velikimi uhlji in dolgimi zadnjimi nogami: zajec gloda deblo; zajec je stekel, švignil iz grmovja; ustreliti zajca; pes zasleduje zajca; lov na zajce; sliši kot zajec zelo dobro; spi kot zajec zelo rahlo; teče kot zajec zelo hitro / past za zajce / divji zajec / zajec v omaki // samec te živali: spustiti zajca k zajklji // glodavec s krajšimi zadnjimi nogami, zlasti udomačen: gojiti zajce / domači zajec 2. slabš. bojazljiv, strahopeten človek: prevelik zajec je, da bi si to upal; ne bodi tak zajec 3. priprava za sezuvanje škornjev: škornje si je sezul z zajcem 4. nar. kos svinjskega mesa z delom prsnice, reber in potrebušine: skuhati zajca ● ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; ekspr. noče biti poskusni zajec noče, da bi na njem kaj preizkušali; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj; na to se razume, spozna kakor zajec na boben prav nič ◊ lov. zajec veči, veka se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi; zool. morski zajec na morskem dnu živeča riba s trebušnimi plavutmi, izoblikovanimi v prisesek, Cyclopterus; planinski zajec v gorskem svetu živeči zajec, ki ima poleti sivo rjavo, pozimi snežno belo dlako, Lepus timidus varronis; poljski zajec na poljih in travnikih živeči zajec z rumeno rjavo dlako, Lepus europaeus ♪
  2.      zajédati  -am nedov. (ẹ́) 1. živeti na škodo drugega organizma: ta rastlina zajeda drevesa; piškur zajeda ribe 2. ekspr. živeti od dela drugega, na škodo drugega: očitali so mu, da zajeda starše; ni hotel zajedati tovarišev ● knjiž. zaradi takih napak ga kar naprej zajeda z zajedljivimi besedami ošteva zajédati se s prislovnim določilom 1. z jedenjem, grizenjem prodirati v kaj: črv se zajeda v sadež; pren., ekspr. skrbi se zajedajo vanj 2. prodirati v kaj trdega: žaga se je enakomerno zajedala v deblo / veriga se mu je zajedala v kožo / hudournik se zajeda v pobočje / ekspr. mraz se zajeda v telo 3. prihajati skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah se zajeda v oblačila / saje so se jim zajedale v kožo ● ekspr. morje se tu zajeda globoko v kopno sega ♪
  3.      zajésti  -jém dov., 2. mn. zajéste, 3. mn. zajedó tudi zajéjo; zajéj in zajèj zajéjte; zajédel zajédla, stil. zajèl zajéla (ẹ́) 1. ekspr. porabiti, zapraviti za jed, hrano: zajedel je ves denar; vse je zajedel in zapil / sin ga bo zajedel mu bo porabil, zapravil imetje za jed, hrano 2. ekspr. prebiti, preživeti zlasti v uživanju jedi, hrane: večino časa zaje in zapije zajésti se s prislovnim določilom 1. z jedenjem, grizenjem prodreti v kaj: črv se zaje v jabolko / klop se zaje v kožo / redko med pretepom se je zajedel v njegovo roko zagrizel; pren., ekspr. dvom se zaje v človeka 2. prodreti v kaj trdega: sveder se zaje v desko; plug se zaje v zemljo / psu se je ovratnica zajedla v vrat; vrv se je zajedla v roke / reka se je zajedla v skalna tla 3. priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah se zaje v preprogo; črnilo se zaje v tla / kislina se zaje v kožo / neprijeten vonj se je močno zajedel v obleko ● ekspr. naselje se je zajedlo v polja je seglo zajéden -a -o: v pobočje zajedena steza; veriga, zajedena v roke ♪
  4.      zajezikáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. predrzno reči, povedati: zajezikal je nekaj grdega; nesramno zajezikati / lažeš, mu je zajezikala ♪
  5.      zakacáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. zamazati, zapackati: zakacati šipe z blatom / krmežlji so mu zakacali oči zakacán -a -o: zakacane oči ♪
  6.      zakáj  prisl. (ā) 1. vprašuje po vzroku: zakaj hodiš tja; zakaj si jezen na nas / zakaj bi ne bili veseli / ekspr.: le zakaj je ni v službi; zakaj, le zakaj si to storil; tukaj so vragvedi zakaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašala ga je, zakaj se smeje / elipt. hočem vedeti, zakaj 2. elipt., v trdilnih stavkih, v zvezi z le, pa izraža močno, odločno zanikanje: se bojiš? Zakaj le // v nikalnih stavkih izraža pritrditev brez pridržka: bi šel z nami? Zakaj pa ne 3. pog. čemu: zakaj mi vse to praviš? Zato, da izveš resnico; sam.: postavljati zakaje vprašanja o vzroku, vzrokih ∙ ekspr. vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog ♪
  7.      zakájček  -čka m (ā) ekspr. otrok, navadno star tri ali štiri leta, ki pogosto vprašuje zakaj: malemu zakajčku ni zmeraj lahko odgovoriti / otrok zakajček ♪
  8.      zakasnélec  -lca [lc in u̯c] m (ẹ̑) knjiž. zamudnik: semintja je srečala kakega zakasnelca / zakasnelec je skočil k ostalim piščancem pod kokljino perut ♪
  9.      zakasnélost  -i ž (ẹ́) knjiž. dejstvo, da se kaj pojavi z zamudo, pozno: ideje so kljub zakasnelosti zanimive ♪
  10.      zakasnéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. priti kam pozneje, kot je določeno; zamuditi: avtobus je tisti dan zakasnel / ura je spet zakasnela pet minut zaostala 2. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: cvetenje sadnega drevja je letos zakasnelo zakasnèl in zakasnél -éla -o: zakasnel razvoj; zakasneli gostje ♪
  11.      zakasnévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. 1. imeti zamudo, biti pozen: vlak pogosto zakasneva / pri izvajanju reforme zakasnevamo / obvestila zakasnevajo zamujajo; ura zakasneva zaostaja // začenjati se, nastopati pozneje, kot se predvideva, pričakuje: pomlad zakasneva; visoke temperature letos nekoliko zakasnevajo 2. preh. povzročati, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje: slabo vreme zakasneva setev ♪
  12.      zakasníti  -ím dov., zakásnil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje: huda zima je zakasnila pomlad; slabo vreme je zakasnilo žetev / zaprte meje so zakasnile gospodarski razvoj upočasnile // narediti, povzročiti, da kdo kam pride pozneje, kot se predvideva, pričakuje: slaba cesta nas je zakasnila 2. nepreh., knjiž. priti kam pozneje, kot je določeno; zamuditi: vlak je zakasnil deset minut; nekoliko je zakasnil k zajtrku; tisti, ki so zakasnili, so ostali lačni 3. ne narediti, ne začeti delati česa ob času, kot se predvideva, pričakuje: letos so zakasnili z obiranjem / ribez bo zakasnil z zorenjem zakasníti se 1. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: cvetenje se je zaradi mrzle pomladi zakasnilo; poletje se je zakasnilo; govorna sposobnost se je pri njem zakasnila 2. ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: kadar je večerjal pri njih, se je zmeraj zakasnil; predolgo se je zakasnil v mestu in ne bo prišel pravočasno domov / če se boš zakasnil, kar tam prespi / zima se je zakasnila je dolgo trajala zakasnjèn -êna -o in zakásnjen -a -o redko zakasnel: zakasnjen obiskovalec; zakasnjeno cvetenje ♪
  13.      zakasnjênec  tudi zakásnjenec -nca m (é; ā) star. zamudnik: zakasnjenec je tiho vstopil v razred ♪
  14.      zakínkati  -am dov. (ȋ) 1. z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor, zaradi slabosti, utrujenosti: če ga je pestoval pokonci, je otrok zakinkal / bil je tako slaboten, da mu je glava zakinkala // redko pokimati: zakinka in reče: Prav imaš 2. ekspr. sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati: nekajkrat je zazehal, potem pa je kar pri mizi zakinkal; med predavanjem, vožnjo zakinkati // zadremati, zaspati sploh: po kosilu rad zakinka ♪
  15.      zaklàd  -áda m (ȁ á) 1. večja količina skritih dragocenosti, denarja, za katere se ne ve, čigave so: na dnu jezera leži zaklad; iskati, odkriti zaklad; bogat, velik zaklad; zgodba o zakladu / zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je // večja količina dragocenosti, navadno denarja: skriti zaklad na varno mesto // mn. večja količina česa, navadno dragocenega: imeti zaklade zlata in srebra // nav. mn. dragocenosti, denar: kopičiti zaklade; naropani zakladi; ekspr. tega ne bi storil za vse zaklade sveta sploh ne 2. s prilastkom zbirka dragocenosti, denarja, ki se hrani kje: ogledati si svetiščni zaklad // nav. mn. zbirka dragocenih, vrednih predmetov, ki se hrani kje: muzejski zakladi; knjižnica je razstavila svoje zaklade 3. ekspr., s prilastkom kar je za koga zelo dragoceno, veliko vredno: otrok je spravil svoj zaklad v žep / dober sosed je največji zaklad / zdravje je velik zaklad // kar je za koga v določenem položaju zelo dragoceno, veliko vredno: vzel je cigarete in zaklad razdelil sojetnikom // nav. mn. kar je dragoceno, vredno sploh: umetnostni zakladi dežele; zakladi kulture so pripovedke, ljudska glasba, arhitekturni spomeniki / ne zavedamo se še, kakšne zaklade duha smo izgubili z njim 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar kje obstaja v veliki količini in se da izkoriščati: najpomembnejši zakladi države so njeni gozdovi in nahajališča nafte; izrabljati naravne zaklade dežel 5. ekspr. kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: knjiga je resničen zaklad; priročnik je pravi zaklad podatkov / on je zaklad izkušenj, modrosti 6. v zvezi besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu: slovenski besedni zaklad / v slovarju zajet besedni zaklad // vse besede, ki jih kdo pozna in jih lahko uporablja: bogatiti svoj besedni zaklad / aktivni, pasivni besedni zaklad 7. zastar. sklad: dobiti denar za kaj iz različnih zakladov / rezervni zaklad ● minister za javni zaklad v nekaterih državah zakladni minister ◊ ekon. denar, ki začasno ni v prometu in pri zlati valuti uravnava količino denarja v obtoku ♪
  16.      zakládnica  -e ž (ȃ) 1. prostor, stavba za shranjevanje dragocenosti, denarja: ogledati si zakladnico; shraniti v zakladnici / državna, tempeljska zakladnica; zakladnica muzeja // ekspr. skrit prostor, kraj, kjer kdo hrani kaj dragocenega, vrednega: iz svoje zakladnice je potegnil oguljeno fotografijo; deček je dal denar v zakladnico pod strešnikom 2. knjiž. posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja, dragocenosti; trezor: dati dragocenosti v zakladnico / bančna zakladnica 3. v nekaterih državah ministrstvo, ki upravlja z javnim, državnim denarjem: o emisiji odloča zakladnica / minister državne zakladnice zakladni minister 4. ekspr., navadno z rodilnikom kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: morje je zakladnica soli in vode / knjiga je prava zakladnica znanja / ta človek je zakladnica izkušenj, spoznanj 5. ekspr., s prilastkom kar sestavlja celota kakih vrednih del: izvajati dela iz slovenske glasbene zakladnice; črpati iz kulturne zakladnice naroda ● ekspr. slovar obsega pravo zakladnico besed zelo veliko; knjiž., redko njena besedna zakladnica je skromna njen besedni zaklad ♪
  17.      zakládnik  -a m (ȃ) 1. kdor skrbi, je odgovoren za zakladnico: zakladnik je odprl zakladnico 2. knjiž., v nekaterih državah zakladni minister: zakladnik je član vlade / državni zakladnik 3. star. kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle; blagajnik: zakladnik jim je izplačal njihov delež; zakladnik društva ◊ zgod. zakladnik v fevdalizmu uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, ki upravlja zakladnico in premoženje fevdalca ♪
  18.      zakláti  -kóljem dov., zakôlji zakoljíte (á ọ́) 1. pripraviti prašiča za hrano: prašiče zredijo in zakoljejo doma 2. ubiti (domačo) žival za hrano, navadno z nožem: zaklati kokoš / prisilno zaklati zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska škoda // ekspr. ubiti, umoriti, navadno z nožem: v pretepu so ga zaklali; zaklati se s kuhinjskim nožem 3. žarg. zelo prizadeti, povsem onemogočiti koga: z razkritjem resnice ga bom zaklal / visoke cene so nas zaklale / zaklal sem se, ker sem mu verjel prišel sem v neprijeten, neugoden položaj zaklán -a -o: zaklana žival ♪
  19.      zaklatíti  in zaklátiti -im, tudi zaklátiti -im dov. (ȋ á; á) ekspr. narediti nekaj neurejenih gibov, navadno z rokami: zaklatiti proti komu s palico / zaklatiti z rokami okoli sebe zaklatíti se in zaklátiti se, tudi zaklátiti se ekspr. potepajoč se, pohajkujoč zaiti: v vas se je zaklatil neznan človek ♪
  20.      zaklécati  -am dov. (ẹ̄) večkrat nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo: noge so mu zaklecale od strahu / pogosto ji zaklecajo kolena ♪
  21.      zakleníti  -klénem dov. (ȋ ẹ́) dati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan // s takim dejanjem narediti a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven ● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil ♪
  22.      zaklénkati  -am dov. (ẹ̑) nav. ekspr. zazvoniti, navadno ob nesreči, smrti: zajokal je, ko je zaklenkal zvon / zaklenkal bo mrtvaški zvon // zazvoniti sploh: ko zaklenka zvonec, pridite k večerji ● ekspr. preden je ura zaklenkala deset, je ugasnil luč odbila; star. kmalu mu bo zaklenkal zvon bo umrl ♪
  23.      zaklépanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od zaklepati: zamuditi se z zaklepanjem / zaklepanje vrat ♪
  24.      zaklépati  -am nedov. (ẹ̑) dajati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: ko je zaklepal, je zlomil ključ / zakaj ne zaklepaš vrat b) da kaj ne more več delovati: zaklepati volan // s takim dejanjem delati a) da notranjost česa ni dostopna: zaklepati predale / trgovine čez opoldne zaklepajo zapirajo b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zaklepati denar v omaro c) da se komu onemogoči dostop do česa: kruh ji zaklepajo / pred njim so morali vse zaklepati; pren., ekspr. zaklepati skrivnost pred ljudmi č) da kdo mora ostati, kjer je: otroka zaklepajo v sobo ● knjiž., ekspr. njegova usta zaklepa molk molči zaklépati se z zaklenitvijo vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: kadar je sam doma, se zaklepa ♪
  25.      zakléščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. dobiti kaj v položaj, iz katerega se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more rešiti: močna roka mu je zakleščila prst zakléščiti se 1. ekspr. s kleščami se zagrabiti, se oprijeti: rak se je zakleščil na vabo 2. nar. gorenjsko široko, na vsa usta se zasmejati: mož se je zakleščil; škodoželjno, veselo se zakleščiti ♪

   10.626 10.651 10.676 10.701 10.726 10.751 10.776 10.801 10.826 10.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA