Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mu (10.526-10.550)


  1.      vzklíkniti  -em dov. (í ȋ) glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikniti geslo; vzklikniti hej, živio; vzklikniti komu, naj bo previden; vzklikniti od veselja, začudenja; jezno, ogorčeno vzklikniti / pazi, vzklikne ♪
  2.      vzkrátiti  -im dov., tudi vzkratíte; tudi vzkratíla (á ā) z dajalnikom povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: vzkratiti komu pravico / vzkratiti komu veselje // star. preprečiti: vzkratiti komu delo / vodo so jim vzkratili preprečili dostop do nje ♪
  3.      vzlíc  predl. (ȋ) star., z dajalnikom kljub: vzlic bližini se redko vidita; vzlic bradi sem ga spoznal / ni se ji posrečilo, a vzlic temu še upa ♪
  4.      vzljubíti  in vzljúbiti -im dov. (ȋ ū) začeti ljubiti: vzljubiti dekle; prvič vzljubiti / vzljubiti učence; otroci so se kmalu vzljubili / vzljubiti delo vzljubíti se in vzljúbiti se redko, s smiselnim osebkom v dajalniku, z nedoločnikom zahoteti se: vzljubilo se mu je klepetati / vzljubilo se mu je vina vzljúbljen -a -o: vzljubljeno delo ♪
  5.      vzmnožíti  -ím dov., vzmnóžil (ȋ í) zastar. okrepiti, povečati: uspeh mu je vzmnožil samozavest ♪
  6.      vznášati  -am nedov. (ȃ) 1. star. nositi navzgor, dvigati: veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli 2. knjiž. spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe vznašajóč -a -e: vznašajoče besede ♪
  7.      vznejevóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v nejevoljo: očitek ga vznejevolji vznejevóljiti se postati nejevoljen: vznejevoljiti se zaradi slabe postrežbe / vznejevoljiti se nad kom / obraz se mu vznejevolji / tako se ne dela, se je vznejevoljil vznejevóljen -a -o: vrniti se vznejevoljen; prisl.: vznejevoljeno odgovoriti ♪
  8.      vznemíriti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril // priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti ♪
  9.      vznemírjati  -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje // prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje vznemírjan -a -o: vznemirjane živali ♪
  10.      vzóči  prisl. (ọ̑) zastar. pred oči: zdaj mu je vnovič prišel vzoči ● zastar. vzoči povedati komu resnico odkrito, naravnost ♪
  11.      vzórnica  -e ž (ọ̑) ženska, ki je komu, za koga vzor: postala jim je vzornica; posnemati vzornico; filmska, literarna vzornica ◊ tekst. risba vezave na mrežastem papirju ♪
  12.      vzórnik  -a m (ọ̑) kdor je komu, za koga vzor: postati komu vzornik; posnemati vzornika; igralski, literarni vzornik; vzornik mladine; vzornik v govorjenju, oblačenju ♪
  13.      vzpenjáča  -e ž (á) 1. naprava za prevoz oseb ali tovora po strmini, jašku s pomočjo vlečne žične vrvi ali zobatega kolesa: graditi vzpenjačo na vrh gore; spodnja postaja vzpenjače / gorska vzpenjača / gondolska, smučarska vzpenjača žičnica / peljati se z vzpenjačo; hitrost vzpenjače 2. zastar. dvigalo: vzpenjača jih je dvignila do najvišjega nadstropja ♪
  14.      vzpénjati se  -am se nedov. (ẹ̑) 1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni // premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber // knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla 2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl 3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje 4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo 5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih // razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu 6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko 7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati // prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici 8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal ● ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku vzpenjáje se: občudovati okolico, vzpenjaje se po strmini vzpenjajóč se -a -e: skušati videti, vzpenjajoč se na prste; vzpenjajoča se cesta; družbeno vzpenjajoča se družina ♪
  15.      vzpéti se  vzpnèm se dov., vzpél se; nam. vzpét se in vzpèt se (ẹ́ ȅ) 1. s hojo navkreber priti kam: vzpeti se na vrh gore; vzpeti se po pobočju // s premikanjem navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem, priti kam: vzpeti se na drevo, drog / vzpeti se po lestvi // knjiž. premakniti se navzgor, kvišku; dvigniti se: letalo se vzpne skoraj navpično / ptica se vzpne pod oblake vzleti 2. dvigniti se, iztegniti kak del telesa: vzpni se, pa boš dosegel; jezdec se vzpne v stremenih / vzpeti se iz vode / konj se vzpne in zarezgeta / vzpeti se na prste; vzpeti se na zadnjih nogah / vzpeti se kvišku, navzgor 3. zrasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: bršljan se vzpne po deblu; fižol se je vzpel do vrha prekel 4. premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpeti se na konja, vozilo; vzpeti se komu na rame / plamen se je vzpel do strehe, pod nebo; sonce se je že visoko vzpelo je že visoko 5. doseči višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: cesta, svet se vzpne / steza se v ostrih vijugah vzpne do vrha 6. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpeti // priti na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpeti se iz nižjih družbenih plasti; vzpeti se na mesto direktorja / vzpeti se po družbeni lestvici; vzpeti se v vrh moštva / družbeno se vzpeti 7. ekspr. priti v višjo glasovno lego: pesem se vzpne in spet spusti / glas se mu je grozeče vzpel 8. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število potovanj se je vzpelo za tretjino / živo srebro se je vzpelo do štirideset stopinj ● ekspr. nenadoma se pred popotnikom vzpne visoka gora se pojavi, pokaže; zastar. vzpeti roke iztegniti navzgor, dvigniti vzpét -a -o: vzpet konj; visoko vzpet lok mavrice ♪
  16.      vzplamenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni ● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza ♪
  17.      vzplamenévati  -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamenevali kresovi / v uličnih svetilkah vzplameneva plin gori z izmenoma naraščajočim in pojemajočim plamenom // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj vzplameneva in pojenjuje 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: na obzorju vstaja sonce in pokrajina vzplameneva / oči so mu vzplamenevale od sreče 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplameneva / boji, upori vzplamenevajo // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamenevati od ogorčenja / po tem dogovoru ni več vzplameneval niti kričal se jezil, se razburjal vzplamenevajóč -a -e: vzplamenevajoč blesk oči ♪
  18.      vzplamtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplamti / suho dračje takoj vzplamti // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplamti / oko mu vzplamti v pritajenem ognju 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: jeza, strast znova vzplamti; med njima vzplamti ljubezen / v očeh mu vzplamti upanje / boj spet vzplamti // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplamteti od ljubezni, sovraštva / ne bodi nesramen, je vzplamtel vzplamtèl in vzplamtél -éla -o: vzplamtela jeza ♪
  19.      vzplamtévati  -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni ♪
  20.      vzplapoláti  -ám dov. (á ȃ) 1. viseč valujoče se premakniti zaradi premikanja zraka: zapihal je veter in zastave so vzplapolale / lasje so ji vzplapolali v vetru 2. višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapola in ugasne // zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapola / suho dračje je visoko vzplapolalo; kozolec je vzplapolal kakor plamenica / ob vsakem pihu sveča vzplapola 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapola jeza, strast / nasilje je spet vzplapolalo ♪
  21.      vzplapolávati  -am nedov. (ȃ) 1. viseč v presledkih valujoče se gibati zaradi premikanja zraka: zastave vzplapolavajo / dolgi lasje so ji vzplapolavali v vetru 2. večkrat višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapolava // večkrat zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapolava in ugaša / po gričih vzplapolavajo kresovi 3. knjiž. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapolava blesk, strast vzplapolavajóč -a -e: vzplapolavajoč ogenj ♪
  22.      vzpláti  vzpóljem dov., vzpôlji vzpoljíte; vzplál in vzplàl (á ọ́) 1. napeti se in upasti: nosnice so mu vzplale / knjiž. prsi so ji vzplale // knjiž. vzvaloviti: jezero, morje vzpolje / v žilah mu vzpolje kri začne hitreje teči, krožiti; plamen visoko vzpolje vzplapola 2. knjiž., ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njem vzpolje nova moč / v srcu vzpolje zavist ● knjiž., ekspr. ob tej nesramnosti je v njem vzplalo se je zelo razjezil, razburil ♪
  23.      vzplávati  -am dov. (ȃ) 1. plavajoč dvigniti se na površje: plavalec se potopi in spet vzplava; vzplavati iz globine, na površino / podmornica je zaradi poškodbe morala vzplavati vzpluti / ekspr. sonce vzplava izza oblaka / ekspr. ptica vzplava pod nebo vzleti 2. redko začeti plavati; splavati: živali vzplavajo po tolmunu / v dok spustijo vodo in ladja vzplava vzplove ● ekspr. na lice ji vzplava smehljaj ji pride, se prikaže ♪
  24.      vzporéden  -dna -o prid. (ẹ̄) enak, podoben čemu a) glede na lego: vzporedna trama; biti čemu, med seboj, s čim vzporeden; vzporedna črta, ulica / vzporedno premikanje b) glede na lastnosti, značilnosti: vzporedne ideje; vzporedni življenjski usodi / z rastjo gospodarstva vzporedna rast števila zaposlenih c) glede na čas dogajanja: vzporedni zgodbi romana / vzporedna gradnja več objektov istočasna; vzporedno obstajanje držav z različno ureditvijo // publ. stranski, postranski: osnovni in vzporedni objekti / vzporedni proizvod pivovarne je kvas ◊ alp. vzporedno plezanje istočasno plezanje več plezalcev v isti višini in v kratki medsebojni razdalji; elektr. vzporedna vezava vezava, pri kateri se na več priprav priključi ista napetost; fin. vzporedni valuti različni valuti, navadno zlata in srebrna, ki enakovredno krožita v državi in se njuno razmerje določa na trgu; geogr. vzporedni dom dom, postavljen vzporedno z gospodarskim poslopjem; geom. vzporedni črti, ploskvi črti, ploskvi, med katerima je razdalja na vseh mestih enaka; vzporedna projekcija projekcija, pri kateri so projicirni žarki vzporedni; lingv. vzporedne razlage razlage, ki imajo kategorialno enake pomenske značilnosti; muz. vzporedne kvinte premik dveh glasov v intervalu kvinte v drugo kvinto; ptt vzporedna vezava telefonskih priključkov vezava, pri kateri so telefonski priključki vezani na isti vod in isto klicno številko; šol. vzporedni oddelek paralelka, vzporednica; teh. vzporedni primež primež s čeljustma, ki se premikata vzporedno vzporédno prisl.: vzporedno se premikati; vzporedno vezan ♦ bot. vzporedno žilnat list list z vzporedno razporejenimi stranskimi žilami ♪
  25.      vzporedíti  -ím dov., vzporédil; vzporejèn (ȋ í) 1. narediti, da kaj pride vzporedno, vštric z drugim: pognal je konja, da je voz vzporedil z njegovim / vzporediti svoj korak z njenim uskladiti 2. knjiž. narediti primerjavo; primeriti: vzporediti podatke med seboj, z drugimi / vzporediti njegovo delo najboljšemu vzporedíti se zastar. razporediti se, postaviti se: vzporediti se okrog česa / vzporediti se v vrsto ♪

   10.401 10.426 10.451 10.476 10.501 10.526 10.551 10.576 10.601 10.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA