Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mrko (3-27)

3.      mrkoglèd  -éda m (ȅ ẹ́) knjiž., redko črnogled: to je dalo mrkogledu vzrok za sumničenje ♪
4.      mrkogléd  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki mrko, neprijazno gleda: bledikav mrkogled fant; mrkogledi stražniki 2. redko črnogled: mrkogledi pisatelji; ni bila mrkogleda, pa tudi ne lahkomiselna ♪
5.      mrkoók  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima mrke, neprijazne oči: mrkook in črnobrad mož ♪
6.      mŕkost  -i ž (ŕ) nav. ekspr. lastnost, značilnost mrkega: njegov smeh je pregnal mrkost z obrazov; govornikova mrkost / mrkost starega poslopja ♪
7.      posmrkováti  -újem nedov. (á ȗ) v presledkih smrkati: prehlajen je, zato posmrkuje / ekspr. tiho posmrkuje in si briše solze pojokava ♪
8.      požmrkováti  -újem nedov. (á ȗ) nar. pomežikovati: prestrašeno je požmrkoval / požmrkovati z očmi ♪
9.      smrkolín  -a m (ȋ) ekspr. razposajen, objesten nedorasel fant: smrkolini so si izmišljali različne neumnosti / kot psovka presneti smrkolin // nedorasel fant sploh: bil sem še smrkolin, zato nisem ničesar razumel / starši so bolj malo skrbeli za svojega smrkolina sina ♪
10.      smrkolínček  -čka m (ȋ) ekspr. razposajen, objesten deček: smrkolinček je mimogrede prižgal vse luči // ljubk. deček, fant: ta smrkolinček zelo lepo riše ♪
11.      smrkolínka  -e ž (ȋ) ženska oblika od smrkolin: te smrkolinke nihče ne mara ♪
12.      smrkolínski  -a -o prid. (ȋ) ekspr. značilen za smrkoline: smrkolinsko vedenje / kot psovka sodrga smrkolinska ♪
13.      smrkóvje  tudi smŕkovje -a s (ọ̑; ŕ) slabš. razposajeni, objestni otroci, zlasti dečki: smrkovje uničuje zelenice / kot psovka presneto smrkovje // ekspr. otroci, mladina sploh: v kino hodi samo smrkovje ♪
14.      birìč  -íča m (ȉ í) 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti: birič je klical, zastar. oklicaval ukaze; uiti biričem; graščak je poslal biriče po kmeta; mestni birič; gleda kakor birič mrko, neprijazno; zastar. beži, kakor bi ga devet biričev podilo ∙ ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal 2. ekspr. osovražen predstavnik oblasti: preklinjati gospodo in biriče / Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči, milijon, ki pijejo mu kri biriči (Kajuh) ♪
15.      mračíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz; kaj ti mrači oko; kaj se mračiš; izraz se mu je čedalje bolj mračil 2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl ∙ knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan 3. knjiž., redko delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca; goste zavese so mračile sobo mračíti se 1. brezoseb. prehajati iz dneva v mrak: mrači se; začelo se je mračiti 2. postajati mračen, temen: dan se mrači; nebo se mrači / luna se mrači; pren., ekspr. začel se mu je mračiti življenja dan ● ekspr. pred očmi se mi mrači zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno mračèč -éča -e: mračeč se je spregovoril; mračeče se dvorišče, nebo ♪
16.      mŕk  -a -o prid. (ȓ r̄) 1. nav. ekspr. ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos: mrki in zagrenjeni otroci; bila je mrka ženska; pren. šumenje mrkih borov // negativno, neugodno razpoložen: gospodar je bil mrk in nejevoljen; ves mrk je gledal za odhajajočim; sedel je mrk kot nevihta // ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos: mrki obrazi delavcev; mrk pogled 2. nav. ekspr. ki je temnejših barv: dan je silil izza mrkih vrhov; mrke strehe; mrko obzidje / mrka svetloba // knjiž. pust, dolgočasen: mrka pokrajina, vas 3. redko mračen, črn: bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta / mrke misli / mrko sovraštvo mŕko prisl.: mrko gledati; mrko nasršiti obrvi; mrko odgovoriti ♪
17.      mŕklost  -i ž (ŕ) knjiž. mračnost, mrkost: jesenska mrklost / pregnati mrklost z njegovega obraza ♪
18.      omračíti  -ím dov., omráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila ● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno omračèn -êna -o 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega ♪
19.      pomračíti  -ím dov., pomráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: nove skrbi so mu pomračile obraz; ob slabi novici se je pomračil 2. narediti nejasno, zmedeno: bridkost mu je pomračila duha ∙ knjiž. um se mu je pomračil postal je duševno bolan pomračíti se postati mračen, temen: nebo se je pomračilo / luna se je pomračila; brezoseb. pomračilo se je zmračilo se je pomračèn -êna -o: pomračen spomin; sonce bo deloma pomračeno ♪
20.      potemníti  -ím [tǝm] dov., potemnì in potèmni; potèmnil (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) temno: lak včasih potemni naravno barvo lesa; puh mu je potemnil lica; senca je padla na obraz in ga potemnila; nebo se je potemnilo; potemniti si trepalnice 2. narediti, da kaj izgubi močen sijaj, svetlobo: meglice so potemnile sonce; sonce se je potemnilo; pren. ta dogodek ne bo potemnil igralčeve podobe 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: nejevolja mu je potemnila obraz; obraz se mu je potemnil potemnjèn -êna -o: potemnjen zlat okvir; dekle s potemnjenimi obrvmi ♪
21.      sòj ¹ sôja m (ȍ ó) knjiž. rahla, medla svetloba: na steni je migotal soj zibajoče se svetilke; pisati pri soju sveče; iskati ključ v soju vžigalice; rdečkast soj ognja // sijanje, žarenje: lunin soj; soj sonca / soji požara odsevi / ekspr. sonce je žarelo v krvavem soju ● knjiž. soj v njenih očeh je zbledel njene oči niso več izražale veselja, pričakovanja; knjiž. oči se mu bleščijo v mrkem soju mrko gleda ♪
22.      stakníti  in stákniti -em dov. (ȋ á) narediti, da je kaj tesno skupaj, da tvori celoto: stakniti cevi, posamezne dele; stakniti oba konca; stakniti cepič s podlago / stakniti palec in kazalec; pogledal je tako mrko, da so se mu obrvi staknile ● ekspr. ženske so se spogledale in staknile glave stopile skupaj in se začele zaupno pogovarjati; publ. scenarist je staknil vrsto prizorov združil, povezal, navadno slabo stáknjen -a -o: dobro staknjeni deli; to ni prav staknjeno; prim. iztakniti ♪
23.      zamračeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati mrko, neprijazno: žalost mu je zamračevala obraz 2. delati nejasno, zmedeno: to je zamračevalo njegovo zavest 3. redko delati mračno, temno: oblaki so zamračevali nebo ♪
24.      zamračíti  -ím dov., zamráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: ta misel mu je zamračila obraz; ob teh besedah se mu je zamračilo čelo / spletke so mu zamračile zadnja leta življenja 2. narediti nejasno, zmedeno: novica mu je zamračila duha; spomin se mu je zamračil 3. redko narediti mračno, temno: oblaki so zamračili nebo; soba se je zamračila ● knjiž. um se mu je zamračil postal je duševno bolan zamračíti se brezoseb. zmračiti se: vrnil se je, ko se je zamračilo zamračèn -êna -o 1. deležnik od zamračiti: od jeze zamračen obraz; pokrajina je bila zamračena 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: prestrašili so ga njegovi zamračeni pogledi ♪
25.      zatemníti  -ím [tǝm] dov., zatemnì in zatèmni; zatèmnil (ȋ í) 1. z zakritjem narediti, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemniti okna; zatemniti svetilko / ekspr. črn oblak je zatemnil sonce zakril // na tak način narediti, da je kje temno: zatemniti dvorano; zatemniti sobo zaradi predvajanja filma; zatemniti z zavesami 2. knjiž. narediti, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemniti osnovni problem / obup je zatemnil upanje 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnile obraz 4. knjiž. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčiti: zatemnil je vse mestne veljake / skoraj bi zatemnil slavo največjega pesnika / s svojo lepoto je zatemnila vse druge zatemníti se 1. postati temen: nebo se zatemni / brezoseb. zaradi nizkih oblakov se je še pred nočjo zatemnilo stemnilo 2. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz se mu je ob novici zatemnil / prijazne oči so se ji zatemnile od žalosti zatemnjèn -êna -o: zatemnjena luč, soba; okna so zatemnjena ♪
26.      zatemnjeváti  -újem [tǝm] nedov. (á ȗ) 1. z zakrivanjem delati, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemnjevati luči; zatemnjevati okna / ekspr. oblaki zatemnjujejo luno zakrivajo // na tak način delati, da je kje temno: zatemnjevati prostor; zatemnjevati z zavesami 2. knjiž. delati, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemnjevati osnovno misel knjige; zatemnjevati ozadje neprijetnih dogodkov 3. knjiž. delati kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnjevale čelo / problemi mu zatemnjujejo življenje 4. knjiž. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčevati: ta napaka zatemnjuje druge ♪
27.      zmračíti  -ím dov., zmráčil (ȋ í) 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih ∙ knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan zmračíti se 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila ● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo ♪

   1 3