Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

moto (605-629)


  1.      trókoló  -ésa s (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ẹ̑) tovorno vozilo s tremi kolesi: voznik trokolesa / motorno, nožno trokolo // otroško vozilo s tremi kolesi na nožni pogon: voziti se s trokolesom ♪
  2.      trudíti se  in trúditi se -im se nedov. (ȋ ú ū) 1. z delom, aktivnostjo želeti doseči a) da se kaj naredi ustrezno, dobro: otrok se trudi, vendar ne dovolj; pri nalogah se zelo trudi; brezuspešno, dolgo se truditi / trudil se je popraviti zmoto; trudila se je, da bi snov dobro razložila b) da se kaj naredi sploh: konja sta se trudila izvleči voz; trudil se je, da bi se vzravnal / truditi se za naklonjenost koga 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati delo, kot ga določa sobesedilo: truditi se za otroke, z otroki; sam se je trudil s pospravljanjem lesa ● ekspr. zaman se je trudil okoli nje si prizadeval pridobiti njeno naklonjenost, ljubezen; za nič se mu ni treba truditi vse dobi z lahkoto trudíti in trúditi star. utrujati: truditi bolnika z govorjenjem; osla preveč trudi s težkimi bremeni / ne trudi nog zaradi mene ne prihajaj, ne hodi zaradi mene trudèč se -éča -e: plezal je, trudeč se doseči vrh; hodila sta previdno, trudeč se, da bi ne vzbudila pozornosti ♪
  3.      tuljáva  -e ž (ȃ) 1. navadno cevasta priprava z višjima robovoma, na katero se kaj navija: naviti nit, žico na tuljavo; lesena, papirnata tuljava / tuljava za telefonski kabel / porabiti tuljavo sukanca 2. redko tul, tulec: vzeti puščico iz tuljave / zviti list papirja v tuljavo 3. cevast prostor, skozi katerega kaj prehaja: omesti tuljavo v dimniku / dimniška, prezračevalna tuljava 4. grad., navadno s prilastkom element za sestavljanje cevi: izdelovati dimne, ventilatorske tuljave 5. star. cevasti končni del kake priprave, posode; dulec: tuljava lijaka, steklenice 6. elektr. žica, zvita v vijačnico: tuljave transformatorja / indukcijska, magnetilna tuljava / naviti tuljavo ♦ strojn. vžigalna tuljava ki s pretvarjanjem nizke napetosti v visoko omogoča vžig eksplozivne zmesi v motorju z notranjim zgorevanjem ♪
  4.      tunêra  -e ž (ȇ) 1. nar. primorsko čoln za lovljenje tunov; tonera: krma tunere / motorna tunera 2. rib. navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka: tuni so zaplavali v tunero / obalna tunera ♪
  5.      tunolóvka  -e ž (ọ̑) 1. ladja za lovljenje tunov; tunolovec: tunolovka dviguje mrežo / motorna tunolovka 2. rib. mreža za lovljenje tunov: ladja spušča tunolovko v morje / mreža tunolovka // navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov: postaviti tunolovko / obalna tunolovka 3. rib. ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje prihoda tunov: sedeti na vrhu tunolovke ♪
  6.      túrbokomprésor  -ja m (ȗ-ẹ̑) strojn. kompresor, ki ga žene toplotna turbina ali elektromotor z veliko vrtilno hitrostjo: aksialni turbokompresor ♪
  7.      túrbopropélerski  -a -o prid. (ȗ-ẹ̑) strojn. nanašajoč se na vijak, ki ga žene plinska turbina: turbopropelersko letalo / turbopropelerski motor ♪
  8.      túrboreakcíjski  -a -o prid. (ȗ-ȋ) strojn. turboreaktiven: turboreakcijsko letalo / turboreakcijski motor ♪
  9.      túrboreaktíven  -vna -o prid. (ȗ-ȋ) nanašajoč se na turboreaktor: turboreaktivno letalo / turboreaktivni motor ♪
  10.      túrboreáktor  -ja m (ȗ-á) strojn. turbinski reaktivni motor: ladja z dvema turboreaktorjema ♪
  11.      turírati  -am nedov. in dov. (ȋ) avt. povečevati dotok goriva, da deluje motor z večjim številom vrtljajev: šofer turira / turirati motor ♪
  12.      turíst  -a m (ȋ) 1. kdor potuje, začasno spremeni kraj bivanja zaradi oddiha, razvedrila: nuditi turistom hrano in prenočišče; domači, tuji turisti / motorizirani, individualni turisti 2. zastar. planinec, alpinist: vzpon turistov na vrh gore ♪
  13.      ugásniti  -em dov. (á ȃ) 1. narediti, da kaj preneha goreti: ugasniti vžigalico / ugasniti petrolejko // nepreh. prenehati goreti: sveča je ugasnila; nenadoma ugasniti / cigareta je hitro ugasnila / ogenj je ugasnil; pren., ekspr. njegova ljubezen do nje je ugasnila 2. narediti, da kaj preneha svetiti: ugasniti luč, svetilko // nepreh. prenehati svetiti: ulične luči so ugasnile / ekspr.: na jutranjem nebu je ugasnil mesec; nad dolino je ugasnila zarja 3. knjiž. prenehati biti, obstajati: z njim je ugasnila njegova rodbina / z leti tudi spomin na koga ugasne / njuno prijateljstvo je kmalu ugasnilo / zadnje upanje, veselje mu je ugasnilo v srcu / njen nasmeh je ugasnil / v nesreči so ugasnila tri mlada življenja so umrli trije mladi ljudje 4. knjiž., s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden; izgubiti se: čoln je ugasnil v megli b) neslišen: njegov klic je ugasnil v daljavi / koraki so ugasnili v noč 5. knjiž. nehati veljati, prenehati: po tem roku ugasne pravica do pritožbe; z aprilom ugasne veljavnost začasnih ukrepov 6. pog. izključiti, izklopiti: ugasniti radijski, televizijski sprejemnik / ugasniti motor ugásnjen -a -o: ugasnjen motor; vonj po ugasnjenih svečah; prim. ugasel ♪
  14.      únimog  -a m (ȗ) terensko vozilo, ki se uporablja v različne namene: pripeljal je unimog z motorno brizgalno; tovornjak, traktor in unimog ♪
  15.      uplinjáč  -a m (á) strojn. priprava pri motorjih z notranjim zgorevanjem, v kateri se meša hlapljivo gorivo z zračnim tokom: pravilno nastaviti uplinjač; čiščenje, delovanje uplinjača; deli uplinjača ♪
  16.      uprávljati  -am nedov. (á) 1. urejati, usmerjati življenje v kaki družbeni skupnosti: upravljati državo, občino; centralistično upravljati; občani neposredno upravljajo / upravljati zasedeno ozemlje / deželo je upravljal vladarjev namestnik je vladal v njej // odločati o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: delavci sami upravljajo; upravljati podjetje, rudnik, šolo 2. odločati o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa: upravljati gozdove; upravljati hišo / upravljati premoženje, zapuščino; upravljati sklad, neprav. s skladom 3. s širokim pomenskim obsegom s posebnimi pripravami uravnavati delovanje česa: upravljati kotle in turbine z enega mesta; upravljati stroj; upravljati televizijsko kamero voditi, usmerjati / avtomatično, daljinsko, ročno upravljati / upravljati krmilo usmerjati; upravljati zavoro z nogo pritiskati nanjo; publ. uči se upravljati z orožjem ravnati // publ. usmerjati, uravnavati premikanje česa: upravljati motorno kolo; upravljati ladjo krmariti; upravljati letalo pilotirati; upravljati tovornjak voziti // publ. usmerjati, uravnavati sploh: upravljati polet rakete; upravljati proces v plavžu / upravljati lokalne zadeve urejati upravljajóč -a -e: upravljajoči signali; upravljajoče osebe uprávljan -a -o: iz daljave upravljan stroj; federativno upravljana država; moderno upravljano podjetje; sam.: upravljavci in upravljani ♪
  17.      uravnoteževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnoteževati skodelici tehtnice 2. spravljati v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnoteževati svetovne vojaške sile b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnoteževati proizvodnjo in prodajo, proizvodnjo s prodajo // spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovešati: to čustvo ga je uravnoteževalo 3. teh. nameščati, oblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji: uravnoteževati kolesa, motor ♪
  18.      uravnotéžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnotežiti skodelici tehtnice; ko se je presedel, se je čoln uravnotežil ♦ navt. uravnotežiti ladjo razmestiti tovor, gorivo, zaloge na ladji tako, da je stabilna 2. spraviti v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnotežiti vojaške sile v svetu b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnotežiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnotežiti kompozicijo // spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovesiti: doživetje ga je duševno spet uravnotežilo; čustveno se uravnotežiti 3. teh. namestiti, izoblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji: uravnotežiti kolesa avtomobila; uravnotežiti krila letala; uravnotežiti motor, stroj / dinamično, statično uravnotežiti uravnotéžen -a -o: pameten, uravnotežen človek; izdatki so uravnoteženi z dohodki; prisl.: gospodarstvo se razvija uravnoteženo ♪
  19.      uréjati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da prihaja kaj v določen red: urejati gradivo, znamke; urejati po abecedi, času nastanka / urejati knjižnico, zbirko / urejati razmetane stole // v zvezi z v delati, da prihaja kaj v določen red tako, da nastaja, kar izraža dopolnilo: urejati pesmi v zbirko / urejati ljudi, vozove v vrsto; urejati se v kroge, vrste / urejati rože v šopke 2. delati, da prihaja kaj v stanje a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urejati grobove, parke; urejati si nohte, obleko, pričesko; urejati se pred ogledalom / urejati stanovanje po lastnem okusu b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urejati dimnik, motor; urejati si posteljo / komunalno urejati zemljišče / urejati hudournike c) ki ustreza potrebam, predpisom: urejati poslovne knjige, račune 3. delati, da nastaja, kar izraža dopolnilo: na podstrešju urejajo stanovanje; urejati si novo delavnico 4. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urejati članke, rokopis / urejati časopis, radijsko oddajo, knjižno zbirko / jezikovno, tehnično urejati 5. delati, da prihaja kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urejati gospodarstvo, politične razmere / urejati medsebojne odnose 6. delati, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: miličnik, semafor ureja promet / cene ureja država, trg / urejati s predpisi, z zakoni 7. delati, da prihaja kaj v stanje, kot se želi, mora biti: urejati vsakdanje stvari, uradne zadeve; vse v zvezi s počitnicami nam ureja turistična agencija / ta referent mi ureja pokojnino / urejati kaj na sodišču; urejati po mirni, uradni poti / uspešno urejati probleme, spore, težave reševati, odpravljati ● delo, življenje si urejam sam sam odločam, kakšno bo moje delo, življenje uréjati se prihajati v stanje, skladno s pravili, zahtevami: odnosi med državama se urejajo; razmere v podjetju se urejajo urejajóč -a -e: urejajoča moč; urejajoča načela uréjan -a -o: dobro urejana revija ♪
  20.      usáden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na usad: nastajanje usadnih področij / odstraniti usadno gmoto ♪
  21.      ustáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se ◊ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad ustáviti se 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati // prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati / ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati // prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz ● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena ♪
  22.      ustávljati  -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / miličniki so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče // delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze 2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne 3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak 4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / miličniki so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga ustávljati se 1. prenehavati se gibati, premikati: na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali / na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki / ustavljati se s pogledom na kom // prenehavati teči: kri se ranjencu že ustavlja 2. prenehavati delati, delovati: kolovrat, stroj se ustavlja / ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju / mlini, žage se ustavljajo prenehavajo obratovati // prenehavati delati kaj sploh: pripovedovalec se je večkrat ustavljal; ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt / taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom 3. prenehavati potekati, se razvijati: bolezen se že ustavlja; napredovanje, odseljevanje se ustavlja 4. s prislovnim določilom prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje: turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo / v tej gostilni se redko ustavljam 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem: razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih / misel se mu ustavlja tudi pri znancih 6. povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati; pijača, žganje se mu ustavlja 7. star. upirati se: ustavljati se napadalcu, oblasti; ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem; odločno, uspešno se ustavljati komu / hrast se ustavlja vsem neurjem kljubuje ● ekspr. televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah snema obraze, roke; ekspr. ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti; ekspr. kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej ustavljáje: ustavljaje voz se spotakniti; ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh ustavljajóč -a -e: stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile ♪
  23.      utečênost  -i ž (é) stanje, ko se (nanovo uvedena) dejavnost na kakem področju, mestu opravlja redno, brez zastojev: pravilna utečenost motorja / utečenost proizvodnje ♪
  24.      utêči  utêčem dov., utêci utecíte; utékel utêkla (é) 1. (nezaželeno) tekoč se odstraniti od kod, iz česa: obvezal si je rano, da bi mu kri ne utekla / vino je uteklo iz soda izteklo // odteči: voda je s poplavljenih področij kmalu utekla; povodenj se uteče 2. knjiž. uiti, pobegniti: ujetniki so utekli; uteči od doma / pes jim je utekel / z zagozdami zavarovati vagone, da ne utečejo // s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ranjena srna ni mogla uteči pred zasledovalci / komaj so utekli pred nevihto // z dajalnikom uiti, izmakniti se: uteči sovražniku; tekel je, kolikor je mogel, pa mu ni mogel uteči / uteči padajočemu kamenju / uteči nesreči, usodi ∙ smrti nihče ne uteče vsakdo mora umreti 3. preh. z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: uteči avtomobil, motor utêči se 1. začeti potekati redno, brez zastojev: delo se je v kratkem času uteklo; serijska proizvodnja se je že utekla / te oblike dela se morajo šele uteči 2. ekspr. zmanjšati se, izginiti: počakaj, da se mu jeza uteče; tudi huda žalost se sčasoma uteče utečèn -êna -o: utečen način občevanja, življenja; avtomobil je pravilno utečen; podjetje z utečeno proizvodnjo ♪
  25.      utékanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od utekati: utekanje vode skozi razpoke / utekanje vojakov na fronti je postajalo pogostnejše / pravilno utekanje motorja ♪

   480 505 530 555 580 605 630 655 680 705  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA