Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

motnja (26-35)

26.      razvòj  -ôja m (ȍ ó) glagolnik od razviti ali razvijati: a) razvoj poteka hitro, v različnih smereh; opazovati, pospeševati razvoj; enakomeren, skladen razvoj; stopnja razvoja; nastanek in razvoj b) prispevati k razvoju dežele; skrbeti za razvoj tehnologije; gospodarski, politični, umetniški razvoj; razvoj društva, kraja, zdravstva / časovni, zgodovinski razvoj / razvoj znanstvene misli c) razvoj okostja, organov; razvoj metulja iz bube / duševni, telesni, umski razvoj / otroci z motnjami v razvoju / razvoj bolezni ● publ. dežele v razvoju države z nizkim narodnim dohodkom; zanima nas, kakšen bo razvoj dogodkov po odstopu vlade kaj se bo zgodilo ◊ antr. enolinijski razvoj premočrten razvoj človeka od pitekantropa preko neandertalca do modernega človeka; biol. nazadnjaški razvoj pri katerem postane ustroj telesa zaradi posebnega načina življenja bolj preprost, kot je bil pri prednikih; zgodovinski razvoj organizmov spreminjanje organizmov iz preprostejših oblik v popolnejše; fin. Mednarodna banka za obnovo in razvoj banka, ki daje državam dolgoročna posojila za gradnjo mednarodno pomembnih gospodarskih objektov; lingv. semantični razvoj besede; razvoj dolgih samoglasnikov; šah. krilni razvoj postavitev lovca z osnovnega polja na sosednje polje velike diagonale ♪
27.      rotacízem  -zma m (ȋ) 1. lingv. sprememba nekaterih soglasnikov v glas r: može je po rotacizmu prešlo v more 2. med. govorna motnja, pri kateri je glas r izpuščen, zamenjan z drugim glasom ali izgovorjen nepravilno: rotacizem in jecljanje ♪
28.      shizofreníja  -e ž (ȋ) psiht. duševna bolezen z motnjami v mišljenju, čustvovanju: ugotoviti shizofrenijo; znaki shizofrenije / paranoidna shizofrenija z blodnjami kot glavno motnjo ♪
29.      šók  -a in šòk šôka m (ọ̑; ȍ ó) 1. med. zelo močen odziv organizma na hujšo telesno poškodbo, na duševni pretres: ponesrečenec je doživel šok; motnje v krvnem obtoku, dihanju in drugi znaki šoka / biti v šoku / psihični šok kot posledica duševnega pretresa; travmatski šok kot posledica hujše telesne poškodbe; živčni šok katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja // psiht. tak odziv organizma, povzročen umetno: pripraviti duševnega bolnika na šok; zdravljenje s šokom / inzulinski šok 2. ekspr. veliko presenečenje, osuplost: taki prizori vzbudijo pri gledalcih šok / dogodek je bil zanjo šok; neskl. pril.: pog. šok soba soba za intenzivno nego ♪
30.      šúm  -a m (ȗ) 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla // šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum 2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice 3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma ● nar. šum pada v globino slap ◊ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; lingv. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala ♪
31.      tífus  -a m (ȋ) poljud. bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri nastanejo razjede na črevesju, strok. trebušni tifus: preboleti tifus; cepiti proti tifusu; umreti za tifusom; epidemija tifusa; kolera in tifus ♦ med. pegasti ali pegavi tifus bolezen z visoko vročino, glavobolom in izpuščaji, ki jo prenašajo uši; pegavica ♪
32.      trávma  -e ž (ȃ) 1. med. sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega delovanja zunanje sile; poškodba: udarec je povzročil travmo; zlomi, opekline in druge travme / akustična travma ki jo povzroči hrup, pok; porodna travma ki nastane pri porodu 2. psih. duševna motnja zaradi (duševnega) pretresa: osvoboditi, rešiti se travme; očitki so v njem povzročili travmo; preboleti travmo / duševna travma 3. knjiž. zelo hudo, zelo težko doživetje: vojni poraz je bil dolgo narodna travma; spremlja ga travma grozovitega prizora; travme iz otroških let ♪
33.      trebúšen ¹ -šna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na trebuh: trebušna stran telesa / trebušni organi; trebušne mišice; trebušna votlina votlina, v kateri so prebavni organi / trebušni ples ples, pri katerem se ritmično premikajo zlasti trebuh, boki ♦ anat. trebušna mrena mrena, ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; (trebušna) prepona mišična pregrada med prsno in trebušno votlino; trebušna slinavka za želodcem ležeča žleza, ki izloča prebavni sok in hormone; med. trebušni tifus bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri nastanejo razjede na črevesju; trebušno dihanje dihanje, pri katerem se širi in krči trebušna prepona; zool. trebušna plavut parna plavut pri ribah, ležeča na trebuhu; trebušna vreča vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri nosi samica mladiče ♪
34.      trófičen  -čna -o prid. (ọ́) med. nanašajoč se na prehranjenost organizma, organa, tkiva: trofična motnja organa / trofični živec ♪
35.      žívčen  -čna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost 2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh ● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati ◊ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija žívčno prisl.: živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv ♪

   1 26