Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

moti (301-325)


  1.      nèpazljívost  -i ž (ȅ-í) lastnost, značilnost nepazljivega človeka: nepazljivost učencev ga je pri pouku zelo motila / do nesreče je prišlo zaradi nepazljivosti uslužbencev ♪
  2.      nèpoštênje  -a s (ȅ-é) knjiž. nepoštenost: verjetno se je zmotil, takega nepoštenja ni zmožen ♪
  3.      nèpremotljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) knjiž. ki se ne da premotiti, zmotiti: bila je nepremotljiva v svoji vztrajnosti ♪
  4.      nèprizadétost  -i ž (ȅ-ẹ̑) stanje neprizadetega človeka: njena neprizadetost ob njegovi žalosti ga je bolela; za navidezno neprizadetostjo se je skrivala vznemirjenost / motila jih je njegova neprizadetost za stvar, ki se je njim zdela tako pomembna; opazovala ga je s hladno neprizadetostjo ♪
  5.      nèrazumljívost  -i ž (ȅ-í) lastnost, značilnost nerazumljivega: nerazumljivost učiteljeve razlage; razumljivost in nerazumljivost / nerazumljivost njegovega govorjenja je pri predavanju zelo motila nerazločnost ♪
  6.      neskônčnost  -i ž (ó) 1. značilnost, lastnost neskončnega: neskončnost prostora; bistvo, pojem neskončnosti / ekspr. neskončnost pokrajine / ekspr. neskončnost samote 2. neskončen prostor: točka v neskončnosti / ekspr. strmeti v neskončnost vesolje 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neskončnosti, v neskončnost izraža zelo visoko stopnjo glede na trajanje: piskanje lokomotive se je ponavljalo do neskončnosti; v neskončnost ne boš tega delal; pogovori se vlečejo v neskončnost ♪
  7.      nèspodóbnost  -i ž (ȅ-ọ́) lastnost, značilnost nespodobnega: moti jih njegova nespodobnost / to je velika nespodobnost / govoriti nespodobnosti ♪
  8.      nèvarljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne vara, se ne moti: nevarljiv nagon, občutek // knjiž. trden, zanesljiv: nevarljiv dokaz, sklep / nevarljiva znamenja jasna ♪
  9.      nevoščljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost nevoščljivega človeka: moti me njegova nevoščljivost / muči ga huda nevoščljivost; z novo obleko je vzbujala nevoščljivost / ekspr. vse to je govoril iz same nevoščljivosti; z nevoščljivostjo je opisoval prijateljev novi avto ∙ preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv nevoščljivost je zelo pogosta človeška lastnost ♪
  10.      nèzainteresíran  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni zainteresiran: nezainteresirani dijaki motijo normalno delo / duhovno nezainteresirani posamezniki / postajal je vse bolj ravnodušen in nezainteresiran za rešitev, neustalj. na rešitvi tega vprašanja ♪
  11.      nèzmotljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) nav. ekspr. ki se ne zmoti, ne moti: tega celo naš nezmotljivi učitelj ni pričakoval; nikar ne misli, da si nezmotljiv / nezmotljiv čut, spomin; nezmotljivo merilo zanesljivo / nezmotljiv strelec ki ne zgreši nèzmotljívo prisl.: nezmotljivo ugotavljati ♪
  12.      neznáten  -tna -o prid., neznátnejši (á ā) nav. ekspr. 1. zelo majhen: vstopil je droben, neznaten človek; od daleč je bil videti še bolj neznaten; stanovali so v skromni, neznatni hiši; loči ju neznatna razdalja / za vse skupaj je plačal neznaten znesek / njegovi dohodki niso ravno neznatni so veliki / to je res neznatna napaka / dosegel je le neznaten uspeh; nevarnost, da bi ga kdo videl, je neznatna 2. nepomemben, malo vreden: imel je skromno, neznatno službo; za take neznatne stvari je škoda izgubljati čas ∙ star. upam, da vas navzočnost moje neznatne osebe ne bo motila moja navzočnost neznátno prisl.: potres je hiše neznatno poškodoval ♪
  13.      níčevost  tudi ničévost -i ž (ȋ; ẹ̄) ekspr. 1. lastnost, značilnost ničevega: v gorah ga je obšel občutek ničevosti / ničevost takega sveta / estetska ničevost filma je očitna / dokazovati ničevost pomislekov neprepričljivost, neutemeljenost 2. nav. mn. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti, vrednote: obleke, zabave, to so vendar ničevosti 3. malenkost, nepomembnost: taka ničevost te pa res ne more motiti ♪
  14.      numerácija  -e ž (á) knjiž. označitev česa s številko, navadno z zaporedno; oštevilčenje: končati numeracijo; zmotiti se pri numeraciji / nova hišna numeracija // številka, ki označuje kaj: zbrisati numeracijo ◊ mat. numeracija sistem številk in njihovega zapisovanja; arabska, rimska numeracija; tekst. metrična numeracija metrična številka ♪
  15.      obdélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino; obdelati nove površine zemlje; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo; obdelati z dletom; površinsko obdelati; ročno, strojno obdelati // žarg., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami; tovarniško obdelati mleko pripraviti; obdelati žival s krtačo okrtačiti; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti // na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke; statistično obdelati gradivo 3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore; tega vprašanja ni še nihče obdelal; dramsko, filmsko obdelati motiv; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije // načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila // publ. raziskati, proučiti: obdelati postopke za pridobivanje izotopov; znanstveno obdelati najdene predmete 4. žarg. pregovoriti, pridobiti: rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti 5. ekspr. natepsti, pretepsti: obdelati koga s pestmi; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali 6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala ◊ biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke obdélan -a -o: razlaga obdelanih podatkov; obdelano polje; zadovoljivo obdelano vprašanje; bogato kamnoseško obdelani oporniki ♦ agr. obdelana plast zemlje plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača ♪
  16.      obdeláva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od obdelati ali obdelovati: a) obdelava zemlje s kmetijskimi stroji b) površinska obdelava; obdelava kamna, kovin, posekanega lesa / publ. slikarska obdelava ozadja oblikovanje c) strojna obdelava podatkov č) dramska obdelava motiva; monografska obdelava delavskega gibanja d) podrobnejša obdelava nekaterih vprašanj e) obdelava lesa ◊ film. obdelava filma tehnično delo s filmom po končanem snemanju; lit. obdelava literarnega dela raziskava po določenih kriterijih; teh. mehanska obdelava s katero se materialu spreminja oblika; toplotna obdelava načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti 2. s prilastkom način, kako je kaj obdelano: nenavadna obdelava motiva / zemlja zaradi ustrezne obdelave dobro rodi obdelanosti ♪
  17.      obdelováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati // žarg., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti // na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav 3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati // načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih // publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja 4. žarg. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko 5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji 6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal ◊ šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati obdelován -a -o: lastnosti obdelovanega materiala; dobro obdelovana zemlja ♪
  18.      obdivjáti  -ám dov. (á ȃ) 1. zastar. podivjati: v samoti so tako obdivjali, da jim pravimo divji možje / obdivjal je in začel razbijati 2. ekspr. hitro obhoditi: obdivjal je vse vrhove ♪
  19.      obílnost  -i [tudi u̯n] ž (ȋ) 1. ekspr. lastnost, značilnost obilnega: ženska je bila gibčna kljub precejšnji obilnosti / knjiž. v spisu moti vezniška obilnost pogostnost 2. zastar. velika količina, množina: morje je znano po obilnosti rib / dal je duška obilnosti svojega veselja 3. zastar. obilje, izobilje: obilnosti ni bilo nikdar pri hiši / živeti v obilnosti ♪
  20.      objektíven  -vna -o prid., objektívnejši (ȋ) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni 2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna 3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu ◊ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril objektívno prisl.: govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv ♪
  21.      objektivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti objektivizíran -a -o: objektivizirana merila; objektivizirano zlo ♪
  22.      oblátiti  -im dov. (á ā) 1. star. umazati z blatom: povodenj je oblatila travnike; oblatiti si obleko / oblatiti ljubezen 2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je oblatil / oblatil je njegovo ime / oblatiti ugled države obláten -a -o: oblatena suknja ♪
  23.      oblíti  -líjem dov. (í) 1. narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: obliti avtomobil, steno; obliti noge s toplo vodo; bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran / obliti torto s čokoladno kremo / strežnik je zdravniku oblil roke 2. priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini: oblil me je curek mrzle vode; morski val je spet oblil kopalca na skali; pren. jutranja svetloba je oblila gozd 3. ekspr. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu); obraz mu je oblil mrzel pot / rdečica jo je oblila zardela je; ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze je začel jokati / udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri 4. knjiž., ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: obliti koga s svojo naklonjenostjo / obliti koga s sramoto osramotiti ga oblít -a -o: gozd, oblit od mesečine; s krvjo oblit človek ♪
  24.      oblívati  -am nedov., tudi oblivájte; tudi oblivála (í) 1. delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: oblivati kolo, zid / oblivati nezavestnega z vodo / oblivati nežgano posodo z loščem 2. večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini: usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge; pren. mesečina je oblivala dolino // večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: topli morski tokovi oblivajo severno obalo države / knjiž. na vzhodu obliva deželo morje 3. ekspr. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt jo obliva; mrzel pot, znoj mu je oblival čelo / od napora, strahu jih je oblival pot / oblivala jo je rdečica zardevala je; očeta so kmalu oblivale solze oče je jokal / davili so ga, da so ga oblivale krvave pene 4. knjiž., redko obhajati, prevzemati: oblivala ga je bolečina, omotica 5. knjiž., ekspr. delati, da je kdo deležen česa: oblivati koga s svojo milostjo ♪
  25.      oblízanost  -i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost oblizanega: oblizanost kamna / njegova oblizanost jih je motila ♪

   176 201 226 251 276 301 326 351 376 401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA