Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

more (376-400)


  1.      namŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) nekoliko zmrzniti, navadno na površini: ne more hoditi, ker so mu prsti namrznili; sadje je čez noč namrznilo namŕzniti se nar. namraziti se: Ni videti tako mrzlo, pa se človek le namrzne, ako je dolgo zunaj (M. Kranjec) ♪
  2.      napóta  -e ž (ọ̑) 1. navadno v zvezi delati napoto, biti v napoto, za napoto s prisotnostjo povzročati, da kdo ne more opravljati svojega dela ali da ga opravlja težje, počasneje: glej, da jim ne boš delal napote; nikomur noče biti v napoto; ekspr. samo za napoto je pri hiši / knjige mu delajo samo napoto / plašč mu bo pri hoji v napoto ga bo oviral pri gibanju ∙ ekspr. stopite stran, da ne bo napote da ne boste ovirali drugih; ekspr. včasih sem sam sebi v napoto slabe volje, nerazpoložen; pog., ekspr. vse mu hodi v napoto povzroča težave; mu je odveč 2. star. ovira, zapreka: odstraniti napoto s ceste; naleteti na napoto ♪
  3.      naráva  -e ž (ȃ) 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo ● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave ♪
  4.      naráven  -vna -o prid., narávnejši (á) 1. nanašajoč se na naravo: a) naravni pojavi, zakoni; delovanje naravnih sil / naravne lepote dežele; naravne zanimivosti / naravni park večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; naravni rezervat manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen b) naravni energetski viri; naravne dobrine; naravna bogastva / naravni asfalt, cement, plin; naravni magnet; naravna svetloba svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa; naravna svila svila iz kokonov sviloprejke; naravno gnojilo; naravna in umetna jezera; blago iz naravnih vlaken c) naravni nauki 2. tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil: pustiti soku naraven okus; naravna barva lesa; okolica jezera je še popolnoma naravna / naravno vino vino brez dodatkov 3. tak kot v resnici, v naravi: ohraniti naravni videz predmeta; kip pesnika v naravni velikosti / pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju // ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren: glava naj bo v naravnem položaju; naravna drža telesa / način življenja naj bo čimbolj naraven / naravne potrebe človeka po gibanju 4. ki je v skladu z zakoni narave: naravni potek, razvoj, red; porušiti naravno ravnovesje / naravno kisanje, vrenje / umreti naravne smrti // ki se glede na stanje, položaj pričakuje: naraven razvoj bolezni, dogodkov; to je naravna posledica njegovega ravnanja; njegova reakcija je popolnoma naravna / stvari so se mu zdele čisto naravne razumljive 5. ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja: všeč so mu taki naravni ljudje; vedno je naraven; dekle je zelo naravno in preprosto // preprost, neprisiljen, neizumetničen: njegov govor je naraven; naravne kretnje; naravno vedenje / igralka je presenetila s svojo naravno igro 6. dan, prirojen človeku: imeti naravni čut za pravičnost; naravni dar za glasbo; naravna inteligenca / ekspr. naravna pamet / naravni nagon ◊ biol. naravni izbor ali naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; gastr. naravni zrezek ocvrt zrezek, ki ni paniran; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; gozd. naravni gozd gozd naravnega nastanka; jur. naravna domneva domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja; naravno pravo nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato nedotakljive, neodvzemljive; kem. naravna barvila; lingv. naravni jezik jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; naravni spol; mat. naravni logaritem logaritem z osnovo e; naravno število število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; med. naravna imunost imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike narávno 1. prislov od naraven: govoriti, živeti naravno; stvar poteka naravno; naravno skodrani lasje 2. knjiž., v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov; razumljivo: naravno je, da je to storil; to je tako naravno, da bolj ne more biti; elipt. čisto naravno, da so hišo prodali; sam.: njegova odločitev je nekaj popolnoma naravnega ♪
  5.      naredíti  -ím dov., narédil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati / narediti šotor postaviti / iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo / narediti stopnicam ograjo // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati / deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale / toča je naredila dosti škode // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami ● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi ◊ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo naredíti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi ● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo narejèn -êna -o 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega ♪
  6.      naróbe  prisl. (ọ̑) 1. izraža položaj ali smer, ki je drugačna kot normalna: obrniti kažipote narobe; obuti nogavico narobe / obračati kolo na desno in narobe; narobe obrnjen portret s hrbtno stranjo spredaj; z glavo navzdol; blago se lika in šiva narobe na narobni strani; sedel je na stol narobe tako, da je bil obrnjen proti naslonjalu; vrteti film narobe nazaj ♦ bot. narobe srčasti list srčasti list, zožen ob peclju 2. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo, ant. prav: narobe se lotiti stvari; narobe narediti, odgovoriti; ravnali bi zelo narobe, če bi vztrajali; ekspr. učijo te ravno narobe, kakor je prav / narobe si razumel moje pojasnilo / ekspr., v povedni rabi: račun je narobe; to je narobe, da ga nisi pozdravil; z nikalnico ne bi bilo narobe, če bi ga poklicali izraža primernost, koristnost česa ∙ ekspr. če ga ni pravi čas domov, je že narobe so doma v skrbeh; so nejevoljni; ekspr. ni se pripeljal, morda je kaj narobe je bolan; ima težave; pog. med sosedi je marsikaj narobe je v marsičem nesoglasje; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; ekspr. tam je vse narobe godijo se neprijetne, težke reči; star. pa dajte tisti denar, če vam ni narobe če morete; če se strinjate; ekspr. z njim je nekaj narobe ni popolnoma zdrav; nima urejenega razmerja do okolice; ekspr. danes je s teboj nekaj narobe imaš skrbi; nisi dobre volje; pog. vse nam gre, hodi narobe povzroča težave; pog. narobe je stopil in si zvil nogo neprimerno, neprevidno 3. ekspr. nasprotno, obratno: prej so se ga ogibali, zdaj je narobe; zlog izgovarja kratko, pa je ravno narobe prav; hlev ima prevelika okna, hiša pa narobe; življenje je boj, pa tudi narobe se sme reči: boj je življenje / oblika je povezana z vsebino in narobe // uvaja novo trditev namesto prej zanikane: ni dolgočasno, narobe, še zabavno je; dela ni konec, mi smo, narobe, prepričani, da se šele začne; neskl. pril., nav. ekspr.: narobe junak; to je narobe znanost; takšen red je pravi narobe svet ♪
  7.      naročílo  -a s (í) 1. izrazitev želje, zahteve, da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: podjetje ne more izpolniti vseh naročil; naročilo za izdelavo načrta; obročno odplačilo se začne z mesecem naročila / dati, dobiti naročilo / napisati članek po naročilu glavnega urednika // izražena želja, zahteva, ki naj jo kdo uresniči, opravi: njegovo naročilo, naj si v nesreči pomagajo, so pozabili; poslal mu je denar z naročilom, naj mu kupi knjigo // v prislovni rabi, v zvezi po naročilu izraža omejitev kake dejavnosti na naročene izdelke: delamo samo po naročilu; čevlji, obleka po naročilu / jedi po naročilu jedi, ki se pripravijo sorazmerno hitro, če jih gost naroči 2. kar se naroča: zmanjšati obseg naročil / naročila proti plačilu v gotovini ◊ gost. jesti po naročilu jedi po naročilu; jur. naročilo pogodba o opravljanju poslov za drugega; mandat ♪
  8.      nasítiti  -im dov. (í ȋ) zadovoljiti komu potrebo, željo po hrani, jedi: nasititi otroka; nasititi se sira; nasititi se s krompirjem, ribami; ekspr. nasititi si želodec / ekspr. besede nikogar ne nasitijo; pren. vse je storil, da bi nasitil svojo častihlepnost; nasititi si radovednost nasítiti se ekspr. naveličati se: dekleta se je že nasitil / teh pesmi se nikoli ne nasitiš nasíčen -a -o 1. deležnik od nasititi: nasičeni in napojeni gostje; ekspr. nasičena lakomnost, radovednost; biti nasičen življenja 2. ki ima česa v zelo veliki meri: s frazami nasičen članek; z dimom, vlago, vonji nasičen zrak / tržišče postaja nasičeno ♦ kem. nasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z eno vezjo; nasičena raztopina raztopina, v kateri se določena snov ne more več raztapljati; teh. nasičena barva barva, ki ima tako sestavo, da učinkuje izrazito, polno ♪
  9.      naslédnji  -a -e prid. (ẹ̑) 1. ki je glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem iste vrste: takrat ga ni bilo, na naslednjem sestanku je pa spet bil; peto rebro je zdrobljeno, naslednji dve pa zlomljeni / letos ne morem, naslednje leto pa gotovo drugo, prihodnje 2. publ., pri uvajanju naštevanja ta, tak(le), takšen: dnevni red je naslednji; pismo ima naslednjo vsebino; odgovorite na naslednja vprašanja; sam.: naj vstopi naslednji; publ. v naslednjem bom skušal svoje trditve utemeljiti v svojem tekstu, govoru od tu dalje ♪
  10.      naslúšati  -am, in naslúšati tudi naslušáti -am nedov. (ú; ú á ú) star. poslušati: naslušal sem, odkod prihaja šum / pazljivo je naslušal vsako besedo // prisluškovati: potuhniva se, tukaj bom naslušal naslúšati se, in naslúšati se tudi naslušáti se naslišati se: ne more se je nagledati in naslušati / naslušal se je njenih neumnosti naveličal poslušati ♪
  11.      naváden  -dna -o prid., navádnejši (ȃ) 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih / gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta / nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno // star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih / vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih / navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost // izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija ◊ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega ♪
  12.      naváditi  -im dov. (á ȃ) 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem narediti, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: otroke je navadila kuhanja in šivanja; v šoli se je navadil brati, pisati; navaditi se plavati / navaditi koga pospraviti knjige / vola navaditi voziti / jezika se je že toliko navadil, da se lahko sporazumeva naučil / psa moramo navaditi, da pride na klic / navadil ga je misliti / prijatelji so ga navadili piti 2. povzročiti, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navaditi koga na mraz, močno svetlobo; navaditi se nove okolice, samote; navadil se je trpeti; navaditi se na ropot / ne morem se ga navaditi; sčasoma sta se navadila drug (na) drugega // s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: navaditi koga čistoče; kmalu ga je navadil na red naváditi se s ponavljanjem kakega dejanja, dela priti v stanje, ko postane to potreba, navada: navaditi se kaditi; navaditi se na mamila, pijačo navájen -a -o: navajen je dela, trpljenja; vsega hudega navajen človek; navajen sem poti, zato bom šel naprej poznam pot; tega smo že navajeni; navajen je, da hodi sam; navajeni so čakati; navajen je na mraz, podnebje ♪
  13.      nè  prisl., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ȅ) I. 1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom ponovi: nič ne pomaga tajiti; nas ne vpraša nihče; iz njega ne bo nikoli nič; nikoli več ga ne srečam / v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v rodilniku: sosedovi še nimajo avtomobila; tu ne prodajajo zelenjave / nedoločnikov predmet je a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena: noče prodati posestva; ne mara delati nadlege; ne morem dobiti zveze; ne sme kaznovati otrok b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom: ne bojim se povedati resnice in resnico / če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek: ni naša naloga iskati krivce; napako obsojati ni težko / kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma; danes me ne bo na večerjo; ekspr. vrnitve k staremu ni in ne more biti / tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra; še eno leto ni vzdržal / ne upoštevaje dejstva; ne daleč od hiše nedaleč // z velelnim naklonom izraža prepoved: ne bodite malomarni; ne hodi po sredi ceste / v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi za enkratno prepoved zdaj ne hodi na sonce / raba peša od njega ne jemlji ničesar ne vzemi ničesar / pog., z nedoločnikom: le ne obupati; ne me strašiti // v zvezi z naj izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: naj se ne prenagli / oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride 2. z drugim stavčnim členom izraža nasprotje, izključevanje: popustiti mora on, ne ona; ne meni, tebi bo žal; ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje / vrnil se je še ne deset minut potem / to je izjema, ne pravilo / elipt. pametno ali ne, tako bom naredil 3. ekspr. poudarja nasprotni pomen: vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče; ni slabo, kar si naredil / ne dosti vredno blago; ne nazadnje sem tudi jaz tukaj; obhajale so ga ne preveč prijetne misli; hitro ukrepa, pa ne nespametno zelo pametno 4. ekspr. izraža popravek: bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil; ura je pol devetih, ne, že skoraj devet / lahko spet prideš, samo ne jutri // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: on mi je bil prijatelj, ne, oče; ne enkrat, desetkrat sem ti razložil 5. v vprašalnih stavkih izraža domnevo, ugibanje: ali ni tisti mož tvoj stric; pog. ga ne bi kozarček / recite, ali ne bi hoteli sodelovati; ekspr. pa reci, če ni lep // ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo bi se ne jezil; ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte; kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem / elipt. poznaš ga, kaj bi ga ne; saj še ni ura osem. O, kako da ne / si zadovoljen? Kako da ne da, seveda // ekspr. izraža ukaz, grajo: presneti otrok, ali ne boš jedel; kaj te ni sram, da se potepaš; ali ne boš tiho // ekspr. izraža nejevoljo, presenečenje: kaj še nisi napisal naloge; ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk // elipt. izraža pričakovanje pritrditve: lepa stvar, ne; zdaj gremo pa domov, ali ne; to se ti je samo zareklo, ne res / pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene ll. elipt. 1. izraža zanikanje, zavrnitev, ant. da: si ti poklical? Ne; ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena; si že truden? Še ne / ekspr., okrepljen: ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne; nikakor ne, res ne, še malo ne / ekspr., s povzetjem: ne hodi tja, nikar ne; ne bom več pil, jaz že ne; ne vdamo se, za ves svet ne / ekspr., s povzetjem na začetku: ne, tega ne verjamem; oh ne, saj ni res 2. zanika trditev prejšnjega stavka: on zna govoriti, ti pa ne; še danes bo dež. Upam, da ne // ekspr. zanika ves stavek: moral bi delati, ne pa, da pohajaš; tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja / ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more III. 1. ekspr., kot dodatna nikalnica krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: ne popusti tudi za las ne / ne dam mu ne dinarja; ne kaplje ni polil; ne za hip se ni pomišljal; on ni ne mlad in tudi ne zdrav / o tem se mu še sanja ne niti ne sanja / pog.: ni ne bolan; ne laže pa ne 2. kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje osebne prizadetosti: ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade; boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl / malo je manjkalo, da ga ni povozil skoraj bi ga (bil) povozil / počakal bom, dokler ne pride tako dolgo, da pride // v zvezi razen če ne izraža izvzemanje: gremo v hribe, razen če se ne bojiš; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli IV. v vezniški rabi 1. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal / če je nikalnica pred povedkom in ločena od samo, le, se rabi tožilnik ali rodilnik: ne prodaja samo hišo ali hiše, ampak tudi vrt; nima samo brate ali bratov, temveč tudi sestre / če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo 2. v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi potrkal / predmet je v tožilniku odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico 3. za izvzemanje a) v zvezi ne (drug) kakor: na hribu ni drugega kakor trnje / nič ni lepšega kakor zvestoba b) elipt., v zvezi če ne: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje / kaj sem hotel drugega, če ne molčati; ekspr. kdo drug, če ne on, bi si to upal samo on / stalo bo tisočak, če ne več / se bo že premislil. Pa če se ne 4. elipt., v zvezi če ne za izražanje grožnje: pridno se úči, če ne ...; tiho, če ne ... V. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: ne, to je pa res imenitno; ne, da je kaj takega sploh mogoče; ne, kaj vse ti ne veš; ne, se je začudil ● ekspr. fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne brez obotavljanja, urno; ekspr. ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje; ekspr. take zime pa še ne izraža močno začudenje; ekspr. lep ali ne, meni je všeč tak, kot je; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne; ekspr. vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne se trdovratno upira, noče; ekspr. če ne, pa ne izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne ti bo gotovo pogosto žal; elipt. hvala! Ni za kaj izraža vljudnostni odgovor pri zahvali; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; ekspr. le tega ne izraža svarilo, prepoved; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. da mi ne hodiš po travi izraža prepoved; ekspr. ne more pa ne more verjeti poudarja zanikanje; ekspr. da se je oženil? Kaj ne poveš izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj vse ne pride na dan izraža začudenje, presenečenje; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla zdi se mi, da nisi; pog. če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel mogoče, ne vem; ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev; ekspr. ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne izraža odločno zanikanje, zavrnitev; sam.: omahovati med da in ne; odgovarja na kratko z da in ne; odločen ne; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; prim. bi, biti, hoteti, imeti ♪
  14.      nè  in ne vez. (ȅ) v vezalnem priredju za vezanje zanikanih, navadno pojmovno sorodnih stavčnih členov ali stavkov: ne bo ga danes ne jutri; nima očeta ne matere / ni pozdravil ne odgovoril; nisem ga videl ne slišal // ekspr., v zvezi ne — ne za poudarjeno izključevanje pri vezanju takih stavčnih členov ali stavkov: ne zna ne brati ne pisati; ne jaz ne ti ne bova odgovarjala / ne eden ne drugi ni bil izvoljen; tega ni storil ne Janez ne Lojze / nisem ga ne videl ne slišal / ne zadrži ga ne dež ne burja ne mraz / pri naštevanju se piše tudi z vejico po njej nima nič: ne ust, ne oči, ne nosu, ne las ● ekspr. ni rekel ne bev ne mev prav nič; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; ekspr. nadlog ni ne konca ne kraja zelo dolgo trajajo, jih je veliko; ekspr. zanjo ne mara ne malo ne dosti prav nič; ekspr. ne more ne naprej ne nazaj ne more se premakniti; nima nobene možnosti ♪
  15.      nebogljèn  -êna -o prid. (ȅ é) 1. ki si ne more, ne zna pomagati: nebogljen otrok; bila je videti nebogljena; nebogljen kot dojenček / umsko nebogljen / ekspr. prvi nebogljeni koraki po dolgi bolezni; pren., ekspr. jutranje nebogljeno sonce 2. ekspr. slab, neizdelan: prevod je nebogljen / nebogljena zbirka verzov nebogljêno prisl.: nebogljeno jokati ♪
  16.      nèčistôča  -e ž (ȅ-ó) 1. ekspr. umazanija: le kako more živeti v taki nečistoči 2. nav. mn., metal. primesi v kaki snovi: nečistoče v kovinah, litinah, plinih ♪
  17.      nèdélo  -a s (ȅ-ẹ́) nav. ekspr. kar je nasprotno, drugačno od dela: duševno delo in nedelo / od nedela ne more biti utrujen / za nedelo ga ne bodo nikjer plačevali // knjiž. nedelavnost, neprizadevnost: daleč naokrog je bil znan po svojem nedelu ♪
  18.      nèdozorélost  -i ž (ȅ-ẹ́) stanje nedozorelega: nedozorelost sadja / nedozorelost otrok ne more biti opravičilo za tako dejanje / politična nedozorelost meščanstva ♪
  19.      negácija  -e ž (á) 1. glagolnik od negirati: njegova odločna negacija je vse presenetila; poudarjanje internacionalnosti ne more biti negacija narodnosti / vztrajal je v negaciji vsega 2. publ., v povedni rabi kar kaj negira, zanikuje: zadnja odkritja so negacija dosedanje teorije / narodnoosvobodilni boj pomeni negacijo naše nesamostojnosti / njegova poezija je nasprotje in celo negacija klasične 3. publ., s prilastkom nasprotje: možnost, svoboda in njune negacije: nemožnost, determiniranost; ljubezensko čustvo se je spremenilo v svojo negacijo ◊ filoz. negacija logična operacija, s katero se iz danega stavka naredi zanikani stavek; dialektična negacija po Heglu kakovostno spreminjanje razvijajočega se pojava, pri katerem se ohranjajo in hkrati odpravljajo določene lastnosti, značilnosti; negacija negacije po Heglu stopnja v razvoju pojava, v kateri se izraža relativna ponovljivost nekaterih lastnosti nižjih stopenj pojava na višji stopnji; lingv. negacija prislov, ki izraža zanikanje; nikalnica; mat. negacija dogodka dogodek, ki se zgodi, če se določen dogodek ne zgodi; negacija izjave izjava, ki zanikuje določeno izjavo; negacija negacije izjava, ki zanikuje drugo, že zanikano izjavo in je enaka prvotni izjavi ♪
  20.      nègíben  -bna -o prid. (ȅ-í ȅ-ȋ) ki se ne giblje, ne premika: biti, ležati, postati negiben; stal je negiben kot kip / negiben izraz, obraz / negibna soparica nad vasjo; negibno morje // ki se ne more gibati, premikati: negiben bolnik / negibni prsti negibljivi ● pesn. negibna noč tiha, mirna; knjiž. negibna usoda nespremenljiva; knjiž. v naše negibno življenje je prinašal razvedrilo enolično, monotono nègíbno prisl.: negibno ležati, stati; negibno strmeti v kaj ♪
  21.      negírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. izjavljati, dokazovati a) da česa v resnici ni; zanikovati, ne priznavati: tega dejstva ne moremo negirati; ekspr. on odločno negira možnost kompromisa / negirati obstoj bogov b) da kaj ni v skladu z resničnostjo: negirati govorice o novih podražitvah; obtoženec je odločno negiral vse točke obtožnice / s tem dejanjem bi negirali doseženi sporazum / to odkritje negira prejšnjo teorijo 2. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa; odklanjati, ne ceniti: nekateri kritiki negirajo sodobno umetnost / abstraktno slikarstvo negira objektivno predmetnost negírati se nasprotovati si, izključevati se: ti dve dejstvi se negirata ♪
  22.      negóda  -e ž (ọ̑) 1. ekspr. nedorasel človek, navadno otrok: ne more ti pomagati, saj je še prava negoda / kot psovka negoda negodna 2. slabš. ničvreden, malovreden človek: druži se z izvržki in negodami ♪
  23.      nèizpodbíten  -tna -o prid. (ȅ-ȋ) ki se ne da izpodbiti: neizpodbitni dokazi; neizpodbitna resnica; ekspr. nanj se ne moremo zanesti, to je neizpodbitno dejstvo / ekspr. neizpodbitna pravica delavcev do samoupravljanja nèizpodbítno prisl.: neizpodbitno dokazati ♪
  24.      nekatéri  tudi nekatêri -a -o zaim. (ẹ̄; ē) 1. mn. izraža manjše število a) nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste: v nekaterih višjih krajih je padlo živo srebro precej pod ničlo; nekateri vozniki vozijo prehitro; ekspr. med udeleženci so nekatera znana imena / hišice so stale nekatere v gruči, nekatere na samem b) oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati: nekateri delavci v podjetju vidimo, da bi delovna disciplina morala biti večja; nekatera od naštetih dejstev so vredna premisleka / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola: nekateri so bili drugačnega mnenja; vsi so bili srečni, nekateri bolj, drugi manj; zdi se, da nekatere izmed vas niso zadovoljne; ekspr. nekaterim je pa res marsikaj dovoljeno 2. ed., star. izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste; marsikateri: nekatero noč je prečula ob bolnem otroku ♪
  25.      nekatérnik  -a m (ẹ̑) nav. mn., ekspr. oseba ali stvar, ki je znana, a se noče, ne more imenovati; nekateri: predstave so se udeležili le nekaterniki; nekaternikom to ne bo prav // posameznik: to znajo samo redki nekaterniki / on in še peščica nekaternikov vedno trdi svojo ♪

   251 276 301 326 351 376 401 426 451 476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA