Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mor (305-329)


  1.      šmôren  -rna m (ó) nižje pog. 1. jed, zlasti iz jajc, mleka, moke, pečena na maščobi in zdrobljena; praženec: speči šmoren 2. kar je malo vredno, nepomembno: vsak šmoren hvali / užaljen je za vsak šmoren za vsako malenkost ● nižje pog. naj mu kaj rečem ali ne, isti šmoren vseeno je ♪
  2.      têrmoregulácija  -e ž (ȇ-á) 1. uravnavanje temperature: naprava za termoregulacijo ♦ med. uravnavanje telesne temperature 2. elektr. kar uravnava temperaturo: termoregulacija se je pokvarila ♪
  3.      têrmoregulátor  -ja m (ȇ-ȃ) elektr. naprava za avtomatično uravnavanje temperature: nastaviti termoregulator na ustrezno temperaturo; peč s termoregulatorjem ♪
  4.      tihomôrski  -a -o prid. (ó) knjiž. tihooceanski: tihomorski otoki; tihomorska obala ♪
  5.      trémor  -ja m (ẹ̑) med. bolezensko tresenje, zlasti pri boleznih živčevja: tremor rok ♪
  6.      trótamôra  -e ž (ọ̑-ó) etn. narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro: zibelka z vrezano trotamoro ♪
  7.      túmor  -ja m (ū) med. 1. skupek izrojenih celic kakega tkiva; novotvorba, nova tvorba: izrezati, operirati tumor; benigni, maligni tumor; možganski tumor; tumor ledvic 2. oteklina, bula: podkožni tumor ♪
  8.      túmorski  -a -o prid. (ū) nanašajoč se na tumor: tumorske celice / tumorska rast tkiva ♪
  9.      umòr  -ôra m (ȍ ó) glagolnik od umoriti 1: umor se je zgodil v gozdu; storiti, zagrešiti umor; obsoditi zaradi umora; zahrbten umor; poročilo o umoru / ritualni umor v nekaterih religijah za pridobitev skrivnostnih božanskih moči ♦ jur. (naklepni) umor naklepna povzročitev smrti človeka; justični ali sodni umor zmotna sodba, s katero se izreče smrtna kazen in je ta tudi izvršena; politični umor; roparski umor iz koristoljubja ♪
  10.      umoríti  -ím dov., umóril (ȋ í) 1. povzročiti smrt človeka, zlasti namerno: hotela ga je umoriti; popotnika so oropali in umorili; umoriti koga z nožem, s strupom; otroka je umorila že ob rojstvu; skrivaj, zahrbtno umoriti / ekspr. bolezen je umorila precej ljudi 2. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: vse veselje, voljo ji je umoril ∙ ekspr. žalostna novica bi jo umorila zelo prizadela umorjèn -êna -o: ponoči je bil nekdo umorjen ♪
  11.      umorjênec  -nca m (é) kdor je umorjen: pokopati umorjenca ♪
  12.      umorjênka  -e ž (é) ženska oblika od umorjenec: najti umorjenko ♪
  13.      vióla d'amóre  vióle d'amóre ž (ọ̑-ọ̑) muz., nekdaj violi podobno glasbilo s štirimi strunami, na katere se igra, in štirimi sozvenečimi strunami: igrati violo d'amore ♪
  14.      visokomôrski  -a -o prid. (ó) neustalj. oceanski: visokomorske živali / visokomorska plovba / visokomorski ribolov ribolov na odprtem morju ♪
  15.      zamórček  -čka m (ọ̑) ekspr. črnček: v reki so se kopali zamorčki ♪
  16.      zamórčkov  -a -o (ọ̑) svojilni pridevnik od zamorček: zamorčkova glava ♪
  17.      zamórec  -rca m (ọ̑) nav. slabš. človek črne rase; črnec: ameriški zamorci; črn je kot zamorec ∙ ekspr. na ladji ga imajo za zamorca opravlja najtežja, najmanj plačana dela; dela kot zamorec veliko, težko in za majhno plačilo ♪
  18.      zamoríti  -ím dov., zamóril (ȋ í) 1. ekspr. povzročiti, da kaj ne raste več, se ne razvija več: alge zamorijo drugo rastlinstvo / hud mraz zamori mrčes 2. ekspr. povzročiti, da kdo česa ne čuti več, nima več: težave niso mogle zamoriti njegove vedrine; zamoriti komu veselje do dela; zamoriti v otroku ustvarjalnost 3. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročiti občutek neugodja, nejevolje: zamoril je vso družbo; grem, preden me do konca zamoriš / zamoril nas je z branjem svojih pesmi zamorjèn -êna -o 1. deležnik od zamoriti: zamorjene želje; v njegovi družbi je zmeraj zamorjena; zamorjeno upanje 2. pog. zagrenjen, brez volje do življenja: zamorjen človek; biti, postati zamorjen; prisl.: zamorjeno gledati, poslušati ♪
  19.      zamórje  -a s (ọ̑) star. ozemlje, dežele za morjem: pesek, ki ga prinaša veter iz zamorja ♪
  20.      zamorjênec  -nca m (é) pog. kdor je zagrenjen, brez volje do življenja: obupanci in zamorjenci ♪
  21.      zamorjênost  -i ž (é) pog. stanje človeka, ki je zagrenjen, brez volje do življenja: njegova zamorjenost ni dolgo trajala / poezija, polna tragične zamorjenosti ♪
  22.      zamórka  -e ž (ọ̑) nav. slabš. ženska črne rase; črnka: zamorka v rožastem krilu; portret zamorke ♪
  23.      zamórklja  -e ž (ọ̑) slabš. ženska črne rase; črnka: debela zamorklja ♪
  24.      zamórski  -a -o prid. (ọ̑) nav. slabš. črnski: zamorski poglavar; zamorska mestna četrt ♪
  25.      zamôrski  tudi zamórski -a -o prid. (ó; ọ̑) star. čezmorski: zamorski kraji ◊ zool. zamorska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki, Cercopithecus ♪

   180 205 230 255 280 305 330 355 380 405  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA