Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

moli (183-207)


  1.      pustinják  -a m (á) star. puščavnik: molitev pustinjaka / ne bodi tak pustinjak samotar ♪
  2.      ráteški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Rateče: rateški prebivalci ♦ lit. rateški rokopis in Rateški rokopis več zapisov molitvenih obrazcev v slovenskem jeziku iz druge polovice 14. stoletja ♪
  3.      rêbro  -a s, v prvem pomenu stil. rebrésa; mn. rêbra in rébra (é) 1. vsaka od parnih kosti, ki oklepajo prsno votlino: pri padcu si je zlomil rebro; pod rebri ga zbada; drugi par reber; tako je suh, da bi mu lahko rebra preštel zelo // mn. del telesa, kjer so te kosti: udariti konja čez rebra, po rebrih; vojak ga je sunil med rebra, v rebra, da je takoj ubogal / poriniti komu nož med rebra / ekspr. dregnil ga je pod rebra, naj molči // nav. mn. ta del telesa za kuhanje in pečenje: kupiti rebra; jedli so koštrunova rebra / prekajena rebra 2. nav. mn. vsak od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si delov ogrodja česa: obiti rebra z deskami; zgorelo letalo je kazalo svoja rebra; nova stavba že moli kvišku svoja rebra; gredelj in rebra / ladijska rebra 3. nav. mn. vsaka od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si vzboklin na površini česa: da ne drsi, ima pločevina rebra; na cesti so nastala rebra; rebra cilindra; rebra žameta 4. podolgovat del, člen česa: rebro radiatorja / odlomiti si rebro čokolade 5. glavna, debelejša listna žila: gosenice so obrale zelje do reber / listna rebra 6. nar. nagnjen svet, strmina: plaz je zdrsel po rebru navzdol 7. arhit. ločni nosilni ali okrasni element oboka, navadno kamnit: obok s štirimi rebri; gotska, šilasta rebra ● ekspr. kaže rebra zelo je suh; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel rebra bi ga zelo pretepel; star. Adamovo rebro ženska; ekspr. rebra kozolca late ◊ anat. neprava rebra trije pari reber, ki se stikajo s sedmim parom reber; prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri; grad. nosilna rebra vsak od v sorazmerno majhnih presledkih razvrščenih podolgovatih nosilnih elementov, izstopajočih iz stropa, plošče; muz. rebro podolgovata deščica za oporo na notranji strani pokrova godal; strojn. hladilna rebra ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem pospešujejo njegovo hlajenje ♪
  4.      réd  -a m, sedmi in deseti pomen mn. redóvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redóvi (ẹ̑) 1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena // kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti; govori brez reda neurejeno, zmedeno // stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red; obnoviti, vzpostaviti red; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu; gospodarski, pravni red; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši / zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev: obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red; graditi socialistični družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti 4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda // v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; privaditi se na dnevni red // v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red; glasovati o dnevnem redu; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek 5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu; vrstni red tekmovalcev; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed / pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev // razvrstitev, razporeditev: določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red 6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede; promet teče po voznem redu; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red 7. star. vrsta: postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve 8. nar. gorenjsko red ž: raztrositi redove / pokositi zadnji red 9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red; stopiti v red; katoliški, muslimanski redovi; moški, ženski redovi; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi 10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri; družine, redovi in razredi 11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena: iz biologije še nima reda; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red; red odlično / dati, dobiti red // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede 12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red; odlikovati koga z redom / red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom 13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča; zastar. vagon drugega reda drugega razreda 14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek; ta profesor je zelo v redu; biti v redu mati dobra, skrbna; poglej avto, ali ni v redu dober, lep 15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega // v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil; stvar ne teče čisto v redu 16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne — grem b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam ● samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo; iti v gosjem redu drug za drugim; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt; ekspr. uniformirani čuvar reda miličnik; paznik; publ. organ javnega reda in miru miličnik, policist; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; milico; red vlada svet ◊ gled. abonma red(a) B; jur. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1; muz. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi ♪
  5.      régniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. 1. odpreti se, da nastane reža, špranja: ko se je sklonila, ji je regnila torbica; vrata so regnila samo toliko, da je pomolil ven glavo 2. dobiti razpoko, špranjo; počiti: deska, zemlja je regnila / že zaceljena rana je regnila / na hrbtu mu je regnil suknjič ♪
  6.      rékviem  -a m (ẹ̑) 1. rel. pogrebna ali obletna maša za umrle, navadno slovesna, pri kateri se moli, poje vstopni spev z začetkom: Requiem aeternam: naročiti rekviem / slovesni rekviem // muz. skladba na liturgično besedilo take maše: komponirati rekviem / poslušati rekviem / Mozartov Requiem in Rekviem 2. knjiž., ekspr. kar izraža, kaže žalost, prizadetost ob koncu, propadu česa: ta filozofija je rekviem stare družbe / njegov roman je rekviem starim časom ♪
  7.      responzórij  -a m (ọ́) muz. koralni spev, ki ga izmenoma pojeta solist in zbor: responzorij in antifona ◊ rel. besedilo, ki se moli ali poje pri bogoslužju po berilu ♪
  8.      rílček  -čka [u̯č] m (ȋ) manjšalnica od rilec: pomoliti rilček iz zemlje; ježev rilček / rilček pri čajniku dulec ◊ zool. podaljšani del glave z grizalom na koncu pri nekaterih hroščih; zelo podaljšano sesalo pri metuljih ♪
  9.      róžen  -žna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na rože: rožne čebulice; otroci so pletli rožne kite / rožni vrt / rožni grm; rožni trni / rožno olje eterično olje iz cvetov vrtnic / star. v rožnem maju cvetočem ∙ star. rožni cvet junij; ekspr. rožna mladost lepa, srečna; knjiž. rožno jutro lepo, jasno 2. knjiž. rožnat: rožna svetloba / rožna lica ◊ bot. rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; zool. rožni škržat majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae róžno prisl.: rožno cvetoča ajda / piše se narazen ali skupaj: rožno bel ali rožnobel; rožno rdeč ♦ bot. rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium ♪
  10.      róženkranc  in róženkránc -a [žǝn] m (ọ̑; ọ̑-ȃ) star. rožni venec: moliti roženkranc / imeti v rokah roženkranc ♪
  11.      rožnovênski  -a -o prid. (ē) rel., v zvezah: rožnovenska nedelja prva nedelja v oktobru; rožnovenska pobožnost pobožnost, pri kateri se moli rožni venec, zlasti meseca oktobra ♪
  12.      rubríka  -e ž (ȋ) 1. navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; razpredelek, stolpec: izpolniti vse rubrike; razdeliti polo na rubrike; vpisati v rubriko; rubrika formularja; rubrike v knjigovodski knjigi 2. stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji; razpredelek, razdelek: odpreti novo rubriko; urednik rubrike / gospodarska, kulturna, lokalna, športna rubrika / časopisna rubrika // stalna radijska oddaja s specializirano vsebino: zabavna rubrika se je poslušalcem kmalu priljubila ● ekspr. igralka že nekaj let polni rubrike časopisov veliko pišejo o njej ◊ jur. marginalna rubrika kratka označba vsebine nad posamezno določbo zakona; rel. rubrika navodilo v liturgičnih knjigah, kako naj se obred, molitev opravlja ♪
  13.      sinagóga  -e ž (ọ̑) pri judih stavba, namenjena za skupno opravljanje molitev in proučevanje svetih knjig, shodnica: zgraditi sinagogo; iti v sinagogo / judovska sinagoga ♪
  14.      skleníti  sklénem dov. (ȋ ẹ́) 1. dati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: skleniti člen verige; skleniti obroč, verigo; členek verižice se z roko ni dal skleniti / vrtnici sta se nad spomenikom sklenili // v zvezi z roka dati končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: skleniti roke okrog kolen, nad glavo / skleniti roke k molitvi dati jih v položaj, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo 2. narediti, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: skleniti čeljusti; ustnice so se spet sklenile / skleniti pest narediti, stisniti 3. narediti, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijeli so se za roke in sklenili krog / vojaškim enotam je uspelo skleniti obroč okoli mesta; vrsta čakajočih se je pretrgala in spet sklenila / z mostom skleniti cestno zvezo med obalo in otokom jo narediti nepretrgano, povezati 4. končati: skleniti govor z vzklikom; publ. delegacija je sklenila obisk / skratka, bilo je lepo, je sklenil brat / skleniti krog predavanj, vprašanj; s to tekmo so nogometaši sklenili sezono / ekspr. skleniti svoje dni, krog življenja, življenjsko pot, življenje umreti 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja narediti, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklenili so dogovor; skleniti s kom kupčijo, pogodbo, vojaško zvezo / skleniti poznanstvo, prijateljsko razmerje 6. navadno z nedoločnikom določiti, kar se hoče, želi narediti a) po premisleku: sklenil je oditi; trdno je sklenil, da vse pove / sam pri sebi, ekspr. v srcu kaj skleniti b) po končani obravnavi, razpravi: na seji so sklenili pomembne stvari; soglasno so sklenili, da vztrajajo pri svojih zahtevah ● ekspr. z njimi je sklenil vse račune do njih nima več nobenih obveznosti; z njimi ne želi več imeti stikov; zastar. skleniti se v posvet zbrati se (v krogu) ◊ elektr. skleniti navitje; jur. skleniti zakonsko zvezo poročiti se sklenívši zastar.: sklenivši roke, so začeli peti sklénjen -a -o: sklenjen obroč; sklenjena vrsta; pogodba je sklenjena; raziskava še ni sklenjena; sklenjeno je, da se vrnemo ∙ ekspr. njegovo potovanje je sklenjena stvar odpotoval bo, ne da bi se o tem še kaj razpravljalo ♦ avt. sklenjena črta neprekinjena črta; geom. sklenjena krivulja; gozd. sklenjeni gozd gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; prisl.: vojaška enota se je premikala sklenjeno ♪
  15.      sklépati  -am nedov. (ẹ̑) 1. dajati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: sklepati obroče; člen se sklepa s členom // v zvezi z roka dajati, imeti končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: sklepati roke okoli vratu, na hrbtu; krčevito sklepati roke / od začudenja sklepati roke; med molitvijo sklepati roke imeti jih v položaju, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo 2. delati, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: sklepati čeljusti 3. delati, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijemali so se za roke in sklepali kroge / vojaške enote sklepajo obroč 4. končevati: sklepati govore z vzkliki / sklepati nov krog predavanj / na severni strani sklepa dolino skalna stena zapira / ekspr. sklepati svojo pot, svoje življenje umirati 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja delati, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklepati med seboj, s kom dogovore, kupčije, pogodbe / ta sporazum že dolgo sklepajo / sklepati s sovražnikom mir; sklepati poznanstva, prijateljska razmerja 6. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem a) do mogočih, verjetnih dejstev: iz vsega tega so sklepali, da bo odpotoval; po govorjenju sklepam, da je tujec b) do novih spoznanj: da izračunamo, kdaj opravi isto delo petnajst delavcev, sklepamo takole; sklepa se po strogih logičnih pravilih / sklepati iz splošnega na posamezno 7. po končani obravnavi, razpravi določati, kar se hoče, želi narediti: sklepati o predlogu; sklepa se z večino glasov ● te gore sklepajo težko prehoden venec sestavljajo, tvorijo; ekspr. z družbo ga sklepajo tesne vezi povezujejo, družijo sklepáje: sklepaje koščene roke, je stala pred njim sklepajóč -a -e: sklepajoč roke, ga je poklical; sklepajoč iz znanega na neznano; sklepajoč po pismu, želijo, da pridete čimprej ♪
  16.      slámica  -e ž (á) 1. posušeno steblo žita ali trave: slamica mu moli iz las; s slamico spuščati balončke; lahek kot slamica 2. cevka za pitje: dobiti poleg soka tudi slamico; plastična slamica / piti po slamici, s slamico 3. ekspr. manjšalnica od slama: ležati na slamici ◊ gastr. krompirjeva slamica na rezance narezan krompir, ocvrt v vroči maščobi ♪
  17.      sláva  -e ž (á) 1. splošno priznanje velike vrednosti, veljave: slava mine, ekspr. se razkadi; slava ga je naredila ošabnega; niso mu kratili zaslužene slave; biti željen slave; izkazovati komu čast in slavo slaviti ga / moja pesem naj mu bo v slavo v čast // velik ugled, veljava: njegova slava raste; bojna, pisateljska slava; ekspr. dvomljiva slava 2. v medmetni rabi izraža poveličevanje, slavljenje: slava ti, junak / ob spominu na umrle: slava mu; slava njegovemu spominu 3. v srbski pravoslavni cerkvi praznik na godovni dan zavetnika družine: praznovati slavo / krstna slava ● ekspr. kar naprej mu pojejo slavo zelo ga slavijo; publ. delati noče, slavo bi pa rad požel se proslavil; ekspr. slavo mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; ekspr. v svoji slavi ni pozabil domače hiše čeprav je bil zelo slaven; ekspr. vrnil se je ovenčan s slavo kot zmagovalec; star. pasti na polju slave na bojišču ◊ rel. molitev pri maši z začetkom: Slava ♪
  18.      smôla  -e ž (ó) 1. lepljiv rumenkasto rjav izcedek iz nekaterih dreves, zlasti iglavcev: smreke izločajo smolo; nabirati smolo; duh po smoli / drevesna smola // snov, pridobljena s kuhanjem tega izcedka: kuhal je smolo in jo prodajal; mazati s smolo / cepilna smola mazilo iz smole, voska, terpentina, ki se uporablja pri cepljenju ali za premaz drevesnih ran; čevljarska smola mazilo iz smole, kolofonije za smoljenje drete // navadno v zvezi umetna smola tej snovi podobna umetna snov: pridobivati umetno smolo; proizvodnja umetnih smol; izdelki iz umetne smole 2. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na neugoden izid, potek česa: celo pot jih je spremljala smola; zaradi smole ni dosegel prvega mesta ● smola se ga drži, ima smolo vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; preg. kdor za smolo prime, se osmoli ◊ kem. alkidna smola umetna snov, kondenzat večvalentnih alkoholov in večbaznih kislin, za izdelavo lakov, lepil; epoksi smola umetna smola za proizvajanje lakov, lepil; fenolna smola; katranska smola ostanek pri destilaciji premogovega katrana in nafte; polikondenzacijske umetne smole ki nastanejo pri polikondenzaciji ♪
  19.      smôlast  -a -o prid. (ó) podoben smoli: smolasta tekočina / smolasti lasje / smolast lesk / smolast les smolnat; obleka je smolasta ∙ ekspr. ta človek je smolast rad dolgo ostaja, se zadržuje kje ♦ petr. smolasti premog boljši rjavi premog z močnim smolastim leskom ♪
  20.      smoljênje  -a s (é) glagolnik od smoliti: smoljenje ladij, sodov ♪
  21.      smréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) redko smrekov: smrečne iglice; les diši po smrečni smoli / čaj s smrečnim medom ♪
  22.      spèv  in spév spéva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. knjiž. pesem: njegovi spevi slavijo domovino / prepevati ljubezenske speve / godba igra žalne speve / poslušati spev slavčka 2. rel., navadno s prilastkom besedilo, navadno iz psalma, ki se moli ali poje pri maši: zapeti spev; spev z odpevom / darovanjski, obhajilni, vstopni spev; velikonočni spev 3. lit. grafično označen, vsebinsko zaključen del pesnitve: Iliada ima štiriindvajset spevov; zaključni spev ● vznes. labodji spev pesnikovo, pisateljevo, skladateljevo zadnje pomembno delo pred smrtjo ♪
  23.      spóved  -i ž (ọ̑) rel. obred v katoliški cerkvi, pri katerem vernik pove svoje grehe duhovniku in jih obžaluje z namenom dobiti odvezo: opraviti spoved; iti k spovedi in obhajilu; pripraviti se na spoved; povedal je vse kot pri spovedi / očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo; prva, velikonočna spoved; (sveta) spoved četrti od sedmih zakramentov; pren., ekspr. s sinom sta imela dolgo spoved; prim. izpoved ♪
  24.      starogôrski  in starogórski -a -o prid. (ó; ọ̑) lit., v zvezi starogorski rokopis in Starogorski rokopis zapisi treh molitev v slovenskem jeziku s konca 15. stoletja ♪
  25.      stêblo  -a s (é) 1. osrednji, navadno nadzemni del rastline, iz katerega rastejo listi, cveti, plodovi, veje: steblo se debeli, požene, raste; iz stebla rastejo listi; nizko, visoko steblo; ovijajoče se, pokončno, poleglo steblo; votlo steblo; steblo buč, graha, hmelja; lomiti stebla koruze; steblo, list in cvet 2. teh. steblu podoben del stroja ali strojnega elementa: steblo vijaka, žeblja; steblo ventilatorja; premer stebla / steblo izvijača, dleta ◊ agr. iti v steblo pognati, narediti steblo; anat. lasno steblo del lasu, ki moli iz kože; bot. steblo omeseni; četverorobo, kolenčasto, mesnato steblo; plazeče se steblo; podzemno steblo; lov. steblo glavni del roga pri jelenu, srnjaku, na katerem so parožki; navt. steblo vesla ožji del vesla med listom in ročajem ♪

   8 33 58 83 108 133 158 183 208 233  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA