Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mol (376-400)



  1.      denunciánt  in denunciànt -ánta m (ā á; á) kdor denuncira, ovaduh: ta človek je izdajalec in denunciant; molčal je, ker se je bal denunciantov
  2.      desét  desêtih štev. (ẹ̑ é) 1. izraža število deset [10] a) v samostalniški rabi: pet in pet je deset; kaj more eden proti desetim / ura je deset; ob desetih dopoldne; pridem ob desetih (zvečer) 22h; nar. proti desetém deseti uri b) v prilastkovi rabi: deset prstov; tudi neskl.: knjiga v deset(ih) zvezkih; z nekaj deset možmi; stane okoli deset dinarjev ♦ rel. deset božjih zapovedi danih Mojzesu na Sinajski gori // neskl. izraža številko deset: stanuje na Cankarjevi 10; napiši tri ulomljeno z deset / pri izpitu je dobil oceno deset 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: na tvoje mesto lahko dobimo deset boljših / deset let ga že nisem videl zelo dolgoekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; pog., ekspr. vseh deset (prstov) si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; preg. kdor molči, desetim odgovori; sam.: igr. srčna deset desetica, desetka
  3.      desétka  -e ž (ẹ̑) 1. pog. številka deset: staviti na desetko / pri izpitih je dobival same desetke ocene deset; peljati se z desetko s tramvajem, avtobusom številka deset 2. skupina desetih enot: prva desetka novel v zbirki je ljubezenske vsebine ♦ rel. zmoliti eno desetko rožnega venca deset zdravamarij 3. igralna karta z desetimi znaki: odložiti desetko; pikova desetka 4. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: odmetati nekoliko desetk lopat; vrgel je na papir nekaj desetk verzov / takih razcapancev je na desetke
  4.      detonácija  -e ž (á) pok pri eksploziji brizantnega razstreliva: zadonela je detonacija; oglušujoča, silovita, zamolkla detonacija; odmevi detonacij // eksplozija brizantnega razstreliva: detonacija je odnesla del zidu ♦ avt. eksplozivni vžig zmesi goriva in zraka v bencinskem motorju
  5.      dezinteresíranost  -i ž () knjiž. stanje brez zanimanja, navdušenja; nezanimanje, ravnodušnost: že nekaj časa spremlja njegova prizadevanja molk in dezinteresiranost; v satiri se je norčeval iz duhovne lagodnosti in dezinteresiranosti / akcija ni imela uspeha zaradi dezinteresiranosti odgovornih ljudi
  6.      díkromát  -a m (-) kem. iz dveh molekul kromata nastala sol: kalijev, natrijev dikromat
  7.      dímka  -e ž () nar. temno siva krava: dimko je že pomolzla; krava dimka
  8.      diplomátičen  -čna -o prid. (á) diplomatski: diplomatični zastopnik / diplomatična sposobnost / trgovec je bil diplomatičen diplomátično prisl.: diplomatično je molčal; diplomatično rešiti problem
  9.      direktórij  -a m (ọ́) skupina ljudi, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: ustanovo vodi direktorij; član direktorija; sklepi direktorija ◊ rel. koledar z navodili za maševanje in za molitev brevirja; zgod. petčlanski ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji v letih od 1795 do 1799
  10.      diskréten 1 -tna -o prid., diskrétnejši (ẹ̑) 1. ki ne govori o kočljivih, zaupnih stvareh: diskreten človek; bil je diskreten in je molčal; obljubim ti, da bom ostal diskreten / zastavil mu je diskretno vprašanje / diskretno vedenje taktno, obzirno / hvaležen sem vam za to diskretno sporočilo zaupno 2. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa; nevsiljiv, nevpadljiv: diskreten vzorec blaga; diskretna razsvetljava; diskretna reklama / uporabljati diskreten parfum / diskreten lokal diskrétno prisl.: oblačiti se diskretno in elegantno; diskretno pripovedovati o dogodku
  11.      disociácija  -e ž (á) 1. kem. razpad molekul v enostavnejše molekule, ione, atome: disociacija karbonatov; stopnja disociacije / elektrolitska, toplotna disociacija 2. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: disociacija mišljenja / disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
  12.      disociírati  -am nedov. in dov. () kem. razpadati v enostavnejše molekule, ione, atome: del molekul soli v vodi disociira disociíran -a -o: disociiran elektrolit; slabo disociirana kislina; pren. čas in prostor sta v noveli močno disociirana ♦ psiht. disociirano mišljenje nenormalno, navadno bolezensko povezano mišljenje
  13.      dláka  -e ž (á) nitast izrastek na koži sesalcev: na nogah ima dolge dlake; puliti si dlake; med svetlimi dlakami je bilo tudi nekaj črnih / kot psovka molči, ti suha dlaka ti; kot kletvica pasja dlaka, tega ti ne verjamem // ed. več dlak, dlake: dlaka raste, se obnavlja; naježiti dlako; žival ima gladko, mehko, sivo dlako / odeja iz kamelje dlake; klobuk iz zajčje dlake / resasta dlaka trša, daljša; zimska dlaka ● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; pog., ekspr. niti za dlako se nisi spremenil prav nič; pog. vedno mu gredo po dlaki v vsem mu skušajo ustreči, mu ne nasprotujejo; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
  14.      do...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z do za izražanje a) dosege neke mejne ali končne točke v kraju ali času ali usmerjenosti proti njej: dobojevati, dodelati, dodelovati, dohiteti, dogoreti, dogorevati, dokončati, doslužiti, doštudirati / doseči do stropa; dospeti do gozda; dozidati do slemena b) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: dočakati, dognati, doklicati, dopovedati, dopovedovati / doplavati do brega / v zvezi s se dokopati se, domisliti se c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: doliti, dolivati, doplačati, doplačevati, dozidati, dozidavati č) redko same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): dogoditi se, dogotoviti, dovoliti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: dodatek, dodelava, dogleden, doklicen, dokvalifikacija 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: dokolenke, dokomolčen, dosmrten; dodobra, donedavna, dopoldne, dozdaj
  15.      dóber  dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo // ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno / knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem / kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled // ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote // glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne // precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro! // ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril! ● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledicebot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro dôbro 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno / ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem // star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala 4. v povedni rabi izraža a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje 5. nav. elipt. izraža a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo 6. v medmetni rabi izraža a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari ● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravkašol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želitefin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
  16.      dojáča  -e ž (á) nar. vzhodno posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: curki mleka so udarjali ob pločevinasto dojačo
  17.      dójen  -jna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na dojenje: dojna doba // redko doječ: dojna mati / dojne svinje potrebujejo mešano krmo 2. nar. vzhodno ki ima, daje mleko; molzen: dojna krava
  18.      dojílnica  -e [drugi pomen n] ž () 1. prostor v otroških ustanovah ali bolnicah, kamor prihajajo matere dojit: iz dojilnice je slišati jok dojenčkov 2. nar. prekmursko posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: polna dojilnica mleka
  19.      dojílnik  -a [n] m () nar. vzhodno posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: mati je s polnim dojilnikom stopila iz hleva
  20.      dojíti  -ím nedov. ( í) 1. hraniti s svojim mlekom: mati doji otroka; zelo dolgo je dojila / psica doji mladiče 2. nar. vzhodno iztiskati, odvzemati mleko iz vimena; molsti: dojiti kravo // nepreh. imeti, dajati mleko: doji več kot polovica krav; koza dobro doji dojèč -éča -e: doječe matere
  21.      dójnica  in dojníca -e ž (ọ̑; í) nar. vzhodno žival, ki daje mleko, zlasti krava; molznica: kupil je dve dojnici; ta krava je dobra dojnica ♦ vet. žival, ki doji, zlasti svinja
  22.      dójva  -e ž (ọ̑) nar. vzhodno molža: mati je bila ravno v hlevu pri dojvi
  23.      dók  -a m (ọ̑) pristaniška naprava za popravljanje ali čiščenje podvodnih delov ladje: spraviti ladjo v dok / ladjo so gradili v doku ♦ navt. plavajoči dok na morju; suhi dok na kopnem // del zaprte luke med dvema pomoloma za nakladanje in razkladanje blaga: ladja se je zasidrala v doku
  24.      doksologíja  -e ž () rel. hvalni obrazec, s katerim se zaključujejo nekatere molitve
  25.      dolgopétka  -e [g] ž (ẹ̑) ekspr. ženska, ki ima dolge noge: molči, dolgopetka suha!

   251 276 301 326 351 376 401 426 451 476  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA