Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mol (326-350)


  1.      bùm  in búm medm. (ȕ; ȗ) posnema močen pok, zamolkel glas pri udarcu: bum! je zagrmel strel; boben, srce udarja bum bum bum; telebnil je, bum, na tla ♪
  2.      búšiti  -im dov. (ú ȗ) 1. s silo in z zamolklim šumom udariti na dan: voda buši iz votline; pren. smeh buši iz njega; jeza buši na dan 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: bušiti iz hiše; bušil je izza vogala; bušiti v sobo / bušiti pokonci; pren. kri buši v glavo // s silo se zadeti ob kaj: val buši ob skalo; veter je bušil v nas / smrad buši v obraz 3. preh., ekspr. s silo vreči: bušil je vanj prgišče peska / bušiti vase kozarec vina; pren. bušil je vanjo psovko; razjezil se je in bušil vanje: Tepci ● ekspr. bušiti na obraz s silo pasti; ekspr. bušiti v smeh nenadoma glasno zasmejati se ♪
  3.      búšniti  -em dov. (ú ȗ) 1. s silo in z zamolklim šumom udariti na dan: plamen je bušnil iz strehe 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: bušniti v sobo; pren. kri mu je bušnila v glavo // s silo se zadeti ob kaj: veter mu je bušnil v obraz ● ekspr. bušniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se ♪
  4.      bután  -a m (ȃ) plin, ki se uporablja za kuhanje in segrevanje: kuhati na butan; segrevati z butanom; kuhalnik na butan; jeklenka za butan ♦ kem. nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje štiri atome ogljika; neskl. pril.: butan plin ♪
  5.      bútati  -am nedov. (ū ȗ) 1. s silo se zadevati ob kaj: valovi butajo ob skale; vpila je in butala z glavo ob zid; veter buta v okna // ekspr. močno udarjati: butati po vratih 2. ekspr. dajati močne, zamolkle glasove: topovi butajo; brezoseb.: slišali smo, kako je na fronti butalo; v fužini noč in dan sopiha in buta 3. preh., pog. suvati, dregati: kaj me pa butaš ● ekspr. srce buta močno bije; brezoseb., ekspr. v glavi mi buta čutim topo, ritmično se ponavljajočo bolečino; pog. ne butaj z vrati ne loputaj butajóč -a -e: butajoči valovi; butajoča bolečina v glavi bútan -a -o nar. vzhodno, v zvezi s koča narejen iz zbite ilovice: stanovati v butani koči ♪
  6.      bútniti  -em dov. (ú ȗ) 1. s silo se zadeti ob kaj: čoln butne ob breg; val butne v skalo; zravnal se je in butnil z glavo v strop 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: butniti v sobo; pren. kri butne v glavo 3. s silo udariti na dan: para butne iz kotla; pren. jeza butne iz njega 4. preh., ekspr. s silo vreči: val butne ladjo ob greben; pog. ko pride iz šole, butne aktovko v kot 5. preh., pog. suniti, dregniti: butnila ga je s komolcem ● pog., ekspr. nič ne pomisli, kar butne hitro reče; ekspr. planil je v hišo in butnil: Požigajo naglo rekel; ekspr. butniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. spotaknil se je in butnil po tleh padel; ekspr. ker mu niso brž odprli, je butnil po vratih močno udaril ♪
  7.      buzakljún  -a m (ȗ) star. neumen, neroden človek: kakšen buzakljun pa si, da še premišljuješ / kot psovka molči, buzakljun ♪
  8.      c  [cé in cǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, c céja tudi c-ja (ẹ̄; ǝ̏) tretja črka slovenske abecede: veliki C // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje ◊ mat. a + b + c; muz. enočrtni c prvi ton v enočrtni oktavi c neskl. pril. tretji po vrsti: išči pod točko c; varianta C / 1. c oddelek ◊ med. vitamin C in C vitamin; C-vitaminske injekcije; muz. ton c ton na prvi stopnji C-durove lestvice; C-dur izhodiščni durov tonovski način; c-mol molov tonovski način s tremi nižaji; C ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni c; šah. kmet na c-liniji v tretji navpični vrsti z leve strani ♪
  9.      cedíti  -ím nedov., cêdi in cédi; cejèn (ȋ í) 1. pretakati skozi cedilo; precejati: cediti mleko; pren. bleda svetloba se je cedila skozi zamazana okna 2. po malem izločati: polž cedi sline; smreke cedijo smolo; mokra drva se cedijo v peči; ekspr. smokve se kar cedijo od soka ● ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; redko naroči si vina in ga počasi cedi pije; ekspr. ti si dobil vse, mi pa lepo sline cedimo si zaman želimo; pog., ekspr. kako jo cedi za nami teče cedíti se zelo počasi in v majhnih količinah teči: dojenčku se cedijo sline po bradi; gnoj se cedi iz rane; kri se mu cedi po licu / ekspr. dež se cedi iz oblakov; brezoseb. od streh se je cedilo ● ekspr. tam se cedi med in mleko je vsega dovolj; je zelo dobro; ekspr. sline se mu cedijo po klobasi zelo si je želi; ekspr. vino se je kar cedilo od miz bilo ga je v izobilju; ekspr. kar cedi se od prijaznosti je pretirano prijazen cedèč -éča -e: cedeča se smola ♪
  10.      cempét  -i ž (ẹ̑) nav. mn., nar., slabš. noga: pri padcu je pomolil cempeti v zrak ♪
  11.      címa  -e ž (í) 1. zeleni del rastlin, ki imajo užitne gomolje: krompir kopljejo, ko se cima posuši 2. poganjek iz gomoljev nekaterih rastlin v zimskem času: pozimi repa poganja cime; pripraviti repno cimo kot solato 3. nar. ledena sveča: od strehe visijo dolge cime ♪
  12.      cís  -a m, tudi neskl. (ȋ) muz. za polton zvišani ton c: začni s cisom; neskl. pril.: Cis-dur durov tonovski način s sedmimi višaji; skladba v cis-molu ♪
  13.      cmòk  medm. (ȍ) posnema zamolkel glas pri udarcu, padcu: od vsake strani ga je, cmok, po licu; zdrsne in cmok v vodo // šalj. posnema glas pri poljubu: potegne jo k sebi in ji, cmok, da poljub ♪
  14.      còk  medm. (ȍ) posnema zamolkel, odsekan glas pri hoji: cok, cok, odmevajo koraki // posnema glas nekaterih ptic: cok cok cok, se oglašajo v vejah krivokljuni ♪
  15.      cokotáti  -ám nedov. (á ȃ) dajati tleskajoče, zamolkle glasove: deževni curki cokotajo / cokotal sem po kamenju ♪
  16.      còp  medm. (ȍ) posnema zamolkel, odsekan glas pri hoji: hodil je s težkimi nogami: cop, cop; cop cop cop, teka otrok po sobi ♪
  17.      copòt  -ôta m (ȍ ó) plosko, zamolklo udarjanje nog ob tla ♪
  18.      copotáti  -ám nedov. (á ȃ) plosko stopati, da se sliši glas cop: medved copota; copotati z bosimi nogami po veži // plosko, zamolklo udarjati ob tla: cokle copotajo po mokrem tlaku ♪
  19.      copôtniti  -em dov. (ó ȏ) plosko, zamolklo udariti z nogo ob tla: žena je copotnila in jezno zavpila ♪
  20.      crédo  tudi krédo -a [kre-] m (ẹ̑) 1. rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Credo: duhovnik moli credo ∙ prišel sem med umetnike kot Pilat v credo brez zaslug, slučajno 2. knjiž., navadno s prilastkom načela, nazori, prepričanje: izpovedati svoj življenjski credo / estetski, politični, umetniški credo ♪
  21.      cŕka  -e ž (r̄) pog. 1. poginula žival: kam naj zakopljem to crko? // onemogla, zanemarjena žival: moj konjiček je proti tvojemu prava crka; krmežljava crka 2. nizko slaboten, šibek, onemogel človek: si pa tudi crka, če tega ne moreš narediti / kot psovka molči, ti crka stara ♪
  22.      cvokotáti  -ám nedov. (á ȃ) dajati nizke, zamolkle glasove: noge cvokotajo v mokrih čevljih ♪
  23.      čásen  -sna -o prid. (á) star. 1. tostranski, zemeljski: njegove časne zadeve se me ne tičejo ♦ rel. molili so za časno srečo, za časni in večni blagor 2. začasen, minljiv: nič ni večno, vse je časno ♪
  24.      časoslòv  -óva m (ȍ ọ̄) v vzhodni cerkvi vsakdanje obvezne molitve duhovnikov: moliti časoslov // knjiga s temi molitvami: zapreti časoslov ♪
  25.      čeljúst  -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪

   201 226 251 276 301 326 351 376 401 426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA