Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

moje (51-75)


  1.      mnênje  -a s (é) 1. prikaz lastnosti, stanja česa glede na lastno védenje, poznavanje: napisati in obrazložiti mnenje o novem materialu; upoštevati mnenje komisije; izvedensko, strokovno mnenje // s prilastkom dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga: predložiti mnenje organizacije, šole 2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično: mnenje, da je slika nastala v 16. stoletju, je bilo ovrženo; to je moje mnenje, morda pa je bilo drugače; publ. bili so mnenja, da to ni bila samo nesreča menili so / po našem mnenju je stvar potekala takole 3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: po tem dogodku je o njem spremenil mnenje; imeti dobro, slabo mnenje o čem // kar izraža odnos do česa sploh: mnenja si nasprotujejo, ekspr. se krešejo; vsiljevati komu svoje mnenje; v vsaki stvari ga vpraša za mnenje; glede vzgoje sta različnega mnenja; upoštevati mnenje drugega / ekspr. na koncu se je izkristaliziralo mnenje o potrebnosti takih ukrepov; izrazili so mnenje, da je treba takoj začeti graditi stanovanja ● publ. pridružiti se mnenju večine soglašati z večino; javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; mnenja o tem so deljena so različna, se ne skladajo ♪
  2.      modrijánstvo  -a s (ȃ) ekspr. modrost: spoštoval je njegovo modrijanstvo / kaj je moje znanje proti njegovemu modrijanstvu ♪
  3.      mój  môja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik; moja hiša; vse to je moje / moja roka; moja usta 2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen; moje misli, želje; moja skrb, sodba; moje mnenje, prepričanje // izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj; moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev 4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju; moj nasvet, pozdrav; moja pomoč; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih; spet me muči moja migrena; moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura 6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj; sin moj; draga moja; srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi 7. v nekaterih deželah, v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod; moj lord 8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne; pog. pri moji duši da ne dam // izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si ● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.: pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš ♪
  4.      najemodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) publ. kdor da kaj v najem: najemodajalec in najemojemalec moreta sporazumno spremeniti pogodbo ♪
  5.      namèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten; namen se izpolni; kazati svoje namene; opustiti svoj namen, svoje namene; razkrinkali smo njegove resnične namene; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje; brez namena se je ozrl; publ. govori z namenom, da bi te zmotil; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom; prekršek brez namena nehoten // kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja; namen športa; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen bistvo // v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene ● namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo ♪
  6.      napráviti  -im dov. (á ȃ) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati / napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti / iz jabolk napraviti marmelado pridobiti / napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli / napraviti balkonu streho // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov ● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj ◊ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad napráviti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki ● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno ♪
  7.      naróbe  prisl. (ọ̑) 1. izraža položaj ali smer, ki je drugačna kot normalna: obrniti kažipote narobe; obuti nogavico narobe / obračati kolo na desno in narobe; narobe obrnjen portret s hrbtno stranjo spredaj; z glavo navzdol; blago se lika in šiva narobe na narobni strani; sedel je na stol narobe tako, da je bil obrnjen proti naslonjalu; vrteti film narobe nazaj ♦ bot. narobe srčasti list srčasti list, zožen ob peclju 2. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo, ant. prav: narobe se lotiti stvari; narobe narediti, odgovoriti; ravnali bi zelo narobe, če bi vztrajali; ekspr. učijo te ravno narobe, kakor je prav / narobe si razumel moje pojasnilo / ekspr., v povedni rabi: račun je narobe; to je narobe, da ga nisi pozdravil; z nikalnico ne bi bilo narobe, če bi ga poklicali izraža primernost, koristnost česa ∙ ekspr. če ga ni pravi čas domov, je že narobe so doma v skrbeh; so nejevoljni; ekspr. ni se pripeljal, morda je kaj narobe je bolan; ima težave; pog. med sosedi je marsikaj narobe je v marsičem nesoglasje; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; ekspr. tam je vse narobe godijo se neprijetne, težke reči; star. pa dajte tisti denar, če vam ni narobe če morete; če se strinjate; ekspr. z njim je nekaj narobe ni popolnoma zdrav; nima urejenega razmerja do okolice; ekspr. danes je s teboj nekaj narobe imaš skrbi; nisi dobre volje; pog. vse nam gre, hodi narobe povzroča težave; pog. narobe je stopil in si zvil nogo neprimerno, neprevidno 3. ekspr. nasprotno, obratno: prej so se ga ogibali, zdaj je narobe; zlog izgovarja kratko, pa je ravno narobe prav; hlev ima prevelika okna, hiša pa narobe; življenje je boj, pa tudi narobe se sme reči: boj je življenje / oblika je povezana z vsebino in narobe // uvaja novo trditev namesto prej zanikane: ni dolgočasno, narobe, še zabavno je; dela ni konec, mi smo, narobe, prepričani, da se šele začne; neskl. pril., nav. ekspr.: narobe junak; to je narobe znanost; takšen red je pravi narobe svet ♪
  8.      naročíti  -ím dov., naróčil (ȋ í) 1. izraziti željo, zahtevo a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: podjetje je naročilo za deset milijonov blaga; naročiti stroje iz tovarne; naročiti gradbena dela pri najboljšem ponudniku; pismeno, ustno naročiti; naročiti po telefonu / gostje pridejo, naročijo in plačajo; naročiti skodelico kave; naročiti (si) sadni sok; elipt., pog. naročiti dva deci / pog. naročiti čevlje pri čevljarju dati delati; naročiti opremo v tujini; naročiti telefonski pogovor sporočiti telefonistu, s katerim naročnikom se želi govoriti; naročiti sobo v hotelu rezervirati b) da kdo kam pride zaradi kakega opravila: naročiti delavce za popravilo hiše / naročil je taksi, da ga je peljal na postajo c) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: tovarišem je naročil, naj molčijo; naroči mu, naj se pravočasno pripravi / naročili so jim ubogati / pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače 2. določiti čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročiti pacienta za ponoven pregled; zdravnik ga je naročil čez dva meseca; krojač me je naročil za sredo / naročil sem jo pri okulistu ● pog. pri mojem bratu so naročili bratova žena je noseča; kakor bi ga naročil, je stopil v hišo v najbolj primernem, pravem času; vreme je, kot bi ga naročil zelo lepo, ugodno naročíti se v zvezi z na postati (stalni) odjemalec, kupec: naročiti se na časopis, revijo; na zbirko se lahko naročite vnaprej naročèn -êna -o: naročen film; biti naročen na časopis; naročen sem pri zdravniku; naročene knjige; naročeno blago; vreme je kakor naročeno; sam.: natakar je prinesel naročeno ♪
  9.      nasmodíti  -ím dov., nasmódil; nasmojèn (ȋ í) nekoliko osmoditi: nasmoditi poleno // ekspr. natepsti, pretepsti: nasmoditi otroka // ekspr. nalagáti: nasmodil ga je, da bo gotovo prišel / spoznal je, da se je nasmodil da se je prevaral, zmotil ♪
  10.      nàš  náša -e zaim. (ȁ á) 1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe: naš avto, vrt; naša vas; to je naše / naše oči // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina: govorimo o našem slovstvu / silvestrovali smo v našem kulturnem domu; od naših športnikov smo več pričakovali 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: naš namen; naša hvaležnost, skrb; naše veselje // izraža razmerje med to skupino in okolico: naš razvoj; naš ugled je zrasel 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: naši otroci, predniki; naša teta / naši znanci / naš jezik, narod / naša domovina / nar. naš ata so rekli 4. izraža izhajanje od te skupine: naš predlog; naše pismo delegatu / kot vljudnostna fraza ob smrti naše sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino: to je naš vlak; naše omizje 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: naš Triglav; naše morje / dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik 7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: junak našega romana je v sebi razdvojen; v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike / naša povest se začenja v krčmi // vznes., v nekaterih deželah, v vladarskih razglasih moj: v desetem letu našega vladanja 8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju; pred našim štetjem ● umetnost našega časa sedanjega; v naših časih je bilo drugače ko smo bili še mlajši; knjiž. v našem primeru ne gre za krivdo v primeru, ki ga obravnavamo; ekspr. v mladosti je ves svet naš se ne zavedamo nobene omejitve; pog. danes boš naš naš gost; pog. tat bo kmalu naš ga bomo kmalu ujeli; prisl.: pog. govoriti po naše v jeziku, ki je tu v rabi; sam.: naši so zmagali naši vojaki, športniki; ali boš kaj obiskal naše moje sorodnike, svojce; tu ni nič našega naše lastnine; hodi po našem po našem svetu; prim. moj, najin ♪
  11.      navkríž  prisl. (í) star. navzkriž: navkriž zložena drva / moje in tvoje misli so si navkriž ∙ star. navkriž mi hodi, da bi moral čakati povzroča težave ♪
  12.      neizmérnost  -i ž (ẹ́) ekspr. lastnost, značilnost neizmernega: čuditi se neizmernosti morja, ravnine, vesolja / neizmernost njene ljubezni ga je pretresla / knjiž.: moje želje so segale v neizmernost neskončnost; pred njim je ležala neizmernost morja veliko morje ♪
  13.      neznáten  -tna -o prid., neznátnejši (á ā) nav. ekspr. 1. zelo majhen: vstopil je droben, neznaten človek; od daleč je bil videti še bolj neznaten; stanovali so v skromni, neznatni hiši; loči ju neznatna razdalja / za vse skupaj je plačal neznaten znesek / njegovi dohodki niso ravno neznatni so veliki / to je res neznatna napaka / dosegel je le neznaten uspeh; nevarnost, da bi ga kdo videl, je neznatna 2. nepomemben, malo vreden: imel je skromno, neznatno službo; za take neznatne stvari je škoda izgubljati čas ∙ star. upam, da vas navzočnost moje neznatne osebe ne bo motila moja navzočnost neznátno prisl.: potres je hiše neznatno poškodoval ♪
  14.      níčev  -a -o prid. (ȋ) ekspr. 1. zelo majhen, neznaten: ničev delček milimetra; za tedanje razmere ničeva vsota / prodati po ničevi ceni zelo nizki / v primeri z njihovimi težavami so moje ničeve / spreti se iz ničevega vzroka / med takimi strokovnjaki se počutim ničevega 2. malovreden, ničvreden: bogastvo, slava, vse to je ničevo / taki cilji so se mu zazdeli ničevi / zanj je razen užitkov vse ničevo ∙ ekspr. ti bankovci so zdaj samo še ničev papir brez vrednosti, brez kupne moči; ekspr. njegovi verzi so ničevi brez estetske, vsebinske vrednosti 3. neprepričljiv, neutemeljen: ničev dokaz, pomislek; izgovor je bil ničev, vendar je prišel prav 4. ki je brez učinka, koristi: napor, trud je bil ničev / ničeve sanje ♪
  15.      občínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na občino: občinske meje; občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na področju občine; občinska skupščina; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina ∙ ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal ♦ jur. občinsko sodišče prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve ♪
  16.      od  predl., z rodilnikom 1. za izražanje premikanja iz položaja a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme // za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala // za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo / vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor // v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna / publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev // za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita // publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič // za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš // star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata 8. za izražanje pripadnosti a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik // pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina / vzel je vdovo od brata po bratu 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani / to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli / od njega imam samo škodo 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine // nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke ● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi ◊ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd. ♪
  17.      odločevánje  -a s (ȃ) odločanje: to ni vplivalo na moje odločevanje / pravica odločevanja ♪
  18.      odpráviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpraviti izkoriščanje, lakoto, nepismenost, suženjstvo; odpraviti napake, razvade, nepravilnosti v podjetju / odpraviti določene upravne enote; odpraviti monarhijo; odpraviti prispevke / odpraviti nalezljive bolezni / ta predpis so kasneje odpravili razveljavili; prejšnja odločba se odpravi / odpraviti govorno napako; odpraviti okvaro stroju popraviti / odpraviti otroku gliste 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo odide: odpraviti nadležnega obiskovalca; odpravi spremljevalko, da bom lahko govoril z dekletom; hitro ga odpravi; zlepa odpraviti / spremstvo je odpravil in šel sam dalje odslovil // narediti, povzročiti, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravil sem ga, češ da nimam denarja; mene ne boste kar tako odpravili; odpraviti koga praznih rok // ne izpolniti prošnje, pričakovanja: odpravili so učiteljstvo s pismenim pojasnilom, da ni denarja; odpravil jo je samo z obljubami / starši me odpravijo z darili, a časa zame nimajo 3. s prislovnim določilom narediti, kar je potrebno za odhod koga: zjutraj je odpravila otroke v šolo / odpravili so me v bolnico; odpraviti koga v internacijo; mati me je odpravila nabirat jagode; odpravil ga je domov 4. narediti, kar je potrebno za odpošiljatev: odpraviti blago; odpraviti poslovna pisma / odpraviti tovor z naslednjim vlakom 5. poljud. povzročiti izzvani splav: šla je k mazački, da bi ji odpravila; dala si je odpraviti / ko je bila tretjič noseča, je odpravila imela izzvani splav 6. publ. premagati: jugoslovanski boksar je igraje odpravil svojega nasprotnika; včeraj je naša nogometna reprezentanca odpravila grško; gostje so odpravili domačine z visokim rezultatom / Partizan je odpravil Crveno zvezdo (s) 3 : 0 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: kritik je odpravil zbirko z nekaj stavki; zakon je nakratko odpravil problem šolske reforme / ne moreš ga odpraviti s šarlatanom / sodelavce revije je odpravil samo z omalovaževalno kretnjo 8. star. odpustiti, odsloviti (iz službe): gospodinja ji je plačala za mesec dni in jo odpravila; ko je o služabniku to izvedel, ga je takoj odpravil / ko je bila vojna končana, so generali vojake odpravili 9. star. opraviti: s tem je odpravil veliko delo; ko boš vse odpravil, se hitro vrni / odpravili ste, lahko greste ● star. imel je več hčera, ki jih je bilo treba odpraviti izplačati; žarg. odpraviti stranko končati poslovanje z njo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; odpraviti škodljive snovi iz česa z namakanjem izločiti, odstraniti ◊ mat. odpraviti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; odpraviti oklepaj; odpraviti ulomke v enačbi z množenjem doseči, da v enačbi ni več ulomkov; ptt odpraviti pošiljko odposlati pošiljko iz sprejemne pošte naslovni pošti; žel. odpraviti vlak po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer dati znak za odhod vlaka odpráviti se navadno s prislovnim določilom iti (stran), oditi: popili so še liter vina in se odpravili; čas je, da se odpravimo; odpraviti se proti gozdu; odpraviti se za drugimi / odpraviti se v mesto; treba se bo odpraviti domov / odpraviti se k počitku, spat / ladja se je odpravila v polarna morja; pren. moje misli so se odpravile na čudovita pota odprávljen -a -o: odpravljeni fevdalni odnosi; knjige iz odpravljenih samostanov; taki predpisi so zdaj odpravljeni; s to vsoto sem bil od doma odpravljen; vlak je bil pravilno odpravljen ♪
  19.      okús  -a m (ȗ) 1. čut za zaznavanje značilnosti snovi, zlasti jedi, s pomočjo okušalnega organa v ustih: ima zelo izostren okus; nekatere živali nimajo razvitega okusa; okus, vid in drugi čuti / zaradi prehlajenosti je izgubil okus in voh // značilnost snovi, zlasti jedi, ki se zaznava s tem čutom: otrokom ugaja zlasti sladko, drugi okusi pa manj; grenek okus kostanjevega medu; nekateri siri so precej ostrega okusa; pekoč okus žganja; trpek okus vina trpkost / plin brez barve, vonja in okusa / izboljšati okus jedi; pog. dodati malo mesa za okus za izboljšanje okusa; jed brez okusa plehka, neokusna / prepoznati jed po značilnem okusu; sladoled s čokoladnim okusom; žganje ima okus po janežu; okus po kovini // občutek, kot ga povzročajo te značilnosti: v ustih ima slab, sladkoben, zoprn okus 2. merila o prijetnem in neprijetnem pri hrani: njuna okusa se razlikujeta / za moj okus je nekoliko preslano; ekspr. siri za vsak okus; posolite in popoprajte po okusu 3. merila o lepem, primernem, skladnem: prilagoditi se okusu mladine; to ne ustreza modernemu okusu; okus časa se spreminja / literarni okus romantike / obleka ni narejena po mojem okusu // sposobnost za pravilno presojanje, kaj je lepo, primerno, skladno: ta človek ima dober okus; oblačiti se z okusom; z zanesljivim okusom presojati umetniško delo; izbrušen okus; okus za okraske; vzgajanje okusa ● vzemi bonbon, da si popraviš okus da ne boš imel v ustih več slabega okusa; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; ekspr. izbira je stvar okusa vsak izbere po svojem okusu; kolikor ljudi, toliko okusov; okusi so različni ljudje se glede na okus razlikujejo ♪
  20.      omehčávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da postane kaj mehko, mehkejše: z milom omehčavati kožo 2. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: to omehčava tudi mojega očeta ♪
  21.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  22.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  23.      osébica  -e ž (ẹ̑) ekspr. manjšalnica od oseba: njen oče, osebica drobne glave in tankega glasu / on je bil nepomembna osebica na upravi / pokazal je naklonjenost do moje osebice / drobna, vitka osebica postava ♪
  24.      osmódek  -dka m (ọ̑) 1. osmojeni del česa: osmodek dogorevajoče trske 2. knjiž., ekspr. neumen, nespameten človek: kar reče ta osmodek, ni vredno upoštevati ♪
  25.      osmodíti  -ím dov., osmódil (ȋ í) 1. z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: plamen je osmodil zidove; ob sveči si je osmodil lase / strela je osmodila vrh drevesa // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je osmodila travo, žito 2. ekspr. opeči: sonce ga je hudo osmodilo ● ekspr. pri kupčiji ga je osmodil za precejšnjo vsoto ogoljufal, prevaral; ekspr. z vso silo ga je osmodil po glavi udaril ◊ agr. osmoditi prašiča s smojenjem odstraniti ščetine z njega osmojèn -êna -o: osmojeni lasje; osmojeno drevje ♪

   1 26 51 76 101 126 151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA