Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mogoč (364-388)


  1.      maksimálen  -lna -o prid. (ȃ) največji, najvišji, ki je še dovoljen, dopusten ali mogoč, ant. minimalen: maksimalen in minimalen program društva; doseči maksimalne rezultate; maksimalna doza zdravila; maksimalna hitrost vozila; maksimalna obremenitev mostu // ekspr. zelo velik, visok: premagovati maksimalne napore ◊ avt. maksimalna moč dinama moč, ki jo dinamo lahko trajno oddaja, ne da bi se segrel nad dopustno temperaturo; meteor. maksimalni termometer termometer, ki kaže maksimalno temperaturo, doseženo v določenem času maksimálno prisl.: maksimalno izkoristiti stroj ♪
  2.      máksimum  -a tudi -ima m (ȃ) največja količina, mera, ki je še dovoljena, dopustna ali mogoča, ant. minimum: doseči maksimum / do maksimuma izkoristiti stroj / agrarni ali zemljiški maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina // ekspr. zelo velika mera: maksimum discipline, napora / naspati se do maksimuma ◊ adm. blagajniški maksimum najvišji dopustni znesek, ki se sme hraniti v blagajni; bot. toplotni maksimum najvišja temperatura, pri kateri more rastlina še rasti; mat. maksimum vrednost, ki je ne presega nobena druga vrednost, največja vrednost ♪
  3.      mámka  -e ž (ā) 1. ljubk., zlasti v kmečkem okolju starejša (poročena) ženska, navadno gospodinja; mati: iz kuhinje je prišla mamka / kot nagovor kaj bo dobrega, mamka / na klopeh po parku so sedele mamke in botre 2. ljubk. mama, mati: moja mamka me ima zelo rada / kot nagovor stori, mamka, kakor želiš 3. v medmetni rabi, v zvezi (sveta) mamka božja izraža začudenje, nejevoljo: (sveta) mamka božja, ali je to mogoče, je kriknila ♪
  4.      manévrski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na manever: manevrsko bojevanje / velike manevrske sposobnosti majhnih enot / manevrske lastnosti ladje, vozila / manevrski stil te politike ● publ. poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum o čem povečati možnosti ◊ voj. manevrski prostor ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot; manevrska municija municija, ki se uporablja na vojaških vajah; manevrsko zemljišče zemljišče, ki omogoča uporabo vseh rodov vojske; žel. manevrska lokomotiva lokomotiva, ki na postajah vlaku odvzema ali dodaja vagone ♪
  5.      mànj  prisl. (ȁ) 1. izraža manjšo stopnjo, ant. bolj: manj domač, razvit, zelen; glava je manj poškodovana kot roka / nav. ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil malo manj zgovoren; čedalje, vse manj ostaja doma / govori manj razločno; ekspr. zdaj pa pride druga, manj vesela stran zadeve / bil je bolj znanstvenik, manj pedagog / ozirajo se predvsem na skupne, manj na osebne potrebe 2. izraža manjšo količino ali mero, ant. več a) s samostalnikom: ima manj denarja; delati z manj napora / napak bo vsako leto manj / do ceste je manj kot uro hoda b) z glagolom: malo prodaja, še manj kupuje; manj sem ji dal, kakor je pričakovala 3. ekspr., v zvezi z ne, nič izraža enakost: drugi dokazi niso nič manj tehtni; na dom misli - ne manj kakor včasih 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor manj boš mislil na to, toliko bolj boš miren; čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim; manj kot jih je, bolj so enotni 5. mat. izraža odštevanje: deset manj šest je štiri [10 — 6 = 4] / pog. za uro dobiš trideset din manj davek zmanjšano za toliko, kolikor znaša davek; ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let ● žarg., šah. s kmetom manj ima malo upanja na uspeh ker ima enega kmeta manj kot nasprotnik; ekspr. ponudi manj kot mogoče kolikor se da malo; ekspr. prosila ga je malo manj kot na kolenih zelo; ekspr. tehta nič manj kakor sto kil natanko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; tudi mirujoče mišice so bolj ali manj napete kolikor toliko, nekoliko; ekspr. telo se manj in manj upira bolezni čedalje manj, zmeraj manj; dva meseca je, kar se je vrnil, nekaj več, nekaj manj približno; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; v teh govoricah je več ali manj resnice kolikor toliko, nekaj; neskl. pril.: žarg., šol. dobil je manj štiri oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu; prim. čimmanj, malo, najmanj ♪
  6.      maríja  medm. (ȋ) izraža a) začudenje, presenečenje: marija, ali je mogoče b) strah, vznemirjenje, obup: marija (sveta), kakšna nesreča ♪
  7.      masív  -a m (ȋ) večja sklenjena skupina gor: težko prehoden masiv / gorski masiv / Češki, Rodopski masiv / z oslabljenim pomenom: mogočni masiv Triglava; prostran gozdni masiv Gorjancev; publ. velik masiv skale gmota, blok ● publ. v egiptovski arhitekturi prevladuje masiv nad odprtinami masivni deli; ekspr. oči so v primeri z masivom lic prav pohlevne masivnostjo ◊ petr. zelo velika gmota globočnine ♪
  8.      máska  -e ž (ȃ) 1. predmet za zakritje obraza, glave, ki navadno nekaj predstavlja: natakniti (si), nositi, sneti (si) masko; režeča se maska; lice je negibno kot maska / obredne maske afriških plemen; pustne maske; ples v maskah ples, pri katerem nosijo plesalci maske / redko za maškarado se je oblekel v masko huzarja v obleko, ki predstavlja huzarja // kdor ima obraz zakrit s takim predmetom ali po celotni opravi nekaj predstavlja: najlepše maske bodo nagrajene; v dvorani se je nabralo veliko mask 2. knjiž. kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa; krinka: zunanji blišč je le maska za strahotno notranjo revščino / z oslabljenim pomenom nadevati si masko brezskrbnosti, poguma 3. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejen igralčev obraz: imel je zelo dobro masko / delati igralcem maske 4. predmet, ki se da na obraz ali del obraza, zlasti za zaščito: nadeti si, sneti si masko / plinska maska ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami; podvodna ali potapljaška maska ki omogoča gledanje pod vodo / zaščitna maska 5. navadno v zvezi posmrtna maska mavčni odlitek pokojnikovega obraza: njena posmrtna maska je ohranjena / posneti, vzeti komu posmrtno masko 6. kozm. na obraz nanesena sredstva za nego kože na obrazu: izmiti masko; sestav maske / čistilna, hranilna, oljna maska / maska za obraz ● ekspr. strgati komu masko z obraza pokazati njegovo pravo, resnično bistvo ◊ avt. maska prednji del karoserije, navadno mreža pred hladilnikom; fot. maska okvir, ki pri kopiranju ali povečevanju omogoča spreminjanje izreza slike; gled. maska kovinska ploščica z izrezanim krogom za uravnavanje velikosti svetlobnega polja v reflektorju; med. kisikova maska za vdihavanje kisika; zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; maska za narkozo priprava, ki se povezne bolniku na obraz in nanjo kaplja narkotik; metal. maska forma z zelo tanko steno za natančne ulitke; šport. sabljaška maska za zaščito obraza pri sabljanju; um. maska konzola v obliki fantazijsko preoblikovane živalske ali človeške glave, zlasti v grški arhitekturi; vet. maska s temnejšo dlako porasel del pasje glave okoli oči in gobca; voj. maska kar dela kaj podobno okolici in s tem neopazno ♪
  9.      máti  mátere ž, tož. máter, or. máterjo (á) 1. ženska v odnosu do svojega otroka: njegova mati še živi; nima očeta ne matere; spoštovati, ubogati mater; dobra, skrbna mati; draga, ljuba mati; očetova mati; spomini na mater; skrbi zanj kot mati požrtvovalno / po materi mu je v sorodu / ekspr. učiteljica je bila svojim učencem druga mati // ženska, ki ima otroka: mati doji; je mati treh otrok; postala je mati; mlada mati; dojenček v naročju matere / nezakonska mati ki ob rojstvu otroka ni poročena; mati vdova; posvetovalnica za matere // (živalska) samica, ki ima mladiča: ločiti tele od matere; zajčja mati / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik 2. v zvezi stara mati mati očeta ali matere: dopoldne je otroka varovala stara mati; obiskati staro mater 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšo poročeno žensko, navadno gospodinjo: sosedova mati so mi dali jabolko; hišna mati; mati županja / kot nagovor no, mati, se še poznamo 4. ekspr., navadno s prilastkom ženska, ki zelo skrbi za koga, navadno starejša: dijaška, študentovska mati; partizanska mati 5. rel. naslov za predstojnico samostana ali reda s slovesnimi zaobljubami: mati prednica 6. knjiž., v povedni rabi kar omogoča, povzroča nastanek česa: ti si bila mati mojih pesmi / preteklost je mati sedanjosti 7. vznes., v prilastkovi rabi poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mati domovina; darovi matere narave; mati zemlja 8. v medmetni rabi, v zvezi mati božja izraža začudenje, nejevoljo: mati božja, ali je to mogoče; mati božja, kaj pa govoriš ● mama, to so mi dali mati v kmečkem okolju stara mati; ekspr. hči je cela mati zelo ji je podobna; krušna mati mačeha; rednica, hraniteljica; ekspr. spremenil se je, da ga lastna mati ne bi spoznala zelo se je spremenil; star. pisana mati mačeha; pesn. mati Slava slovanski svet, Slovani; vznes. biti sin slovenske matere Slovenec; bil je tak, kot ga je mati rodila nag, gol; preg. previdnost je mati modrosti kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden; preg. kakršna mati, taka hči ◊ rel. Mati božja Kristusova mati ♪
  10.      matírati 2 -am nedov. in dov. (ȋ) delati kaj medlo, motno: matirati kovino, les, pohištvo matíran -a -o: matirana žarnica; matirano pohištvo ♦ teh. matirano steklo steklo s hrapavo površino, ki omogoča bolj enakomerno razprševanje svetlobe; tekst. matirana tkanina tkanina, ki ji je odvzet lesk ♪
  11.      mehanicístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na mehanicizem: mehanicistični nazori v biologiji, literarni teoriji in drugih znanostih; sveta ni mogoče razložiti z mehanicistično teorijo / mehanicistično pojmovanje vloge sindikatov mehanicístično prisl.: resnice v umetnosti ni razumel mehanicistično ♪
  12.      mehánika  -e ž (á) 1. veda o gibanju in mirovanju teles ter o silah, ki to povzročajo: vpliv mehanike na filozofijo 17. in 18. stoletja; zakoni mehanike / mehanika tal geomehanika; mehanika tekočin hidromehanika ♦ astr. nebesna mehanika veda o gibanju nebesnih teles; fiz. kvantna mehanika veda o osnovnih delcih, molekulah, ki se jim pri gibanju ne more določiti tir; mehanika togih teles 2. v zvezi fina, precizna mehanika dejavnost, ki se ukvarja s popravljanjem in izdelovanjem preciznih tehničnih priprav; finomehanika: delavnica fine, precizne mehanike; telefonski aparati, električni števci in drugi izdelki fine mehanike 3. publ., s prilastkom zakonitost, določenost: splošna mehanika revolucije; v njegovem uporništvu je nekaj, kar zanikuje tesnobno mehaniko sodobnega sveta 4. redko mehanizem: priprava z zastarelo mehaniko 5. muz. mehanizem pri glasbilu, ki omogoča igranje: mehanika pri klarinetu se je pokvarila / angleška mehanika klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun s posebnim sistemom vzvodov; dunajska mehanika klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun neposredno; klavirska mehanika ♪
  13.      mehanízem  -zma m (ȋ) 1. skupek strojnih delov za uravnavanje, prenašanje gibanja, delovanja: izpopolniti, sprožiti, ustaviti mehanizem; mehanizem pisalnega stroja, ure; mehanizem za premikanje, zaviranje / krmilni, pogonski, prenosni mehanizem; pren. hoteli so biti ljudje, ne pa samo mehanizmi // publ., s prilastkom skupina organov z določeno funkcijo; aparat: menijo, da je človekov fiziološki mehanizem prirejen za toplo podnebje; gimnastične vaje ugodno delujejo na dihalni mehanizem 2. publ., s prilastkom kar omogoča, uravnava določeno delovanje, dejavnost: vodenje državnega mehanizma; potreben je enoten izvršilni mehanizem / sprostitev kreditnega, tržnega mehanizma; mehanizem cen // s prilastkom sistem, način: mehanizem mednarodne delitve dela; mehanizem produkcije / komedijski mehanizem tega dramatika se skoraj ne spreminja ◊ nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; teh. ročični, vijačni mehanizem ♪
  14.      mencáti  -ám [mǝn] nedov. (á ȃ) 1. premikati del česa z roko sem in tja, da se drgne ob drug del, navadno pri pranju: mencati perilo; mencati in ožemati / v zadregi je mencal robec mečkal, stiskal // premikati prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa in pri tem močneje pritiskati: mencala je otrokove premrle roke; od veselja si je mencal dlani, roke / še ves zaspan si je mencal oči 2. ekspr. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami: vrsta se ni premaknila, zato je vse bolj mencal; otrok nestrpno menca pred vrati / v zadregi je mencal z nogami / kaj pa toliko menca na sedežu 3. ekspr. hoditi s kratkimi koraki: mencal je okoli očeta in ga pregovarjal; mencati proti domu; počasi, urno mencati 4. ekspr. omahovati, pomišljati se: menca in menca, preden kaj stori / mencati z odgovorom / mogoče, najbrž, je mencala ◊ agr. mencati proso ločevati zrna prosa od latov s stopanjem po njih; meti ♪
  15.      mendráti  -ám [mǝn] nedov. (á ȃ) 1. hoditi po čem, da se pritisne k tlom, navzdol in se pri tem poškoduje ali uniči: konji, lovci mendrajo travo, žito / mendrati po ajdi, travi / mendrati gredo, polje / od jeze je mendral klobuk na tleh // ekspr. hoditi po kom in mu pri tem povzročati (hude) telesne poškodbe: ujetnika so podrli na tla, ga suvali in mendrali; konji so mendrali po ljudeh 2. ekspr. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami; mencati: deklica ob mizi je ves čas mendrala // hoditi s kratkimi koraki: mendral je okoli očeta in ga pregovarjal; od veselja je mendral po hiši / pri hoji mendra // hoditi sploh: ves dan je mendral po mestu; ni mogel spati, pa je mendral okoli / fant že dolgo mendra za njo si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost 3. ekspr. omahovati, pomišljati se: mož ne mendra, kadar se mora odločiti / mogoče, najbrž, je mendral ♪
  16.      menjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na menjavo ali menjanje: menjalni postopek / menjalni sestanek filatelistov / menjalni tečaj dinarja, dolarja ♦ ekon. menjalna vrednost vrednost, določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; menjalno gospodarstvo gospodarstvo, ki temelji na menjavi gospodarskih dobrin; menjalno sredstvo sredstvo, ki omogoča menjavo kakega blaga z drugim blagom; kor. menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga ♪
  17.      menjálnik  -a m (ȃ) strojn. ohišje z zobniki, ki omogočajo spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi: kupiti, vstaviti menjalnik; zamenjati olje v menjalniku / avtomatski, sinhronizirani menjalnik; dvostopenjski, tristopenjski menjalnik ◊ grad. nosilec, ki nosi zaradi dimnika, napeljave prekinjen glavni nosilec ♪
  18.      méra  -e ž (ẹ́) 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere // nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero // publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah // v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere 8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek ◊ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor ♪
  19.      mešálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mešanje: mešalni drog, stroj / mešalna cev, posoda / mešalno razmerje ♦ rad. mešalna miza ali mešalni pult miza, pult z vgrajenimi napravami za združevanje, sestavljanje posnetih zvokov, govorjenja ali slik v skladno, smiselno celoto; teh. mešalna baterija naprava v vodovodni napeljavi, ki omogoča mešanje, združevanje mrzle in vroče vode; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov ♪
  20.      métier  -a tudi metje -ja [metjé -ja] m (ẹ̑) publ. 1. pridobljene izkušnje, ki se kažejo v veliki tehnični usposobljenosti za kako delo: ima métier, ne pa ustvarjalne nadarjenosti; kiparski métier mu je bil zelo dognan // način, tehnika dela, ustvarjanja: izbrani dramski métier mu omogoča učinkovito izpoved; njegov métier je izdelan, sproščen 2. delo, obrt, posel: svoj métier sta opravljala pod raznimi imeni; zna svoj métier ♪
  21.      mézzotínta  -e [medzo- in mezo-] ž (ẹ̑-ȋ) um. grafična tehnika, pri kateri struženje in poliranje hrapave bakrene plošče omogoča prehode iz temnega v svetlo, struženka: barvna mezzotinta; japonski mojstri mezzotinte // odtis v tej tehniki: razstava mezzotint ♪
  22.      migetálka  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. biol. majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje: z migetalkami pokriti enoceličarji; gibanje, utripanje migetalk 2. anat. majhen nitast izrastek v nekaterih notranjih organih, ki povzroča gibanje tekočine ali sprejema dražljaje: migetalke v nosu, sapniku; šopi migetalk na slušnih čutnicah ♪
  23.      minimálen  -lna -o prid. (ȃ) najmanjši, najnižji, ki je še dovoljen, zadosten ali mogoč, ant. maksimalen: to je minimalni program društva; minimalna in maksimalna doza zdravila; ne odstopi od minimalnih zahtev // ekspr. zelo majhen, nizek: odkup sadja je zdaj minimalen; ne skrbite, stroški bodo minimalni / imeti minimalne možnosti za delo; minimalna prednost ◊ ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; mat. minimalna vrednost funkcije; meteor. minimalni termometer termometer, ki kaže minimalno temperaturo, doseženo v določenem času minimálno prisl.: minimalno izkoriščen stroj ♪
  24.      minimalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. zmanjšati do najmanjše mogoče mere: minimalizirati porabo tekočih goriv ♪
  25.      mínimum  -a tudi -ima m (ȋ) 1. najmanjša količina, mera, ki je še dovoljena, zadostna ali mogoča, ant. maksimum: doseči, zahtevati minimum; dijak nima potrebnega minimuma znanja; pravilnik določa minimum in maksimum članov v odboru // ekspr. zelo majhna mera: zahtevati vsaj minimum discipline, reda / omejiti, skrčiti porabo do minimuma, na minimum 2. pog., v prislovni rabi najmanj, vsaj: po tej cesti moraš voziti minimum trideset kilometrov na uro ◊ biol. toplotni minimum najnižja temperatura, pri kateri organizem še živi; meteor. minimum področje, kjer je pogosto nizek zračni pritisk; soc. eksistenčni ali življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva ♪

   239 264 289 314 339 364 389 414 439 464  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA