Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mogoč (1.289-1.313)


  1.      značílen  -lna -o prid., značílnejši (ȋ) 1. ki stvar, osebo določa tako, da jo je mogoče razpoznati, ločiti od istovrstnega: značilen napev pesmi; značilne poteze kakega obraza / njegovo pisanje je mogoče spoznati po zanj značilnem slogu / njegov nasmeh je zelo značilen 2. ki ima izrazite, bistvene lastnosti istovrstnih stvari, pojavov: pesnik je značilen predstavnik dobe; narodopisno značilne vasi / značilne lastnosti kovin / značilen vonj po ožganem, po senu; stavba, značilna za secesijo / za to obdobje je značilen vsestranski kulturni razvoj 3. geom. ki ima lastnost, da določa geometrijsko tvorbo: značilni pravokotnik hiperbole; značilni presek stožca ◊ bot. značilna vrsta značilnica; pal. značilni fosil fosil, po katerem se določi, razpozna geološka doba ali njen del; petr. značilna rudnina rudnina, po kateri se imenuje kamnina; ptt značilna številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem; karakteristična številka; teh. značilna krivulja krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge značílno prisl.: mozaik se značilno svetlika; koža ima značilno rožnato barvo / v povedni rabi značilno zanj je, da glasno govori ♪
  2.      znák  -a m (ȃ) 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake 2. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost 3. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika ◊ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje ♪
  3.      známenje  -a s (á) 1. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko 4. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja // lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika ● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje ◊ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži ♪
  4.      znánje  -a s (ȃ) 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje ● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka ◊ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi ♪
  5.      zób  -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ◊ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago ♪
  6.      zradírati  -am dov. (ȋ) 1. navadno z radirko zbrisati, odstraniti napisano, narisano: zradirati besedo, pomožne črte / nekatere madeže lahko zradiramo s kruhovo sredico 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne obstaja več: rudnika ni mogoče kar zradirati; zradirati iz spomina, z zemlje zradíran -a -o: ime je bilo zradirano ♪
  7.      zràk  zráka m (ȁ á) 1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje 2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak 3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče 4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka 5. s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku // s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak 6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku ● redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene ◊ fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko, vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku ♪
  8.      zravnáti  -ám dov. (á ȃ) 1. z nategovanjem, glajenjem narediti ravno: zravnati zmečkan papir; zravnati dele oblačila z likanjem / zravnati zvite žeblje / zravnal je obleko in jo položil čez stol / pred polaganjem oblog je treba stene zravnati 2. narediti, da pride kaj a) v naraven, pravilen položaj: zravnati izpahnjeno nogo; mlado drevo je še mogoče zravnati; pohojena trava se je zravnala b) v pravilen, ustrezen položaj: zravnati knjige na polici; vrsti sta se zravnali / zravnati krmilo // vzravnati: zravnati hrbet, telo / prostor je tako nizek, da se v njem ni mogoče zravnati; skloniti se in se spet zravnati zravnáti se postati raven: po nekaj ovinkih se cesta zravna zravnán -a -o: zravnan hrbet; zravnana obleka; prisl.: zravnano hoditi, sedeti; prim. izravnati ♪
  9.      zrcálo  -a s (á) 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: na steni visi veliko zrcalo; pogledati se v zrcalo; zrcalo s starinskim okvirom; morje je bilo mirno kot zrcalo / beneško zrcalo z robom, brušenim v obliki majhnih zrcal; brušeno, kristalno zrcalo / grlno, zobozdravniško zrcalo za posredni pregled grla, zob, ustne votline / čarovno zrcalo po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč 2. ekspr., s prilastkom zrcalu podobna površina: čoln je drsel po morskem zrcalu; zeleno modro zrcalo jezera 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: časopisi so zrcalo svojega časa; narodna pesem kot zrcalo narodove duše / poskušali so stvar prikazati v popačenem zrcalu ● knjiž. držati zrcalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže zrcalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na njene napake ◊ agr. jajčje zrcalo priprava za presvetljevanje jajc; avt. cestno zrcalo parabolično zrcalo, ki omogoča boljšo vidljivost v nepreglednem križišču, ovinku; vzvratno zrcalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; fiz. krogelno ali sferno zrcalo v obliki dela krogelne površine; parabolično, ravno zrcalo; lov. zrcalo modrikasto svetleče se perje v peruti race; navt. (krmno) zrcalo prisekana oblika krme; tisk. zrcalo velikost in lega potiskane površine na strani ♪
  10.      zreducírati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število; zmanjšati, omejiti: zreducirati izdatke; zreducirati porabo na najmanjšo mogočo mero / zreducirati vojaštvo / zreducirati zemljiško posest b) glede na možni razpon: zreducirati tuje vplive 2. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo, omejiti: zreducirati raziskovanje na kmečko arhitekturo / zreducirati problematiko na tri bistvena vprašanja; razprava se je zreducirala le na nekaj vodilnih delavcev zreducíran -a -o: zreduciran program; zaradi neprestanih bojev so bile partizanske čete zreducirane; v objavi je pesem zreducirana na nekaj vrstic ♪
  11.      zveličáven  -vna -o prid. (á ā) 1. rel. ki omogoča zveličanje: zveličavna vera / milost je zveličavno sredstvo / Kristusova zveličavna smrt odrešilna 2. ekspr. edino pravilen, pravi: imeti kako metodo za zveličavno / nobena smer v umetnosti ni edino zveličavna ● ekspr. ni imel nobene zveličavne ideje rešilne; sam.: nič zveličavnega jim ni mogel povedati ♪
  12.      zvérati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) redko zvirati se: na vse mogoče načine se je zveral / zverali so se po foteljih in kadili ♪
  13.      zvéza  -e ž (ẹ̑) 1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto; prizidek je brez zveze s tlemi; rahla, trdna zveza; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo; naravna zveza med starši in otroki 2. kar omogoča, da se kam pride: voda je pretrgala vse zveze z mestom; most je edina zveza med vasema // možnost priti kam s kakim javnim prevoznim sredstvom: iz kraja je vsak dan več zvez z mestom; imeti dobre zveze za v mesto; na otok ni direktne, redne zveze; za Maribor ima zvezo šele zvečer / avtobusne zveze; cestna, letalska, železniška zveza / nove prometne zveze // javno prevozno sredstvo glede na možnost priti kam: najbolj zanesljiva in hitra zveza je vlak; na zvezo je moral dolgo čakati na avtobus, vlak za nadaljevanje poti // dejstvo, da se prihod enega prevoznega sredstva ujema z odhodom drugega: avtobus ima zvezo z vlakom 3. kar omogoča prenos informacij iz enega kraja v drugega, od enega človeka k drugemu: zveza deluje; sovražnik je uničil zveze / brezžična, radijska, telefonska zveza; direktna, medkrajevna zveza; podvodna, satelitska zveza // stanje, ko je mogoč tak prenos: zveza nastane, se pretrga; dobiti, imeti, vzpostaviti zvezo 4. skupnost organizacij ali posameznikov z enako dejavnostjo in skupnimi interesi: zveza ima več organizacijskih enot; pristopiti k zvezi; častni član zveze; dejavnost zveze / kmetje so ustanavljali kmečke zveze; mednarodna športna zveza; zveza telovadnih društev / Planinska zveza Slovenije; Zveza borcev // skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev: zveza je razpadla; republike so ustanovile zvezo; pristojnosti zveze; države, združene v zvezo / zveza držav / Zveza sovjetskih socialističnih republik 5. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: odkriti, spoznati, ugotoviti zvezo; to nima zveze z resničnostjo; odgovoriti brez zveze z vprašanjem; spraviti kaj v zvezo s čim; potresi so v tesni zvezi z vulkani; to ni v medsebojni zvezi; knjiž. organska, živa zveza; zveza med teorijo in prakso / časovna, posledična, vzročna zveza; miselna, podzavestna, vsebinska zveza med dvema predstavama / dobiti obvestilo v zvezi z izletom / pripombe v zvezi s predavanjem; v zvezi z njegovo prošnjo se še nismo odločili 6. kar nastane kot posledica medsebojnih stikov, sodelovanja in omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: zveze med organizacijami so se utrdile; imeti zvezo z uporniškim gibanjem; gospodarske, kulturne, politične zveze / z njim noče imeti nobene zveze; z njo je pretrgal vsako zvezo 7. navadno s prilastkom odnos med dvema človekoma, kot ga določa prilastek: njuna zveza je samo prijateljska; med njima je prisrčna zveza; njuna zveza ni zakonita; homoseksualna, ljubezenska zveza; krvna, sorodstvena zveza; življenjska zveza med moškim in žensko // jur., v zvezi zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske: zakonska zveza je trajala deset let; razveljaviti zakonsko zvezo / skleniti zakonsko zvezo poročiti se 8. nav. mn., ekspr. odnos, poznanstvo, ki ga ima kdo s kom in navadno omogoča kake koristi: imeti, iskati zveze; ljudje z dobrimi, vplivnimi zvezami / brez zvez ne boš uspel; dobiti službo po zvezah / zveze in poznanstva 9. žarg. človek, ki ima v kaki organizaciji zaupno povezovalno, obveščevalno nalogo: tako je naročila, želela njegova zveza; po skrivni zvezi je poslal sporočilo; ta tovariš je bil njena kurirska, partijska zveza 10. teh. kar nastane s spojitvijo, povezavo dveh ali več delov med seboj: zveza, ki se da razstaviti; gibljive in toge zveze strojnih delov / kovičena, lepljena, zagozdna zveza; lesna zveza 11. mn., voj. rod vojske, ki organizira in vzdržuje telekomunikacijske zveze med enotami: inženirstvo in zveze / oficir za zveze ● ekspr. govoriti brez zveze govoriti brez logične povezave glede na notranjo vsebino ali glede na pričakovano, predvideno; ekspr. brez zveze je to ponavljati nesmiselno, nepotrebno; stopiti v zvezo s kom povezati se ◊ ekon. monopolna zveza v kapitalistični ekonomiki združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco; elektr. izenačevalna zveza za izenačevanje potenciala; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. zveza med stranicami in koti; jur. kavzalna zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; lingv. besedna zveza zveza dveh ali več besed; predložna, prislovna zveza; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; zveza glavnih stavkov; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; ptt neposredna brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central, posredna zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central; zgod. sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem ♪
  14.      zvézda  -e ž (ẹ́) 1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja / vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami // astr. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči / planeti in zvezde stalnice 2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda // kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa / ulice se stekajo v zvezdo 3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge // tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen oficirski, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general 4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda 5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu // publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva 6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni ● žarg., elektr. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva ◊ obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea ♪
  15.      zvijáčen  -čna -o prid. (á) ki skuša z zavajanjem koga v zmoto doseči svoj namen: to je zvijačen in hudoben človek; zvijačen nasprotnik / zvijačna žival // ki izraža, kaže tako zavajanje: zvijačen nasmeh; zvijačen obraz / zvijačne besede; zvijačno dejanje, vprašanje / zvijačna politika zvijáčno prisl.: dobiti kaj zvijačno; zvijačno komu kaj onemogočiti ♪
  16.      žábji  -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na žabe: žabje kvakanje, regljanje / jesti žabje krake / žabja mlaka / žabji samec / ekspr. zvečer se je oglasil žabji zbor / ekspr. rahitičen otrok z žabjim trebuhom velikim, napihnjenim; slabš.: imeti žabja usta zelo široka; človek z žabjimi očmi velikimi, izbuljenimi ● ekspr. tak je kot žabji pildek narobe grd, neprikupen; ekspr. poslati koga po žabjo dlako, volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. ocenjevati razmere z žabje perspektive s stališča, ki ni dvignjeno nadnje; šalj. žabja pijača voda; ekspr. žabja volna na gladini mlake skupki alg; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega ◊ agr. žabja usta razpoka na robu zlasti trdega sira zaradi nepravilnega tehnološkega postopka; anat. žabja glava glava brez lobanjskega svoda; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in narobe jajčastimi ali črtalastimi listi, Callitriche; geom. žabja perspektiva perspektiva od spodaj; šport. žabji slog slog v smuku, pri katerem so kolena upognjena, zgornji del trupa nagnjen naprej in glava sklonjena, smuči pa široko razmaknjene; vet. žabji smrček temen smrček s svetlimi pegami ali svetel smrček s temnimi pegami; zool. žabji mrest žábje prisl.: žabje zelena barva ∙ ekspr. plavati po žabje plavati žabo ♪
  17.      žálost  -i ž (á) 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost ● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna ◊ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce ♪
  18.      žé  in žè in že prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. izraža, da dejanje, stanje nastopi prej, kot se pričakuje: zakaj že odhajaš; menda nisi že utrujen; nisem vedel, da je že tako pozno; niso pričakovali, da si že tu / mi smo že končali, oni pa so šele začeli; tam je že pomlad, tu je še zima // izraža, da je čas, v katerem dejanje nastopi, zgodnejši, kot se pričakuje: že jutri bo prost; prijatelja sta že iz otroških let; shodil je že z desetimi meseci; že takrat so računali z izjemami; že zdaj je jasno, da bodo uspeli; to bolezen je imel že kot otrok 2. izraža nastop, obstajanje dejanja, stanja a) pred časom govorjenja ali v njem: pri zdravniku je že bil, zdaj mora še počivati; to knjigo že imam; to sem že slišal; zdaj že spi; zaradi dolgega čakanja je že nestrpen; vsi smo že zbrani; vstopnice so že v prodaji / boš kmalu prišel? Že prihajam / o tem govori v že citiranem delu; odvzeli so jim že priznane pravice b) do navedenega časa ali v njem: ob osmih bo že odpotoval; ko se je vrnil, so že spali; do večera bodo ceste že splužene 3. izraža, da je količina, mera, dosežena do časa govorjenja ali določenega časa, večja od pričakovane: že dve uri čakajo; pojedel je že pet krofov, pa še ni sit; danes je že trikrat telefoniral; imajo že več tisoč članov / pri branju knjige je že na stoti strani 4. navadno na začetku stavka izraža zadostnost navedenega neglede na drugo mogoče: že ime pove vse; že misel na to je zame strašna; že nasmeh bi jo osrečil / že zaradi svojega položaja je imel velik vpliv; kristali so bili že po obliki nenavadni / že kozarček žganja mu škoduje; že majhna raztresenost lahko povzroči nesrečo // izraža omejitev na navedeno, izvzemajoč drugo: hišo bodo pa že dekleta pospravila; sina bo že oče ukrotil; tega se boš pa že v šoli naučil // poudarja pomen besede, na katero se nanaša: že lepše čase smo imeli; s tem si šel že predaleč; že vnaprej se vas veselimo / to mi že lahko verjameš; že kar vidim ga, kako godrnja 5. poudarja odvisnost možnosti dejanja od kake okoliščine: to ste že naredili, ker so vam pomagali; takrat si mu že posodil, zdaj mu pa ne bi več; prvi dan so že dosti hodili, saj so bili spočiti // izraža pripravljenost za kako dejanje: to ti bom pa že dal; nič ne de, bom že počakal; to malenkost ti bom že prinesel // izraža sposobnost za kaj: drugega ne bo mogel delati, za vrt bo že skrbel / šiva že še, težjega dela pa se ne loti več 6. izraža gotovost, prepričanost glede česa brez nestrpnosti glede časa uresničitve: bomo že našli kak izhod; se bo že pokazalo, kdo ima prav; kar naj grozijo. Se bodo že naveličali; naj gre, se bo že še kesal // izraža prepričanost o čem sploh: vi boste že šli, drugi pa najbrž ne; takemu delu že ne boš kos; prinesi vina, že veš, katerega / to pa že lahko narediš zame / nekaj ti bo že še dal // izraža nezahtevnost glede časovne bližine uresničitve: ne silite ga, bo že šel; bomo že pospravili, saj se ne mudi / elipt. kar počasi, bomo že naredili 7. izraža sprijaznjenje s čim: zdaj je že tak položaj, da je vsako obotavljanje nevarno; ne čudite se preveč, je že tako, da se nesporazumu ne da izogniti 8. ekspr., navadno z velelnikom, zapostavljen izraža nejevoljo, nestrpnost v pozivu: daj mi že mir; govori že vendar; nehaj že s svojim sitnarjenjem; povej že, kaj misliš; pojdi že, sicer boš zamudil / no, slišiš, (ali) bo že kaj // v želelnih stavkih poudarja željo po uresničitvi: ko bi bili izpiti že mimo; ko bi vendar že dobili stanovanje // v vzkličnih stavkih poudarja grožnjo: te bom že ujel, boš videl / ti bom že dal kaznoval te bom; tepen boš; pog. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega 9. izraža, da dejanje v nadrednem stavku nastopi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: komaj je odšla, že so se začeli smejati; še preden se je zavedel, je bil že v jarku / kakor hitro je zaslišala svoje ime, je že planila pokonci // izraža, da je dejanje neposredno pred uresničitvijo: že je hotel oditi, ko so ga poklicali po zvočniku; nameraval je že odstopiti, pa si je nenadoma premislil / hotel sem te že vprašati, če bi šel z menoj 10. v protivnem priredju za izražanje pridržka, ki ga utemeljuje drugi stavek: piše že, vendar slabo; razložil nam je že, razumel pa ga ni nihče; sprejel ga je že, a zadržano 11. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: jaz ti že ne bom kupil tega; kdo gre z njim? Jaz že ne / to že ni res; tako neumen pa že ni 12. ekspr., v zvezi s prislovi za izražanje velike časovne ali krajevne oddaljenosti: kje je že to za nami; kje že bom jutri ob tem času / že kdaj bi morala to storiti 13. navadno v zvezi s tako, tako in tako za poudarjanje dejstva, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: že tako in tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric pa je bil že tako redkobeseden; iskal je delo v podjetju, v katerem so imeli že tako in tako preveč delavcev 14. z zaimki ali prislovi za izražanje ali poudarjanje poljubnosti: naj bo kakršna že, rad jo ima; kdor že si, pomagaj nam; oglasite se, kjer že ste; najdi hišnika ali kogar že / ta pogoj je izhodišče za kakršna že koli pogajanja; naj bo že kakorkoli, podprli vas bomo / zadovoljen bo s čimer že bodi s čimerkoli / bodo že kako opravili tudi brez njega; ne skrbite, mu bo že kdo pomagal; ga bodo že kje našli 15. ekspr., z vprašalnimi zaimki ali prislovi poudarja ugibanje, ponovno vprašanje: pregnali so jih v gore ali kam že; kje že tiči ta otrok; kdo ga že išče / čigav je že bil tisti avtomobil; kako je že ime tistemu dekletu / menda je iz Celja ali odkod že 16. v vezniški rabi, v pogojnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi če že za izražanje pridržka: naj gredo, če že hočejo; če že ima priliko, naj jo izkoristi; tako je bilo, če že hočete vedeti; če sem že tukaj, bom ostal / pri teh stvareh, če so že neizbežne, se ne prenagli / ker sem že obljubil, se ne bom umaknil / elipt. verjetno ne bo kar tako odšel. In če že, pa naj // z nikalnico za izražanje izvzemanja: jabolka so vsaj lepa, če že ne okusna // ekspr., v stopnjevalnem priredju, v zvezi že — kaj šele za izražanje neomejenosti na prvi člen: že hodi težko, kaj šele teče; že rahel ugovor težko prenese, kaj šele kritiko 17. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo; organizirali bodo svetovno prvenstvo. Že že, a kdo bo vse plačal / najbrž so prišli pravočasno. Po mojem že; tega pa ne znaš najbolje. Že mogoče // izraža sprijaznjenje s čim: že dobro, pusti to; no, no, že dobro; že prav, že prav, ste se pač zmotili; razumem, že razumem, nič hudega / že prav, bom vsaj vedel za drugič ● bo že kruha bo že bo dovolj; si zadovoljen s službo? Bo že zame zame je sprejemljiva; kakšna je letos letina? Bo že srednje dobra; kako se vam godi? Že gre srednje dobro; boste to zmogli? Bom že kako bom, vendar težko; kako boste pa živeli v takih razmerah? Bo že kako upamo, da bomo na kak način vzdržali; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko izraža očitek, nejevoljo; nizko iz njega že raste regrat je mrtev (in pokopan) ♪
  19.      želéti  -ím nedov., žêlel (ẹ́ í) 1. čutiti v sebi željo, da je kdo deležen česa: vsem ljudem želi dobro, srečo; nikomur ne želi nič hudega; starši želijo otrokom srečno prihodnost; lepšega življenja mu ne more želeti, kot ga ima; želi mu, da bi bil zdrav // izražati komu kako željo ob kaki priložnosti: pri slovesu jim je želel srečno pot; ob izročitvi diplom jim je želel mnogo uspehov v življenju; želeli so si lahko noč in šli spat / kot pozdrav dober dan želim; kot voščilo pri jedi dober tek želim; kot voščilo ob kakem dogodku, prazniku: vse najboljše za rojstni dan vam želimo; želim vam srečno novo leto 2. izražati hotenje a) da osebek kaj dobi: v tej zadevi želijo dodatno pojasnilo; s pogajanji so dosegli le del tega, kar so sprva želeli / gost želi sobo v prvem nadstropju; prinesel mu je, kar je želel / v vljudnostnem vprašanju: želite še malo vina; dober dan, želite prosim b) da kdo kaj naredi: želel je, da njegove stvari dostavijo na dom; želi, da ga ne motite; direktor želi, da mu redno poročajo / brezoseb. želeti bi bilo, da delo nadaljujete c) da je kaj omogočeno: ponoči želijo v vseh prostorih red in mir; državljani želijo spremembo razmer // z nedoločnikom izraža hotenje osebka, da uresniči kako dejanje: sporočite tajnici, da šef želi govoriti z njo; želim izvedeti, kdo je poškodoval stavbo hočem 3. imeti, izražati pripravljenost za a) sprejem koga: podjetje ne želi novih delavcev; za to pot želi le izkušene tovariše b) uresničitev česa: nasprotniki ne želijo pogajanj; mnogi ne želijo sprave; nadzor nad silami, ki želijo vojno // z nedoločnikom izraža voljo, pripravljenost za kako dejanje: želijo odpraviti nepravilnosti v gospodarstvu; ne želi jim pomagati; želijo zmanjšati oborožitev; ne želijo se vmešavati v njihove notranje zadeve / ekspr. ne razume, kaj mu želi slika povedati / s tem dejanjem želi popraviti krivico / elipt. ni dosegel tega, kar je želel želéti si tudi želéti 1. čutiti željo po čem: želi si miru, počitka, rešitve; zgodilo se je to, česar si je dolgo želel / želi si novo obleko; želela si je otroka / želi si pijače / želi si, da bi se sin vrnil // z nedoločnikom izraža željo po uresničitvi kakega dejanja: želi si plesati, potovati; želi si videti tuje kraje / elipt. želi si proč iti 2. čutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: opazila je, da si jo želi želèč -éča -e: dal mu je roko, želeč mu srečno pot; prijateljstva si želeč človek želèn tudi željèn -êna -o: priti do želenega počitka; dobiti želeno knjigo; želene lastnosti ♪
  20.      želézo  -a s (ẹ́) najbolj razširjena težka kovina srebrno bele barve: pridobivati železo; rja razjeda železo; taliti železo; krhko, lomljivo, trdo železo; vroče železo; livarna železa; zlitine železa in drugih kovin; predmeti iz železa; ekspr. tega pa ne bo vzdržal, saj ni iz železa; železo in jeklo / kovati, piliti, stružiti, valjati železo / lito železo oblikovano z ulivanjem v forme; z višjim odstotkom ogljika za ulivanje // pog. železen predmet: udaril ga je z železom; z razbeljenim železom vžigati znamenja // predmeti, izdelki iz železa: topot konj se je mešal z žvenketom železa / zbirati staro železo ● ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ta avtomobil je za (med) staro železo je dotrajan, neuporaben; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost ◊ metal. surovo železo ki pride iz plavža; železo alfa in alfa železo čisto železo, obstojno pod 910° C; min. meteorsko ali izpodnebno železo iz meteoritov; telursko železo železo zemeljskih kamnin, zemeljsko železo; teh. betonsko železo za v beton; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L; okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga; palično železo v obliki palic ♪
  21.      žív  -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven / živo oglje še tleče / živa rana ki se še ne celi / pazi, če je ogenj kje še živ 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno // ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo // aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne / živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica ● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ◊ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju ∙ ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko ♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno ♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre ♪
  22.      životvóren  -rna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki povzroča, omogoča, da je kaj živo: životvorno sonce / životvoren nauk; životvorna ideja / životvoren optimizem; životvorna moč ♪
  23.      žlébljenje  tudi žlebljênje -a s (ẹ̄; é) glagolnik od žlebiti: žlebljenje desk ♦ papir. žlebljenje kartona, lepenke vtiskovanje plitvih žlebov v karton, lepenko, da se omogoči upognitev, prepognitev, zlasti pri oblikovanju embalaže ♪
  24.      žlobudrávost  -i ž (á) ekspr. lastnost žlobudravega človeka: žlobudravost otroka / s svojo žlobudravostjo je onemogočil resen pogovor ♪
  25.      žmíc  -a m (ȋ) nar. vzhodno končni del biča iz vlaken lanu, konoplje, ki omogoča pokanje; pokec: bič z žmicem ♪

   1.064 1.089 1.114 1.139 1.164 1.189 1.214 1.239 1.264 1.289



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA