Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mobi (702-726)


  1.      skuteríst  -a m (ȋ) kdor vozi skuter: skuterist se je pri nesreči poškodoval; skuteristi in avtomobilisti ♪
  2.      slabóst  -i ž (ọ̑) 1. neugoden občutek telesne nemoči: obšla ga je taka slabost, da se je ves bled sesedel; čutiti slabost v želodcu; omedleti od slabosti; hipna slabost 2. navadno s prilastkom kar ni v skladu z zaželenimi lastnostmi, zaželeno kakovostjo: pokazale so se slabosti takega poslovanja; odstraniti organizacijske slabosti; pozna odlike in slabosti njegovega pisanja / kapitulacija je pokazala vojaško in politično slabost države šibkost 3. navadno s prilastkom moralno, značajsko negativna lastnost: na njem ni našla nobene slabosti; ne zaveda se svojih slabosti; vsak človek ima svoje slabosti; slabosti in vrline // knjiž. neodločnost, omahljivost: očitali so mu nezanesljivost in slabost; njegov glas je razodeval strah in slabost 4. ekspr., navadno v povedni rabi nemoč upirati se užitkom, ki jih kaka stvar daje: ženske so njegova slabost / slabost do alkohola; poznajo njegovo slabost za avtomobile ● knjiž. počasna hoja je razodevala njegovo slabost onemoglost ◊ med. živčna slabost nevrastenija ♪
  3.      sléd  -ú stil. -a m, mn. sledóvi (ẹ̑) 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled se je v gozdu izgubil; sledovi vodijo k potoku; brisati sledove; iskati, najti, opaziti sledove; ranjena srna je puščala krvav sled za seboj; lisičji, zajčji sledovi; sled avtomobilskih koles; v snegu so vidni sledovi čevljev, živine / iti po sledu divjačine; šel je za sledom sani // nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: odstraniti sledove potresa; pospraviti steklenice in druge sledove zabave; udarci biča so puščali črne sledove na hrbtih jetnikov; sledovi bitke, bombardiranja; sledovi merjaščevega ritja / sledovi umazanih prstov na knjigi; moker sled solz na licih / sledovi prestanega trpljenja // kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: sledovi za pobeglim kaznjencem vodijo v tujino; tat ni pustil sledov; po sledovih sklepam, da je skušal nekdo vlomiti 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: njegovo delovanje pri nas je pustilo globoke sledove; pri otroku so še vidni sledovi neprimerne vzgoje v zgodnjem otroštvu; to so sledovi praznoverja 3. navadno s prilastkom majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od nekdaj velikega gradu je ostal le še sled; najti sledove rimske stavbe; slabo vidni sledovi obzidja / sledovi starih kultur 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: to je le sled nekdanje lepote, ljubezni; v njem je še bil sled življenja / v njej ni niti sledu maščevalnosti nič; o vročini ni niti sledu ni vroče ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; ekspr. izginil je brez sledu neznano kam; miličniki so vlomilcem že na sledu po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so vlomilci; ekspr. v teh pesmih ni sledov ekspresionizma te pesmi nimajo ekspresionističnih značilnosti; ekspr. v meni je ostal sled žalosti še sem nekoliko žalosten; ekspr. v časopisu ni bilo sledu o teh dogodkih ni bilo nič napisano o njih; o izginulem otroku, za izginulim otrokom ni sledu nihče ne ve, kje je ◊ jur. latentni sledovi; snemanje sledov prenašanje sledov (na drugo podlago) zaradi identifikacije; kem. element nastopa v tej snovi v sledovih v zelo majhni količini; lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja ♪
  4.      slepílen  -lna -o prid. (ȋ) ki slepi, zaslepljuje: slepilne luči avtomobilskih žarometov / ekspr. širiti slepilno propagando / slepilni manever manever za prevaranje nasprotnika ∙ slepilna pištola strašilna pištola ♪
  5.      slepljênje  -a s (é) glagolnik od slepiti: preprečevati slepljenje nasproti vozečih avtomobilov / vse to je le slepljenje samega sebe; slepljenje in goljufanje lahkovernih ljudi ♪
  6.      smérnik  -a m (ẹ̑) 1. plastičen količek s svetlobnimi odbojniki za označevanje cestnega roba: postaviti smernik / avtomobil je zaneslo v obcestni smernik 2. redko tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smernik 3. avt. smerokaz, smerni kazalec: vključiti smernik ● knjiž., ekspr. dolgo je bil njihov smernik svetovalec, vodnik ◊ grad. opečni zidak, podolžno položen v zid ♪
  7.      smŕten  -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na smrt: iz bolnikovih ust je prihajalo smrtno hropenje / smrtni pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu; smrtna bridkost tesnoba, trpljenje ob umiranju / smrtni boj umiranje, agonija / kačji pik je lahko smrten; smrtna doza strupa; smrtna rana; opekline so bile smrtne / povečalo se je število nesreč s smrtnim izidom; ob novih zdravilih so smrtni primeri zelo redki; vojna je zahtevala veliko smrtnih žrtev / zgodila se je smrtna nesreča; rešiti človeka iz smrtne nevarnosti; pren., ekspr. zadati kolonializmu smrtni udarec // knjiž. umrljiv: vsi smo smrtni 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: povsod je bila smrtna tišina; smrtna utrujenost; oči so se mu zabliskale v smrtnem sovraštvu ● žarg., avt. smrtni sedež sedež poleg šoferja v osebnem avtomobilu; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. prišla je njegova smrtna ura umrl je; ekspr. spati smrtno spanje biti mrtev ◊ biol. smrtni gen gen, ki povzroči smrt organizma, še preden je ta zrel za razmnoževanje; letalni gen; jur. smrtna kazen kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; smrtna obsodba; rel. smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; šport. smrtni skok premet prosto, zlasti z višine; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko smŕtno prisl.: pri delu se je smrtno ponesrečil; smrtno se prestrašiti; smrtno užaliti koga; biti smrtno bled; rana je bila smrtno nevarna; smrtno resen obraz ♪
  8.      snég  -á m (ẹ̑) 1. padavine v obliki snežink: sneg naletava, je ponehal; pog. sneg gre sneži; v hribih bo padal sneg bo snežilo; burja nosi sneg; dež s snegom; dež in sneg / verjetno bo spet sneg; kaže na sneg; ekspr. diši po snegu / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: ne stoj na snegu; les so spravljali tudi v snegu in mrazu // te padavine kot bela snov na podlagi, zemlji: sneg kopni, se tali, se udira; sonce topi sneg; gaziti sneg, po snegu; kidati sneg; otresti sneg s plašča; drevje se je polomilo zaradi snega; avtomobil je obtičal v snegu; hribi so pokriti s snegom; sipek, trd sneg; svež sneg; knjiž. bleščeč, lesketajoč se sneg; sneg je na površini zmrznjen / stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; južen sneg razmehčan, topeč se; moker sneg; plazovit sneg ki se (rad) loči, odtrga od celote; puhasti sneg; večni sneg ki stalno pokriva površje zemlje / mn., knjiž. visoki snegovi so začeli kopneti 2. stepen beljak: umešati sneg / beljakov sneg ● ekspr. sneg se kadi (močno) sneži z vetrom; ekspr. sneg se ponuja začenja rahlo snežiti; drva so pripravili do snega do zime; publ. zimske počitnice so preživeli na snegu vse počitnice so se smučali, sankali; knjiž., ekspr. ekspedicija je bila izgubljena v snegu in ledu v pokrajini, pokriti s snegom in ledom; žarg., šport. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; žarg., rad. sneg na ekranu svetle, migotajoče pike na televizijskem zaslonu zaradi šibkega vhodnega signala; marčev sneg je siromakov gnoj ◊ alp. gnili sneg otajan, star sneg, ki se seseda; jamičasti sneg z jamicami, ki nastajajo zaradi taljenja snega; geogr. ločnica večnega snega višinska ali polarna meja, onstran katere sneg nikoli ne skopni; meteor. južni sneg ki pada pri temperaturi okoli 0°C ♪
  9.      sórnik  -a m (ọ̑) 1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza: izvleči, vtakniti sornik / sornik pri vozu 2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove: zatakniti sornik; sornika pri avtomobilski premi / batni sornik ki veže enostranski bat z ojnico; sornik z navojem ♪
  10.      soródstvo  -a s (ọ̑) 1. razmerje do človeka, iz katerega človek izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: veže nas sorodstvo; ugotoviti sorodstvo koga s kom; stopnja sorodstva; sorodstvo in svaštvo / pog. stopiti s kom v sorodstvo postati sorodnik glede na določeno zakonsko zvezo; biti v sorodstvu / bližnje sorodstvo; sorodstvo do drugega, tretjega kolena; sorodstvo po materini, očetovi strani / jezikovno sorodstvo narodov / krvno sorodstvo / med njima je duhovno sorodstvo // razmerje do bitja, iz katerega bitje izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: razdeliti živali po njihovem sorodstvu; sorodstvo med človekom in opico 2. sorodnost: notranje, oblikovno sorodstvo teh pesmi je zelo opazno 3. sorodniki: kaj misli, poreče sorodstvo, me ne skrbi; moževo, tetino sorodstvo; del sorodstva je proti njegovi odločitvi / v osmrtnicah žalujoča žena, otroci in drugo sorodstvo ● publ. razvojno, tehnično je ta tip avtomobila v sorodstvu z audijem 80 ima zelo podobne razvojne, tehnične značilnosti ◊ jur. pravno sorodstvo sorodstvo po posvojitvi; sorodstvo v ravni, stranski črti; vet. parjenje v najožjem sorodstvu ♪
  11.      sòvozáč  -a m (ȍ-á) 1. kdor se skupaj z voznikom pelje na motorju: motorist in sovozač sta bila pri nesreči huje poškodovana 2. žarg., šport. kdor pomaga vozniku avtomobila ali motorja s prikolico pri vožnji; sovoznik: dirke se je udeležil kot sovozač ♪
  12.      sòvozník  -a m (ȍ-í) 1. voznik v razmerju do drugega voznika, s katerim izmenično vozi: voznik kamiona je bil pri nesreči mrtev, sovoznik pa le lažje poškodovan 2. šport. kdor pomaga vozniku avtomobila ali motorja s prikolico pri vožnji: rallyja se je udeležil s sovoznikom XY; dirk na motorju s prikolico se je udeleževal kot sovoznik ♪
  13.      spáček  -čka m (ȃ) 1. organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov: roditi spačka; spaček brez rok; zaradi atomskega sevanja je tam veliko spačkov / svinja je skotila spačke; pren., publ. to gibanje je bilo že ob svojem rojstvu spaček ∙ spački na portalih pošasti, spake 2. pog. tip manjšega francoskega osebnega avtomobila znamke Citroën: pripeljati se s spačkom; proizvodnja spačkov in amijev ♪
  14.      spáka  -e ž (ā) 1. spačene, nenaravne poteze obraza: kaj pomeni ta spaka / delati spake / prijazen nasmeh se je umaknil strašni spaki; ustnice je potegnil v režečo spako; spaka začudenja na obrazu izraz // ekspr. spačen, nenaraven obraz: pogled na njegovo spako se ji upira 2. spačena, nenaravna prikazen: od vseh strani so se ji režale spake; zagledal je čudne spake; režiser je spremenil ljudi v odurne spake; iz lesa izrezljana spaka / ekspr. s tako spako ni mogoče živeti / kot psovka: poberi se, spaka; ti spaka ti; spaka peklenska 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa sobesedilo: ta spaka hoče vse vedeti; staro hišo so porušili in sezidali tole spako; to ni avtomobil, to je spaka 4. redko spaček: roditi spako; tele je bilo spaka z dvema glavama 5. nav. ekspr. izmaličena, spačena podoba česa: slovensko ime so spremenili v grdo spako; jezikovne, slogovne spake / človeška plemenitost se je spremenila v spako / duševna, moralna spaka ● otroci so mu kazali spake so se mu spakovali; redko natakniti si spako na obraz masko, krinko; ekspr. masker mu je tako spremenil spako, da ga ni nihče spoznal obraz; star. žejen je kot spaka zelo ♪
  15.      speciálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih; nenavaden, poseben: specialne barve, kreme; specialna jekla / dobiti specialno dovoljenje / obravnavati tudi specialne primere / specialna vozila / specialna vojaška enota 2. poseben, ne splošen in zato navadno podrobnejši: specialni pregled avtomobila; generalen in specialen / splošni in specialni izrazi / obča in specialna zgodovina 3. poseben, na manj ljudi omejen in navadno zahtevnejši, težji: on ima specialno nalogo; opravljati zelo specialno delo / specialno šolanje 4. pog., navadno v povedni rabi izvrsten, odličen: res, pečenka je specialna ◊ metal. specialna med med, ki vsebuje nikelj, mangan, železo, aluminij, silicij in cin; ped. specialna pedagogika veda, ki se ukvarja z razvojno motenimi osebami; voj. specialna vojna sovražna dejavnost kake države proti drugi državi z namenom, da jo materialno in psihološko izčrpava, slabi speciálno prisl.: specialno se ukvarja s francoščino ♪
  16.      spektákel  tudi špektákel -kla m (á) 1. predstava, film s slikovitimi, množičnimi prizori, razkošno opremo: ogledati si spektakel; nastopati v spektaklu / snemati, predvajati spektakel / barvni spektakli; zgodovinski spektakel Dežela faraonov 2. ekspr. dogodek, dogajanje, ki zaradi zanimivosti, slikovitosti vzbuja pozornost: ta poroka bo velik spektakel; bikoborbe, avtomobilske dirke in drugi spektakli / tepla sta se in zmerjala, sosedje pa so gledali ta spektakel ● zastar. ponoči so delali spektakel hrup, nemir; knjiž., redko paviljoni za različne spektakle predstave ♪
  17.      speljáti  spéljem tudi -ám dov., spêlji speljíte; spêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se vozilo začne premikati: konj je težko speljal naloženi voz / voznik je prižgal motor in speljal // nepreh. začeti se premikati: na poledeneli cesti, v blatu avtomobil težko spelje 2. nar. zvoziti: speljati drva iz gozda; speljati s tovornjaki 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: speljati vodo s travnika, v jarke; pren. režiser si je prizadeval speljati nove tokove v slovensko gledališče 4. narediti, da je kaj v določenem prostoru in ima določeno smer: speljati cesto mimo mesta; speljati plinovod, vodovod v naselje; speljati progo po dolini; speljati v loku, naravnost / speljati trto po brajdi / speljati promet po obvozni cesti // nav. ekspr. usmeriti, obrniti: speljati pogovor na šport; speljati pozornost poslušalcev drugam; speljati razpravo na stranski tir 5. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: sošolci so ga speljali na izlet; fant je pošten, pa so ga drugi speljali (na slaba pota); speljal ga je v klet in ga pošteno opil / v svet ga je speljala želja po boljšem življenju; nespametno je ravnal, ko se je dal speljati v tako tvegano zadevo; pren. mesečina jih je speljala na sprehod 6. ekspr., z dajalnikom navadno s prevaro doseči, da kdo dobi, kar je kdo drug imel ali mislil, da bo imel: speljati komu najboljše delavce / speljati prijatelju dekle / speljati športnemu tekmecu kolajno // vzeti, ukrasti: tatovi so mu speljali konja; speljati komu listnico iz žepa ● ekspr. speljati koga na led, v past prevarati, ukaniti ga; ekspr. speljati vodo na svoj mlin narediti kaj v svojo korist speljáti se nav. ekspr. 1. zdrsniti: sneg se je speljal s strehe; speljati se po hribu 2. priti skozi kaj ovirajočega: speljati se skozi luknjo v plotu spelján -a -o: čez reko je speljan most; cesta je speljana naravnost; pot je speljana v vijugah; voda je speljana v jarek; dobro speljano križišče; prim. izpeljati ♪
  18.      speljáva  -e ž (ȃ) glagolnik od speljati: speljava avtomobila, vlaka; speljava in ustavljanje / speljava vode s travnika ♪
  19.      speljávanje  -a s (ȃ) glagolnik od speljavati: speljavanje avtomobila; speljavanje v klanec / speljavanje vode v potok ♪
  20.      speljávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da se vozilo začne premikati: speljavati avtomobil, voz 2. nar. voziti: speljavati gnoj na njivo 3. delati, da kaj prehaja z določenega mesta drugam: speljavati vodo s travnika v potok ∙ ekspr. speljavati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. speljavati pogovor drugam usmerjati, obračati 4. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: speljaval ga je, naj se upre / vse ga je začelo speljavati v to, kar je bilo zanj pogubno speljávati se nav. ekspr. drseti: sneg se speljava s hriba; prim. izpeljavati ♪
  21.      speljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da se vozilo začne premikati: speljevati avtomobil, voz; počasi, previdno speljevati; speljevati in ustavljati // nepreh. začenjati se premikati: avtobusi v snežni brozgi težko speljujejo; lokomotiva že speljuje (s postaje) 2. nar. voziti: speljevati gnoj na njivo 3. delati, da kaj prehaja z določenega mesta drugam: speljevati vodo s travnika; speljevati vodo v kanal ∙ ekspr. speljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist 4. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: speljevali so ga, naj se jim pridruži / speljevati sošolce na slaba pota 5. ekspr., z dajalnikom navadno s prevaro skušati doseči, da kdo dobi, kar je kdo drug imel ali mislil, da bo imel: speljevati komu pomočnike / vsi vedo, da ji speljuje moža / speljevala ga je s pogledi zapeljevala; prim. izpeljevati ♪
  22.      splôšen  -šna -o prid., splôšnejši (ó) 1. ki se nanaša na vse ljudi, stvari, ne na posameznika, posamezno: skrbeti za splošno blaginjo, srečo; predmet je namenjen splošni uporabi / razglasiti splošni mir; splošna ljudska obramba; splošna volilna pravica; v nekaterih deželah splošna stavka // ki se nanaša na več ljudi sploh: pri otrocih je to splošen pojav; v gostilni se je začel splošen pretep; splošen vtis je bil, da je v mestu premalo trgovin; te pesmi veljajo po splošni sodbi za njegove najboljše; med letalskim napadom je nastala splošna zmeda; vzbujati splošno občudovanje // ki se nanaša na kak pojav v celoti: opisati splošni politični položaj v državi; splošni vtis o operni predstavi je bil slab; napisati splošno oceno seminarja // ki je skupen vsem istovrstnim primerom: splošne lastnosti otrok, učencev; opisovati splošne poteze življenja // ki se ne nanaša na posameznosti, podrobnosti: obravnavati splošna vprašanja; besedilo je preveč splošno / splošni načrt; splošna določila statuta / splošni in zato nenatančni izrazi pomensko široki 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: specializirati se za splošno kemijo; razlikovati med splošno psihologijo in posebnimi psihologijami občo psihologijo / splošna izobrazba izobrazba, ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti // nanašajoč se na dejavnost, ki ni specializirana: izdelovati jeklo za splošno strojegradnjo; splošno mizarstvo / izučil se je za splošnega ključavničarja / izdati splošno enciklopedijo / splošna ambulanta, bolnišnica / Splošna plovba Piran ● publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo ◊ ekon. splošni ekvivalent blago, v katerem vse drugo blago izraža svojo vrednost; splošni stroški stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo; splošna poraba ali splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenopolitičnih skupnosti; film. splošni plan izrez prizorišča, ki daje vtis naravne velikosti; geom. splošna lega tvorbe lega tvorbe, s katero ni poudarjen noben poseben odnos te tvorbe glede na projekcijski sistem; jur. splošni in posebni del zakona; med. zdravnik splošne medicine; voj. splošna mobilizacija splôšno prisl.: to je splošno človeška lastnost; splošno družbeni pojavi; ta beseda je bila nekoč splošno rabljena; splošno znano dejstvo splôšni -a -o sam.: prehod od splošnega k posebnemu; ni znal združiti osebnega s splošnim; na splošno na splošno govoriti; na splošno je bila dobra študentka; na splošno razgledan človek; v splošnem v splošnem se ne zanima za slikarstvo; v splošnem je tako ravnanje običajno ♪
  23.      spočásniti  -im in spočasníti -ím dov., spočásnil (ā; ȋ í) upočasniti: spočasniti hojo, vožnjo / spočasniti korak / bolezen je spočasnila otrokov razvoj / knjiž. avtomobil je spočasnil hitrost zmanjšal ♪
  24.      spôdaj  prisl. (ó) 1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru nižje, ant. zgoraj: na hribu je trdnjava, spodaj teče reka / splezal je po lestvi, jaz pa sem ostal spodaj; pogledal je v jamo: spodaj ni bilo videti nikogar / spodaj je garaža in klet, v prvem nadstropju pa stanovanje; spodaj so vrata zaklenjena / v dolini je zagledal naselje, še bolj spodaj pa polja; daleč, globoko spodaj / s prislovnim določilom kraja: kolo imam spodaj v kleti; spodaj pod bregom; spodaj, tik ob odprtini / rešitev uganke je na tretji strani spodaj; podpiši se še ti tu spodaj / opombe glej spodaj na koncu strani pod besedilom ∙ pog., ekspr. pri operaciji so ji spodaj vse pobrali odstranili jajčnike, maternico; evfem. prijel jo je spodaj za spolovilo, zadnjico // izraža položaj pod čim: pokrila se je z debelo odejo in spodaj ji je bilo kmalu toplo; skrij se pod mizo, spodaj te ne bo nihče iskal / spodaj v rovu je zabobnelo / mrzlo je, zato se spodaj toplo oblecite oblecite toplo spodnje perilo; bila je samo v spalni srajci, spodaj ni imela nič 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani nižje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal; orodje s širokim, spodaj ravnim rezilom / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena 3. nav. ekspr. izraža manj pomemben družbeni položaj: spodaj se zavzemajo za hitrejše rešitve zadev; menil je, da se spodaj dovolj misli na koristi skupnosti / človek spodaj ni imel nobenih pravic // v razredni družbi izraža pripadnost socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: živeti čisto spodaj 4. v zvezi od spodaj izraža gibanje ali usmerjenost a) iz nižjega položaja v prostoru proti višjemu: od spodaj je slišal hrup avtomobilov; od spodaj navzgor b) iz položaja pod čim: talna voda je tako narasla, da je od spodaj poškodovala zunanje rudniške naprave c) pog. iz manj pomembnega družbenega položaja: napredne težnje so prihajale od spodaj, iz vrst učiteljstva / pobuda za gradnjo je prišla od spodaj od občanov, krajanov; začel je čisto (od) spodaj in se povzpel do direktorja na najnižjem delovnem mestu; zavirati pobude od spodaj; prim. odspodaj ♪
  25.      spôjler  -ja m (ó) avt. ukrivljena plošča, ki se pritrdi na vozilo, da se zmanjša zračni upor: spojler na kabini kamiona // del karoserije dirkalnega avtomobila, ki zmanjšuje zračni upor in zvečuje stabilnost vozila ♪

   577 602 627 652 677 702 727 752 777 802  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA