Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

moški (251-275)


  1.      ôče  -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́) 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče // moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo // (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik 2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta // nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan 4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin // rel. naslov za duhovnika: oče spovednik 5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje ● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; rednik, hranitelj; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež ♪
  2.      očétovstvo  -a s (ẹ́) 1. dejstvo, da je moški oče: dokazati, priznati, zanikati očetovstvo / pog. tožiti koga za očetovstvo v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva 2. knjiž., ekspr. dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik: pripisovali so mu očetovstvo tega programa ♪
  3.      očŕtati  -am dov. (ŕ r̄) 1. narediti črto, črte okrog česa: kompoziciji na sliki se da očrtati trikotnik ♦ geom. očrtati krog narediti krog, ki poteka skozi vsa oglišča danega mnogokotnika // zaznamovati s črto, črtami robove česa: očrtati zazidalna področja na zemljevidu 2. redko opisati, orisati: očrtati razmere v kolektivu; jasno očrtati značaj glavnega junaka očŕtan -a -o: moški liki so očrtani z manjšo pozornostjo / očrtani krog; očrtana krogla ♪
  4.      odluščíti  in odlúščiti -im dov. (ȋ ú) odstraniti v plasteh s površine: odluščiti krasto; omet se je na več mestih odluščil / odluščiti lupino od jajca; pren. odluščiti videz od bistva // odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči: odluščiti kamenček od zidu; odluščil je še zadnja zrna koruze s storža ● knjiž., ekspr. s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije izvzeti, osamiti odluščíti se in odlúščiti se ekspr. ločiti se, oditi: od zidu se je odluščil moški / nekaj žensk se je odluščilo od gruče ∙ knjiž. besede so se mu s težavo odluščile od ust s težavo jih je izrekel; nerad, težko je to povedal odlúščen -a -o: omet je na več krajih odluščen ♪
  5.      opotêči se  -têčem se dov., opotêci se opotecíte se; opotékel se opotêkla se (é) majavo, negotovo a) stopiti, prestopiti se: opotekel se je in se zgrudil; hodil je počasi in se večkrat opotekel; opotekel se je kot pijan; pren., ekspr. tudi njemu se verz včasih opoteče ∙ ekspr. udaril ga je, da se je kar opotekel zelo ga je udaril b) s prislovnim določilom priti, oditi: opotekel se je iz sobe; v lokal se je opotekel pijan moški / opoteči se s ceste v jarek; opotekla se je v posteljo ♪
  6.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  7.      ósemdesetlétnik  -a [sǝm] m (ọ̄-ẹ̑) osemdeset let star moški: še zdrav osemdesetletnik ♪
  8.      osív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž., navadno v zvezi z lasje, brada nekoliko siv: osivi lasje; osiva brada / osiv moški ♪
  9.      osivéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. navadno v zvezi z lasje, brada postati siv: brada mu je osivela; lasje osivijo / knjiž. obraz ji je osivel 2. dobiti sive lase: od strahu osiveti; v njegovi družini so vsi zgodaj osiveli 3. knjiž. postarati se: zdaj sem osivel in veselja ni več ∙ knjiž., ekspr. v tej službi je osivel zelo dolgo je (bil) v tej službi osivèl in osivél -éla -o: osiveli lasje; že osivel moški ♪
  10.      osvajálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od osvajalec: država osvajalka / osvajalka moških ♪
  11.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ♪
  12.      ozíroma  vez. (ȋ) publ., v ločnem priredju 1. za vezanje (dveh) stavkov ali stavčnih členov, ki sta vsebinsko porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini oseb, stvari: moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let; prileteli sta dve letali, in sicer z nemško oziroma francosko oznako / zaposleni se lahko upokojijo, ko dopolnijo moški štirideset oziroma [oz.] ženske petintrideset let delovne dobe in 2. za popravek ali dopolnitev prej povedanega: gledališče je oziroma naj bi bilo središče kulturnega življenja; ekspr. ko je postal ravnatelj oziroma direktor, je mislil, da lahko počne, kar hoče; ko sva prišla oziroma prilezla na vrh, sva morala leči ali bolje rečeno; šport oziroma alpinizem je gojil od mladih nog pravzaprav 3. ali 1 a, b: spomenik naj bi postavili na trgu oziroma v parku / naročite se lahko na celo zbirko oziroma na posamezne knjige ♪
  13.      oženíti se  ožénim se dov. (ȋ ẹ́) v zvezi z osebo moškega spola poročiti se: silijo ga, naj se oženi; lani se je oženil, letos pa se že ločuje; oženiti se z dekletom iz domačega kraja; pog. ni je smel oženiti se oženiti z njo / oženiti se na dom, kmetijo / pog.: kdaj se bosta pa vidva oženila poročila; ljubica se mu je oženila poročila, omožila oženíti ekspr. dati, oddati v zakon: enega sina je že oženil / pog. svojo hčer hoče oženiti z njim omožiti ožénjen -a -o: oženjeni moški; ni vedela, da je oženjen; dvajset let sta že oženjena; sam.: samo oženjeni so imeli to pravico ♪
  14.      ožénjenec  -nca m (ẹ́) ekspr. poročen moški: kot oženjenec ni mogel napredovati // nav. mn. zakonec: delati prepire med oženjenci ♪
  15.      parfúm  -a m (ȗ) raztopina dišav ali zmesi dišav in eteričnih olj v alkoholu: pripravljati, uporabljati parfum; zelo drag parfum; parfumi in kreme / francoski parfum ♦ kozm. moški parfum z manj izrazitim, navadno trpkim vonjem; orientalski parfum ki diši po smolah in balzamih ♪
  16.      pártner  -ja m (á) 1. kdor s kom sodeluje, zlasti v gospodarstvu: partnerji so obiskali podjetje; tovarna je podpisala pogodbo s tujim partnerjem; domači partner / poslovni, trgovski partner 2. oseba, navadno moški, ki živi z osebo drugega spola skupno življenje: njen življenjski partner; najti pravega partnerja; zakonski partner; razumevanje med partnerjema v zakonu / vsake počitnice je menjavala partnerja; ljubezenski, spolni partner 3. soigralec: iskal je partnerja za kartanje; s svojim partnerjem je dosegla prvo mesto na tekmovanju plesnih parov soplesalcem / partner v filmu, gledališču ♦ šport. sparing partner nasprotni igralec pri vajah v boksu 4. ekspr. sodelavec, tovariš: iskali so še enega partnerja, da bi jim pomagal pri delu ♪
  17.      pečánje  -a s (ȃ) glagolnik od pečati se: pečanje z lovom / pečanje z moškimi ♪
  18.      pečáti se  -ám se nedov. (á ȃ) 1. ukvarjati se: peča se z lovom, s politiko / pečati se z mislijo, da bi odšel; peča se s slikarstvom slika / pečati se z mladino // družiti se: fant se je pečal s pijanci 2. slabš. imeti ljubezenske, spolne odnose: pečati se z moškimi; mati mu je branila pečati se s to žensko 3. zastar. zanimati se, meniti se: oče se je malo pečal za dejanja svojega sina; pečati se za gospodarstvo ♪
  19.      pederást  -a m (ȃ) moški, ki čuti spolno nagnjenje do dečkov: biti pederast // knjiž. homoseksualec ♪
  20.      pelóden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pelod: pelodna celica / pelodni mešiček dolg, ozek mešiček, ki po oprašitvi požene iz pelodnega zrna do semenske zasnove; pelodna vrečica del prašnika, v katerem nastaja pelod; pelodno zrno tros pri semenovkah, v katerem nastaneta moški spolni celici ♪
  21.      pénis  -a m (ẹ̑) anat. moški spolni ud: erekcija penisa ♪
  22.      pétdesetlétnik  -a m (ẹ̑-ẹ̑) petdeset let star moški: želeti petdesetletniku še veliko zdravja ♪
  23.      pímpek  -a m (ȋ) otr. moški spolni ud ♪
  24.      plastrón  -a m (ọ̑) 1. obl. okrasni vstavek, navadno barvno drugačen od podlage, na sprednji strani ženskih bluz, oblek, moških srajc: kupila si je temno modro obleko z belim plastronom; plastron iz čipk 2. šport. usnjena prevleka, ki pri sabljanju varuje prsi pred udarci: kupil si je nov floret in plastron ♪
  25.      plášč  -a m (á) 1. vrhnje oblačilo, ki sega navadno do kolen in se spredaj zapenja: obleči, sleči plašč; podaljšati plašč; raztrgati plašč; krznen, volnen plašč; moder, siv plašč; podložen plašč; plašč iz balonske svile; plašč s kapuco; razprodaja plaščev; blago za plašče / dežni plašč iz lahke, goste tkanine, navadno impregnirane; moški, ženski plašč; poletni, zimski plašč; tričetrtinski plašč / delovni, zdravniški plašč delovna, zdravniška halja; kopalni plašč ki se uporablja zlasti za na plažo, navadno iz frotirja // knjiž., ekspr. kar je po funkciji podobno temu: siv plašč je prekril nebo / z oslabljenim pomenom: zaviti v plašč megle so šli naprej; zemlja leži pod plaščem snega; varuje ga plašč teme; pren. skril se je pod plašč laži; ogrniti se v plašč nedostopnosti; razgrniti čez kaj plašč pozabe 2. obroč iz gume za na kolo vozila: plašč se je zaradi številnih voženj že izrabil; zamenjati plašč / avtomobilski plašč; plašč za kolo 3. zunanji, varovalni del kakega predmeta, naprave: obdati rov z železobetonskim plaščem; emajlirani plašč štedilnika; plašč vesoljske kabine ● ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram ◊ agr. semenski plašč tkivo, ki navadno obdaja semensko zasnovo ali tudi seme; elektr. kabelski plašč cevast sloj kabelske izolacije; etn. kozolec s plaščem stegnjeni kozolec, ki ima na enem izmed koncev podaljšan del strehe; fin. plašč del obveznice, na katerem so napisane najvažnejše določbe o posojilu; geol. zemeljski plašč plast zemeljske oble, ki leži pod zemeljsko skorjo; geom. plašč ploskev, ki pri prizmi, piramidi, stožcu, valju razen osnovnih ploskev omejuje telo; rel. mašni plašč; teh. elektrodni plašč mineralna obloga elektrode; parni, vodni plašč prostor med dvema stenama, napolnjen s paro, vodo, za gretje, hlajenje; zool. plašč mehka kožna guba na hrbtu mehkužcev, ki izloča snov za lupino ♪

   126 151 176 201 226 251 276 301 326 351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA