Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ml (2.526-2.550)


  1.      ljúbljenček  -čka m (ū) ekspr. manjšalnica od ljubljenec: najmlajši sin je očetov ljubljenček / medvedka povsod išče svojega izgubljenega ljubljenčka ∙ iron. ti mamini ljubljenčki se znajo boriti samo z jezikom razvajeni, nesamostojni, zelo zahtevni otroci, fantje ♪
  2.      ljúbljenec  -nca m (ū) 1. s prilastkom kdor uživa posebno naklonjenost koga: najmlajši sin je očetov ljubljenec; bil je vesel družabnik in ljubljenec deklet; biti ljubljenec vse družine; ta igralec je ljubljenec občinstva 2. ekspr. ljubljen človek: ded pripoveduje zgodbe svojim ljubljencem vnučkom / zastar. dekle je ponosno na svojega ljubljenca fanta // kar je komu ljubo, drago sploh: otroku se ptički smilijo, zato pridno krmi svoje ljubljence ♪
  3.      ljúd  m neskl. (ȗ) star., v imenovalniku ali tožilniku 1. ljudstvo: zatirati ubogi ljud / preprosti ljud; tlačanski ljud se je uprl / Huni, divji ljud 2. ljudje, množica: ljud se je umikal dirjajočemu vozu; ljud se zbira na trgu ● star. mlajši ljud mladina ♪
  4.      ljudjé  ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 1. množina od človek, razen 4: a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh); Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli ● ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek ♪
  5.      ljúdski  -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na ljudstvo: a) velike ljudske manifestacije; zdrave ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo; Jugoslovanska ljudska armada [JLA] b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila / Ljudska pravica, glasilo Zveze komunistov Slovenije c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi 2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS] 3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski 4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke ● ljudski umetnik v nekaterih deželah častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče ◊ lingv. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred in druge napredne sile; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih ljúdsko prisl.: ljudsko drastičen humor; sam.: zdaj si mora pri ljudskih služiti kruh; pog. zapojmo kakšno ljudsko ljudsko pesem; delati škodo na ljudskem, po ljudskem ♪
  6.      ljúdstvo  -a s (ȗ) 1. skupnost pripadnikov določene države: organizirati ljudstvo za boj proti okupatorju; slovensko ljudstvo; predstavniki ljudstva; uživati zaupanje ljudstva; dolžnosti do ljudstva / delovno ljudstvo Jugoslavije vsi ljudje, ki so ali so bili udeleženi pri družbenem delu / soditi v imenu ljudstva / Socialistična zveza delovnega ljudstva [SZDL] 2. preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva: ljudstvo se prebuja; izobraževati ljudstvo; zbirati pesmi med ljudstvom; ta navada še živi med ljudstvom; ljudstvo in izobraženci / to je človek iz ljudstva / kmečko ljudstvo; knjige za preprosto ljudstvo // v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: ljudstvo je govorilo slovensko; izžemati ljudstvo; ta šola je bila ljudem iz ljudstva nedostopna 3. nav. mn. skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: Feničani in druga ljudstva okoli Sredozemskega morja; zgodovina ljudstev; razvoj iz ljudstva v narod / državna ljudstva s svojo državo; izvoljeno ljudstvo po bibliji Judje; lovska, pastirska ljudstva 4. velika strnjena skupina ljudi: po zborovanju se je ljudstvo razšlo; ljudstvo je ob tem prizoru zahrumelo; med ljudstvom se je slišalo odobravanje // nav. ekspr. več ljudi, ljudje: vprašaj, če ljudstvo soglaša; na trgu je bilo mnogo ljudstva; bilo je ljudstva kot mravelj / star. tam se je zbralo precej mladega ljudstva mladine; zastar. žensko ljudstvo ženske 5. zastar., s prilastkom (organizirana) skupina živali: opičje ljudstvo; ljudstvo iz istega panja ● glas ljudstva izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice ♪
  7.      locánj  -a m (ȃ) nar. locen: košara s polomljenim locanjem ♪
  8.      lôcen  -cna m (ó) 1. držaj iz lokasto ukrivljene palice: oplesti, vstaviti locen; obesiti košarico za locen; zlomljen locen; locen pri škropilnici, žagi / locen pri krpljah; ovca ima zvonec na locen // kar je temu podobno: locen pri ključavnici / ukriviti vrbove veje v locen 2. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže: locen na trsu / obrezati trto na locen; cepljenje na locen 3. redko zanka, zlasti za lovljenje ptičev: nastaviti locen ◊ agr. locen ukrivljena palica, žica na kosi, ki preprečuje padanje odkošenega žita; les. žaga na locen ločna žaga ♪
  9.      lóčenost  -i ž (ọ́) stanje ločenega: zemljepisna ločenost otoka od celine / ločenost meščanskih politikov od ljudstva; težko je prenašal občutek ločenosti od doma / ločenost človeka in narave se veča ♪
  10.      ločíti  in lóčiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani ● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal ločíti se in lóčiti se 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi ● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je lóčen -a -o 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja ● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu ◊ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato ♪
  11.      lóčje  -a s (ọ̄) več ločkov, ločki: ločje se upogiba; voda obliva ločje; mlaka, zarasla z gostim ločjem / tam se razprostira ločje in bičje z ločki porasel svet // stebla ločkov: preproste rogoznice, spletene iz ločja ◊ bot. enocvetno ločje alpska rastlina z drobnimi cveti v socvetju, Juncus monanthos ♪
  12.      lojén  -a -o prid. (ẹ̑) ki je iz loja: lojena sveča / lojene pogačice za krmljenje ptic pozimi ∙ ekspr. lojeni obrazi jetnikov bledi, rumenkasti ♪
  13.      lokacíjski  in lokácijski -a -o prid. (ȋ; á) nanašajoč se na lokacijo: lokacijska vprašanja / lokacijski pogoji zahteve, ki morajo biti izpolnjene pri graditvi določenega objekta; lokacijska komisija komisija, ki odloča o primernosti zemljišča za postavitev določenega objekta; lokacijsko in gradbeno dovoljenje ♪
  14.      lokál 1 -a m (ȃ) prostor za kako obrtno dejavnost: odpreti, prenoviti lokal; trgovci so že zaprli svoje lokale; lepo urejen lokal; v nedeljo je lokal zaprt / kot opozorilo ne vodite psov v lokal / gostinski, trgovski lokal; mladina takrat ni smela zahajati v javne lokale v gostilne, restavracije, kavarne; nočni lokal gostinski lokal, odprt ponoči, navadno z glasbo, zabavnim programom in plesom // pog. gostinski lokal: ker je bil pijan, so ga odstranili iz lokala ♪
  15.      lokálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na kraj 1, 2, krajeven: poznati lokalne razmere / raziskovati lokalno zgodovino / časopis prinaša le lokalne novice / knjiž.: lokalni kolorit; dati romanu lokalno barvo / lokalni vremenski pojavi; lokalni potresi; lokalna vojna / lokalni časopis časopis, ki prinaša zlasti novice z določenega manjšega področja; lokalni promet promet med določenim središčem in sosednjimi, manjšimi kraji; lokalni vlak vlak, ki vozi iz središča v določeni manjši kraj; ekspr. lokalni patriotizem veliko občudovanje, ljubezen do domačega kraja, pokrajine; lokalna radijska postaja postaja, katere oddaje so namenjene le manjšemu področju; lokalna proga proga, ki povezuje središče z določenim manjšim krajem; lokalno ogrevanje, gretje ogrevanje, gretje s pečjo ali podobno samostojno grelno pripravo 2. med. ki je le na posameznem delu telesa: lokalna anestezija; lokalno vnetje ◊ astr. lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje, krajevni čas; soc. lokalne skupnosti skupnosti, ki se oblikujejo kot tvorbe dolgotrajnih družbenih procesov na določenem zemljepisnem področju lokálno prisl.: nastanek kipa lokalno ni določljiv; lokalno obarvana pripoved; dogodek je samo lokalno pomemben ♪
  16.      lókast  -a -o prid. (ọ̑) podoben loku, krivulji: lokasta črta; lokaste obrvi lókasto prisl.: lokasto se dvigati nad zemljo ♪
  17.      lókati  -am nedov. (ọ̄) 1. piti tako, da se izteguje jezik: mačka, pes loka; tiger loka toplo kri; lokati mleko, vodo; glasno, hlastno lokati 2. ekspr. slišno, hlastno piti: lokati v dolgih požirkih // slabš. piti sploh: ne bom lokal te čobodre / pog. ta ga pa loka ♪
  18.      lókev  -kve tudi lókva -e ž (ọ̄) 1. nar. mlaka, luža: lokev za hišo / napajati na lokvi 2. zastar. morska plitvina: beneške lokve ♪
  19.      lókniti  -em dov. (ọ́ ọ̑) ekspr. narediti požirek: lokniti mleko iz steklenice ♪
  20.      lokomobíla  -e ž (ȋ) strojn. pogonska naprava, ki obstoji iz parnega kotla in parnega batnega stroja na njem: to mlatilnico žene lokomobila; puhanje lokomobile / prevozna lokomobila ♪
  21.      lòm  lôma m, mest. ed. tudi lómu (ȍ ó) 1. lomljenje, zlom: telo se upira lomu; lom vzmeti 2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja pri prehodu v drugo snov: lom svetlobe; lom zvoka 3. min. videz prelomne ploskve; prelom: vrste loma / iverasti lom značilen za drobnozrnate snovi; školjkasti lom 4. star. kamnolom: delati v lomu / skladi granita v lomu 5. star. hrup, trušč: drevo se je podrlo s strahotnim lomom; lom, kot bi se podirali hrasti ◊ geogr. lom kraj, prostor, kjer svet hitro prehaja v večjo strmino; gost. nevidni lom razbitje posode, za katero se ne ve, kdo ga je povzročil; teh. krhki lom zaradi krhkega materiala ♪
  22.      lomáča  -e ž (á) 1. teh. železen drog za lomljenje, zlasti kamenja: prišli so z lomačami in lopatami 2. zastar. velik kup lesa, določen za gorenje; grmada: tiho so stali okoli lomače ♪
  23.      lomást  -i ž (ȃ) knjiž., redko hrušč, trušč: pogrezanje mostu je spremljala strahovita lomast; mogočna drevesa so z lomastjo padala / huda lomast vetra ♪
  24.      lomílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) 1. delavec v kamnolomu, ki lomi kamenje: težko delo lomilcev 2. teh. priprava ali del priprave za lomljenje: namestiti lomilec; jeklen lomilec ◊ zool. kočnik med vrzeljakom in meljakom pri zvereh ♪
  25.      lomílka  -e [tudi u̯k] ž (ȋ) teh. železen drog za lomljenje, zlasti kamenja: z lomilko razmakniti skale ♪

   2.401 2.426 2.451 2.476 2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA