Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

miz (1.056-1.080)


  1.      zavrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi: dvignili so zapornico in voda je zavrtela mlinsko kolo; hitro, počasi zavrteti / zavrteti vrtiljak; pren., ekspr. kolesa zgodovine ne moreš zavrteti nazaj 2. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: zavrteti gumb radijskega sprejemnika; zavrteti ključ v ključavnici; zavrteti stikalo; zavrteti vijak / ekspr. zavrtel je glavo, oči, da bi bolje videl // narediti, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter je zavrtel listje po zraku; brezoseb. ob eksploziji jih je zavrtelo in vrglo na tla / ekspr. hitro je zavrtel plesalko po plesišču 3. narediti, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: zavrteti posodo, da se oglje razžari 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave narediti, da ta deluje: zavrteti slamoreznico 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi narediti, da priprava deluje: zavrteti kolovrat / zavrteti ruleto // pog. s posebnimi napravami povzročiti, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: zavrteti film; zavrteli so še nekaj resne glasbe ● ekspr. to dekle zna zavrteti moške jih zna podrediti svoji volji; ekspr. pohvala mu je zavrtela glavo postal je domišljav, prevzeten; ekspr. vino mu je zavrtelo glavo ga je (nekoliko) upijanilo; zavrteti telefonsko številko z vrtenjem številčnice vzpostaviti zvezo s klicno številko zavrtéti se 1. premakniti se okoli svoje osi: drsalec je dvignil roke in se zavrtel; kolo se je zavrtelo za en vrtljaj; plesalka se je trikrat zavrtela na prstih // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela začeti delovati: stroji so se zavrteli; žičnice so se že zgodaj zavrtele so začele obratovati 2. premakniti se po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: list se je nekajkrat zavrtel v vetru in padel na tla / ekspr.: plesalca sta se spretno zavrtela po dvorani; kovanec se je zavrtel po mizi zakotalil; pren. čudne misli so se mu zavrtele po glavi 3. začeti se gibati po sklenjenem krogu ali elipsi: prijeli so se za roke in se zavrteli okoli lipe / zdi se mu, da se je soba zavrtela okrog njega 4. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč smer iti: priklonil se je in se zavrtel skozi vrata // začeti opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: ob našem prihodu se je gospodinja zavrtela in nam skuhala kosilo; le naglo se zavrti, da boš prej končal 5. ekspr., z dajalnikom dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi je zavrtelo; brezoseb.: pred očmi se mi je zavrtelo; zavrtelo se mi je od pijače / brezoseb. v glavi se mi je zavrtelo 6. ekspr. zaplesati: na veselici smo se tudi zavrteli; fantje so se zavrteli z dekleti zavrtèn -êna -o: ključ je bil zavrten v levo ♪
  2.      zazdéti se  -ím se dov., zazdì se (ẹ́ í) 1. s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi tega: zazdelo se mu je, da se v grmovju nekdo skriva; za hip se mu je zazdelo, da je doma / nenadoma se mu je zazdelo, da je na napačni poti je pomislil 2. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti željo, pripravljenost za kako dejanje: na obisk pride, če se mu (tako) zazdi / komur se je zazdelo, se je gibanju lahko pridružil kdor je hotel, želel // z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost: pride, kadar se mu zazdi; utrujeni potniki so sedali, koder se jim je zazdelo 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da kaj vzbudi občutek, vtis, kot ga izraža določilo: v velikem prostoru se mu je miza zazdela majhna ● dobro se mu je zazdelo, ker so ga pohvalili razveselil se je ♪
  3.      zažvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ob sunku so zažvenketale šipe; udaril je s pestjo po mizi, da je vse zažvenketalo / kosi stekla so zažvenketali po tleh žvenketajoč padli // povzročiti ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: zažvenketati s kovanci ♪
  4.      zbalansírati  -am tudi izbalansírati -am in zbalancírati -am tudi izbalancírati -am dov. (ȋ) 1. spraviti v ravnotežje: zbalansirati jadrnico / zbalansirati krmilno napravo 2. ekspr. loveč ravnotežje prinesti: srečno je zbalansiral poln pladenj na mizo zbalansíran tudi izbalansíran in zbalancíran tudi izbalancíran -a -o: zbalansirano krmilo ♪
  5.      zbíti  zbíjem dov., zbìl (í ȋ) 1. s tolčenjem, udarjanjem narediti, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbiti bruna, deske; zbiti z lesenimi klini, žeblji // na tak način narediti, izdelati: zbiti oder, okvir, splav; iz desk zbiti mizo 2. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: zbiti ilovico za tla; zbiti sneg z lopato / dež je zbil zemljo // ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: stavec je vrste preveč zbil / zbiti besedilo 3. s silo, močnimi udarci odstraniti s česa: zbiti komu klobuk z glave; s kamnom zbiti veverico z drevesa / ploha je zbila cvetje s kostanjev / z enim zamahom ga je zbil na tla podrl / ekspr. voznik je zbil kolesarja, pešca zadel in poškodoval 4. ekspr. znižati: zbiti vročino z zdravili / zbiti ceno 5. ekspr. zelo utruditi: dolga pot ga je zbila; človek se z napornim delom zbije ● ekspr. fantje so ga zbili, da je obležal nezavesten pretepli; pog. zaletel se je in zbil avtomobil zelo poškodoval; ekspr. zbiti sovražnikovo letalo sestreliti; redko ljudi so zbili v živinske vagone stlačili, strpali; redko toča je zbila žito pobila ◊ igr., šport. zbiti nasprotnikovo kroglo z metom krogle jo odstraniti zbít -a -o: zbit sneg; članek se težko bere, ker je preveč zbit; hiša iz zbite ilovice; zbita zemlja; nahitro zbito ležišče; biti zbit od napornega dela, hoje ∙ pog. zbit kot turška fana zelo ♦ agr. zbit klas, lat klas, lat, ki ima zrna razvrščena brez presledkov; obrt. zbita obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lesenimi žebljički; prim. izbiti ♪
  6.      zbórničen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zbornico: zbornična miza / zbornična dvorana / zbornični dopis / zbornični svétnik / zbornično glasovanje ♪
  7.      zbráti  zbêrem dov., stil. zberó; zbrál (á é) 1. narediti, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: zbral je po mizi raztresene liste / zbrati dokaze, podatke / zbrati pesmi v zbirko // narediti, da pride skupaj večja količina česa sploh: zbrati hrano in zdravila za poplavljence; zbrali so veliko starega železa / zbrati denar za nakup stanovanja / kandidat je zbral dovolj glasov; zbrali so več sto podpisov; zbrati prijave za izlet 2. narediti, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbrati prostovoljce za delovno akcijo; ob nedeljah zbere okrog sebe otroke in jih poučuje; zbrati ljudi na trgu 3. narediti, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno vodo zberejo v posebne posode / leča zbere ali razprši svetlobne žarke / ekspr. ta reka zbere vse vode s tega področja v to reko se izlijejo 4. narediti, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbral je zadnje moči; zbrala je pogum in mu vse povedala opogumila se je / ni mogel zbrati svojih misli miselno se zbrati zbráti se 1. priti kam v večjem številu, navadno z določenim namenom: učenci so se zbrali pred šolo; ob nedeljah se zberejo vsi sorodniki / družina se je zbrala za kosilo, pri kosilu; zbrali so se iz vseh krajev prišli so; na turnirju so se zbrali najboljši tekmovalci / zbrati se v skupine / pog. skupaj se zbrati 2. priti skupaj, na eno mesto: na nebu so se zbrali temni oblaki / zbrala se mu je bula naredila 3. ekspr. pojaviti se kje, navadno v večji količini, z veliko intenzivnostjo: v srcu se ji je zbrala grenkoba, maščevalnost 4. priti v stanje, ko je osebek sposoben dalj časa misliti na določeno stvar: od utrujenosti se ni mogel zbrati; zbrati se pri učenju; težko se zbere, zelo je raztresena / miselno se zbrati // priti v stanje, ko je osebek sposoben urejeno, pravilno misliti: za hip se je zmedla, nato pa spet zbrala; hitro se zbrati zbrávši zastar.: rešili so ga, zbravši denar zanj zbrán -a -o: koristno uporabiti zbrani denar; sistematično zbrani podatki; pri učenju je zelo zbran; zbrana množica; trenutek zbranega razmišljanja ♦ zal. zbrana dela vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki; prisl.: zbrano brati, poslušati ♪
  8.      zébsti  zébem nedov., nam. zébst in zèbst (ẹ́) brezoseb. 1. čutiti mraz: zebe me; v roke, po hrbtu me zebe; v tej obleki te mora zebsti; ekspr. zebe jih do kosti zelo; zeblo me je kot psa zelo / rado jo zebe ∙ knjiž. v dušo, v srce jo je zeblo, ko je gledala brezdomce zelo je bila potrta, žalostna // ekspr. dobiti občutek mraza: ob misli na prihajajočo zimo me zebe 2. knjiž. biti hladno, mrzlo: pri peči je grelo, pri mizi pa zeblo; danes zunaj zebe ♪
  9.      zéhati  -am nedov. (ẹ́) nehotno široko odpirati usta ter globoko vdihavati in izdihavati zrak: začel je zehati; zehati od utrujenosti, zaspanosti; glasno zehati; s smiselnim osebkom v dajalniku rado se mu zeha / usta so široko zehala zeháje: zehaje odgovoriti; glasno zehaje je pospravila posodo z mize zehajóč -a -e: zehajoč se je odpravil spat; zehajoči poslušalci ♪
  10.      zéhav  -a -o prid. (ẹ́) ki (pogosto) zeha: dremav in zehav je sedel za mizo / zehava usta ♪
  11.      zelèn  -êna -o prid. (ȅ é) 1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste / koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; žarg. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč // ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice // ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja 2. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena 3. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno // ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih 4. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti ● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; nestrok. (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči ◊ agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea zelêno prisl.: zeleno se svetlikati; zeleno obarvana stekla / piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder zelêni -a -o sam.: na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje; pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca; suša je uničila vse zeleno; bila je v zelenem v zeleni obleki / kot kletvica tristo zelenih ♪
  12.      zelénka  -e ž (ẹ́) star. steklenica iz zelenega stekla, ki drži približno 1 l: postavil je na mizo zelenko in kozarce / zelenka žganja, vina ♪
  13.      zgórnji  -a -e prid., zgórnjejši in zgórnejši (ọ̑) 1. ki leži, je višje: zgornji del zidu se kruši; zgornji prostori hiše; poškodovan zgornji rob omare; zgornje police so prazne / doma je v zgornjem koncu vasi; pog. zgornja stranka se je odselila stranka, ki je stanovala nad našim stanovanjem / zgornji del telesa; zgornji mlinski kamen; zgornji zobje; zgornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; zgornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje / Zgornja Slivnica // ki je, leži najvišje: zgornji kavelj se je odlomil; padel je z zgornje stopnice 2. ki je, se nahaja nad čim drugim, na površini: zgornja plast zemlje / zgornje usnje usnje za zgornje dele obutve 3. v zvezi zgornja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: zgornja stran preproge / zgornja stran listov 4. nanašajoč se na najvišjo stopnjo, velikost česa: zgornja starostna meja; zgornja dovoljena teža; zgornja vrednost 5. ki je v dotakratnem besedilu že napisan: iz zgornjega opisa je razvidno sedanje stanje; to potrjujejo zgornje ugotovitve; pisar. prosimo, da zgornje obvestilo sprejmete z razumevanjem ● ekspr. zgornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; zgornji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo lordi; sedeti na zgornjem koncu mize delu mize, ki je blizu čela; publ. zgornji sloji družbe višji sloji; nar. zgornji veter veter, ki piha z zgornje strani, s hribov ◊ anat. zgornja čeljustnica; zgornja okončina roka; fiz. zgornja meja frekvence zvoka največja frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. zgornji tok reke začetni del reke blizu izvira; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; geol. zgornja kreda najmlajši del krede; mat. zgornja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. zgornji podaljšek vrhnji del sestavljenega jambora; sam.: pog. zgornjih ni doma; iz zgornjega sledi, da je delo končano ♪
  14.      zgrínjati  -am nedov. (í) 1. imeti strnjeno razprostrto: drevesa zgrinjajo krošnje; lipa zgrinja veje nad kamnito mizo 2. spravljati skupaj, na kup: zgrinjati zemljo, sušeče se zrnje / ekspr. zgrinjati bogastvo kopičiti / zgrinjati na kup 3. star. zlagati: mati zgrinja sinovo obleko ● star. groza me zgrinja, ko to poslušam obhaja zgrínjati se s prislovnim določilom 1. pojavljati se kje strnjeno v veliki količini: čez ladjo so se zgrinjali visoki valovi; nad dolino se zgrinjajo oblaki / ekspr. okrog nas se je zgrinjala tema je bila, je nastajala / ekspr.: nad družino se zgrinjajo skrbi in težave; pred njim se zgrinja vse več problemov 2. prihajati skupaj v velikem številu: že od jutra se zgrinjajo množice od vseh strani; okoli ponesrečenca se zgrinjajo radovedneži; ljudje se zgrinjajo na trg, v gledališče zgrinjajóč -a -e: nad dolino zgrinjajoči se nevihtni oblaki ♪
  15.      zgrníti  in zgŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. strnjeno razprostreti: drevesa so zgrnila krošnje; nad lopo so se zgrnile veje 2. spraviti skupaj, na kup: zgrniti raztreseno seme / ekspr. vse to bogastvo so zgrnili starši in stari starši nakopičili / vzroke za stanje je zgrnil v nekaj stavkov strnil 3. star. zložiti: jezno je zgrnil svojo obleko in šel ● knjiž. nesreča je zgrnila nadenj zaničevanje zaradi nesreče so ga začeli zaničevati zgrníti se in zgŕniti se s prislovnim določilom 1. pojaviti se kje strnjeno v veliki količini: ogenj se je zgrnil od vseh strani; okrog njiju so se zgrnile sence; na nebo se zgrnejo oblaki / ekspr. nad mesto se je zgrnila tema stemnilo se je / na družino se je zgrnilo gorje 2. priti skupaj v velikem številu: otroci so se zgrnili okrog matere; k mizam so se zgrnili novi gostje; meščani so se zgrnili na ulice, pred magistrat zgŕnjen -a -o: razpeti zgrnjeno platneno streho; na kup zgrnjeno žito ♪
  16.      zgrúčiti se  -im se dov. (ú ȗ) ekspr., redko zbrati se, nakopičiti se: vse se je zgručilo na enem mestu / snov se je zgručila sprijela v kepe zgrúčen -a -o: bili so zgručeni okoli govornika ∙ knjiž. zgručena je obsedela za mizo sključena, zgrbljena ♪
  17.      zgúncati  -am dov. (ȗ) pog. 1. razmajati: zguncati stol 2. razgibati: posrečilo se mu je zguncati odbornike zgúncan -a -o: zguncana miza ♪
  18.      zgúzniti  -em dov. (ú ȗ) nizko umreti: to bom naredil, pa če zguznem zgúzniti se nar. sključiti se, zgrbiti se: sedeč za mizo, se je zguznil in zadremal ♪
  19.      zidárstvo  -a s (ȃ) zidarska obrt: mizarstvo, zidarstvo in pleskarstvo / opustiti zidarstvo opravljanje zidarskega poklica ♪
  20.      zlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: razgrinjati rjuhe in jih spet zlagati; natančno, površno zlagati perilo / zlagati padalo 2. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: delavci zlagajo deske; zlagati navzkriž; počasi, skrbno zlagati / zlagati snope na kup; zlagati puške v piramide; zlagati v skladovnico // na tak način delati: zlagati kamnito ograjo; zlagati stolp iz kock 3. s prislovnim določilom s prelaganjem delati, da pride kaj kam, od kod: zlagati zvezke iz torbe, na mizo; zlagati vreče s tovornjaka 4. dajati travo, snope med late kozolca: mož je zlagal, žena pa je podajala / zlagati snope v kozolec 5. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: zlagati opere / zlagati lepe melodije // ustvarjati, pisati sploh: zlagati verze / star. zlagati slavnostni govor sestavljati, pisati ● star. ne znam zlagati besed tako kot vi govoriti, pisati; star. zlagati zemljišča komasirati; star. vse življenje se trudim in zlagam varčujem ◊ etn. zlagati snope v nasad; les. zlagati deske v škarje; lingv. zlagati delati besede z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom; lit. zlagati ode zlágati se star. ujemati se: barve se zlagajo / pijači se ne zlagata se ne moreta mešati, piti skupaj / take misli se slabo zlagajo z veselim razpoloženjem / moji nazori se ne zlagajo z njegovimi / z ženinimi starši se dobro zlaga / popolnoma se zlagam s teboj soglašam, se strinjam zlagáje: zlagaje pesem, je mislil nanjo; prim. izlagati ♪
  21.      zlésti  zlézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z lezenjem priti: kača je zlezla na skalo / ščurek zleze pod smeti, v kot 2. priti kam, odkod, pomagajoč si z rokami in nogami: zlesti iz jame, izpod postelje; zlesti na peč, voz; zlesti pod mizo; zlesti skozi okno v hišo; previdno je zlezel v vodo / zlesti čez ograjo, na drevo splezati // ekspr. počasi, navadno tudi s težavo iti, priti: zlesti izza mize; zlesti za omaro 3. počasi premikajoč se priti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je zlezla z rame; očala so mu zlezla na nos; ruta ji je zlezla za vrat 4. ekspr. izleči se: iz bube zleze metulj; iz jajca je zlezla račka ● ekspr. fant jim je zlezel v srce vzljubili so ga; ekspr. hiša je zlezla na kup se je podrla, razpadla; ekspr. hvala mu je zlezla v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo, v lase opil se je; šalj. pijača mu je zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. strah mu je zlezel v kosti zbal se je; žarg. učenec je komaj zlezel s težavo izdelal v šoli; pog. veke so mu zlezle skupaj zadremal je; ekspr. zdaj je tudi on zlezel iz plenic, povojev postal odrasel, samostojen; ekspr. navadno zleze iz postelje ob devetih vstane; ekspr. zlesti iz težav rešiti se iz neugodnega položaja; ekspr. zlesti na zeleno vejo gmotno si opomoči; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. zgodaj je zlezel pod odejo šel spat; ekspr. zlesti v dolgove zadolžiti se; ekspr. zlesti v dve gubé dobiti sključeno držo; ekspr. zlesti v hlače, v škornje obleči se, obuti se; evfem. zlezla je z njim v posteljo spolno je občevala z njim; pog. kar zlezla je skupaj omedlela; ekspr. v družbi, službi je visoko zlezel dosegel visok družbeni, službeni položaj; prim. izlesti ♪
  22.      zlòg 1 zlóga m (ȍ ọ́) izgovorna enota iz zlogotvornega glasu ali iz zlogotvornega glasu in enega ali več soglasnikov, ki tvori besedo ali del besede: izgovarjati razločno vse zloge; izpuščati, ekspr. požirati zloge; deliti besedo na zloge; končni, prvi zlog besede; dolžina zloga / brati po zlogih s presledki med zlogi ◊ elektr. zlog kombinacija bitov, ki ustreza enemu znaku; lingv. kratki zlog s kratkim samoglasnikom; odprti zlog brez soglasnika za samoglasnikom; zaprti zlog s soglasnikom za samoglasnikom; lit. nadštevilni zlog ki je v nekaterih verzih dodan osnovni metrični shemi; muz. solmizacijski zlog s katerim se poimenuje določen ton v lestvici ♪
  23.      zložíti  -ím dov., zlóžil (ȋ í) 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: zložil je načrt in ga dal v žep; zložiti na pet delov; zložiti najprej podolgem in potem počez / zložiti mizo, stol; pahljačasto zložiti krila; padalo se samo zloži / zložiti hlače po robovih 2. dati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: zložiti deske, liste; zložiti prekle v obliki piramide; navzkriž zložiti / zložiti na kup; zložiti v pahljačo, skladovnico // na tak način narediti: zložil je grmado in jo zažgal; iz kamenja zložiti zid / zložiti škatlo 3. s prislovnim določilom s prelaganjem narediti, da pride kaj kam, od kod: zložiti obleko iz kovčka; zložiti pohištvo s tovornjaka; zložiti knjige na svoje mesto, po policah; zložiti nazaj v predal 4. dati travo, snope med late kozolca: še en voz trave moramo zložiti / zložiti žito v kozolec 5. ustvariti, napisati glasbeno delo, skladbo: zložiti opero / zložiti napev // ustvariti, napisati sploh: to pesem je zložil posebej zanjo / star. včeraj sem zložil čestitko za njegov rojstni dan sestavil, napisal 6. star. združiti: kako zložiti podjetji / zložita svoje moči in ga napadita / zložiti zemljišča komasirati ● žarg. zložil ga je po tleh vrgel, podrl; žarg. pred avtobusno postajo me zložite dol ustavite, da bom izstopil; pog. zložiti skupaj za darilo, pijačo zbrati (denar) ◊ lingv. narediti besedo z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom zložíti se ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: zložil se je na posteljo in zaspal ● žarg. fant se je zložil, ko me je hotel udariti je padel; star. niso se mogli zložiti sporazumeti; star. zložiti se z življenjem sprijazniti se zložèn -êna -o 1. deležnik od zložiti: zložen stol; škatle so zložene v skladovnico; pravilno zloženo padalo 2. knjiž., redko kompliciran, zapleten: njegovo vprašanje je zloženo ◊ lingv. zloženi stavek ali zložena poved poved z več stavki; podredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem je ena sestavina odvisna od druge; priredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem sta sestavini enakovredni; zložena glagolska oblika glagolska oblika iz pomožnega glagola in deležnika na -l ali na -n in -t; lit. pesem je zložena v dvovrstičnicah; prim. izložiti ♪
  24.      zmánjkati  -am dov. (ȃ) 1. s smiselnim osebkom v rodilniku nehati biti na razpolago: zmanjkalo mu je denarja; vode večkrat zmanjka; potapljaču je zmanjkalo zraka / poguma, potrpežljivosti ji ne zmanjka / zmanjkalo mu je besed, vprašanj / sredi gozda zmanjka poti 2. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: spet mu je zmanjkala ena knjiga; z mize je zmanjkal rokopis; naštel je, kaj vse mu je že zmanjkalo ● ekspr. dali so mu injekcijo, da ga ne bi spet zmanjkalo da ne bi spet omedlel; ekspr. čez noč jih je zmanjkalo so izginili, pobegnili; ekspr. od utrujenosti jo je takoj zmanjkalo je takoj zaspala; ekspr. pred težavami ga bo zmanjkalo težav ne bo mogel premagati; se jim bo izognil; ekspr. hitro ji zmanjka sape postane zadihana, izčrpana zmánjkati se ekspr., s smiselnim osebkom v rodilniku, z nikalnico izraža obstajanje česa v veliki količini: lepih deklet se ne zmanjka; poleti se rib ne zmanjka ♪
  25.      zméda  -e ž (ẹ̑) 1. stanje, ko nad stvarmi, položajem ni pregleda: delati, povzročati zmedo; zmeda na pisalni mizi / zmeda misli in pojmov 2. stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti: na cesti je nastala zmeda; v državi vlada zmeda / družbena, gospodarska zmeda; prometna zmeda / ekspr. sejati zmedo med ljudi 3. stanje, ko kdo nima urejenih, jasnih misli, predstav: njegovo govorjenje razkriva zmedo / ekspr. v glavi ima zmedo; spravljati koga v zmedo ♪

   856 881 906 931 956 981 1.006 1.031 1.056 1.081  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA