Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
mitraljez (43)
- mitraljéz -a m (ẹ̑) avtomatsko orožje z dolgo cevjo, ki strelja zlasti v rafalih, strojnica: obstreljevati, streljati z mitraljezom ♦ voj. na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje, težka strojnica ♪
- mitraljéza -e ž (ẹ̑) knjiž., redko mitraljez: streljanje mitraljeze ♪
- mitraljézec -zca m (ẹ̑) vojak, izurjen za ravnanje z mitraljezom: biti pomočnik mitraljezca ♪
- mitraljézen -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mitraljez: mitraljezni rafal ♦ voj. mitraljezno gnezdo ♪
- púškomitraljéz -a m (ȗ-ẹ̑) voj. orožje z zložljivima nogama, ki strelja s puškinimi naboji posamezno ali v rafalih, lahka strojnica: streljati s puškomitraljezom ♪
- púškomitraljézec -zca m (ȗ-ẹ̑) voj. vojak, izurjen za ravnanje s puškomitraljezom: biti pomočnik puškomitraljezca ♪
- bévskati -am tudi bêvskati -am nedov. (ẹ̑; ȇ) 1. oglašati se s kratkim, rezkim glasom: pes, ščene bevska; lisica bevska; pren. mitraljezi so bevskali 2. slabš. zadirčno govoriti s kom: kar naprej bevska name bevskajóč -a -e: ukazovati z bevskajočim glasom ♪
- brísati bríšem nedov., tudi brisála (í ȋ) 1. delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati pohištvo, posodo; brisati očala z robcem; brisati se v brisačo; brisati si čelo, oči; brisati si čevlje ob travo // odstranjevati kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati prah; brisati gnoj z rane; brisala si je solze; brisala mu je pot 2. delati manj vidno: veter briše stopinje / meje med narodi se brišejo // dov. in nedov. izbrisati: brisati dolgove, magnetofonski zapis; brisati ime s seznama 3. pog., ekspr. tepsti, tolči: neusmiljeno ga je brisal / žarg. mitraljez briše po tanku ● ekspr. burja briše sneg v obraz meče; nebo se briše se jasni; ekspr. vsak si ob tebe prste briše počenja s teboj, kar hoče; pog., ekspr. briše jo po cesti hitro gre, teče brišóč -a -e: sprejme ga, brišoč si s predpasnikom roke ♦ voj. brišoči let letala let
nizko nad tlemi brísan -a -o: brisan magnetofonski trak ♦ voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo ♪
- desetár -ja m (á) 1. čin komandirja desetine v Jugoslovanski ljudski armadi ali nosilec tega čina: vsi mitraljezci so postali desetarji; četni desetar vadi rezerviste; dobiti, imeti čin desetarja 2. vodja skupine desetih ljudi sploh: vse delo so vodili desetarji / desetar pionirskega odreda ◊ žel. uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju odseka proge ♪
- desetína -e ž (í) 1. del na deset enakih delov razdeljene celote: dobil je desetino dobička; ekspr. niti desetina tega ni res! / desetina litra ♦ mat. ena cela, devet desetin 2. vojaška enota desetih vojakov: zasedi je prihitela na pomoč naša desetina z dvema puškomitraljezoma; komandir desetine // organizirana skupina desetih ljudi: bili so najboljša desetina v zadrugi; tekmovanje pionirskih gasilskih desetin; tekmovalna desetina; vodja desetine 3. v fevdalizmu podložniška dajatev desetega dela pridelka, dohodkov zemljiškemu gospodu ali cerkvi: dajati, pobirati desetino; hiša je bila oproščena tlake in desetine; cerkvena desetina; žitna desetina 4. ruska ploščinska mera, 1,092 ha: barin je imel sto desetin zemlje 5. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: desetine let so minile od takrat; prehodili so že desetine kilometrov; hiši sta nekaj desetin
korakov narazen / zaradi izdaj je padlo na desetine naših borcev ● star. v desetino iti po ljudskem verovanju iti po svetu kot deseti brat ali sestra ♪
- dólg -a -o stil. -ó [u̯g] prid., dáljši (ọ̑ ọ́) 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, ant. kratek: dolg hodnik; stopa z dolgimi koraki; nosi zelo dolge lase; pes z dolgimi visečimi uhlji; zadnji predor je bil izredno dolg; dolga cesta; dolga palica, vrv; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto / dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev / žarg. avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej // obširen, obsežen: v zadnji številki je objavil o tem dolg članek; dolga pesem; napisal mu je dolgo pismo 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema:
stavba je dolga dvajset metrov; kilometre dolg sprevod; meter, pol sežnja dolg 3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri; dolga bolezen; jesen je bila dolga in lepa; utrujen od dolge poti; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki; mitraljezec je sprožil dolg rafal / po dolgem času sta se spet srečala; dolg rok // s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece; dan mi je bil strašno dolg; dolgo uro je premišljeval celo; tiste ure so bile zelo dolge; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let 4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja ● slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. narediti dolg obraz z
mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; evfem. imeti dolge prste krasti; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. dolga bolezen, gotova smrt ◊ lingv. dolg glas; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1.500 m dólgo prislov od dolg: dolgo smo ga čakali; ljudje že dolgo govorijo o tem; dolgo je ostal doma; ne dolgo potem se ga je spomnil nedolgo; ekspr.
tega ne bom več dolgo prenašal; že dolgo časa ni bilo dežja; ekspr. dolgo v noč ni mogla zaspati / v povedni rabi dolgo je še do večera // izraža trajanje sploh: kako dolgo boš ostal tukaj / ekspr. uro dolgo ga je čakal ● evfem. slab je, ne bo dolgo kmalu bo umrl; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati ◊ lingv. dolgo naglašen samoglasnik dólgi -a -o sam.: pog. še dvajset ur se bomo vozili, dolga bo; časopis je na dolgo pisal o tem; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; nevihta ni ponehala za dolgo; po dolgem jih je le pregovoril; prerezati kumaro po dolgem podolgem; prim. daljši; dalj, dalje, dlje ♪
- gríva -e ž (í) 1. dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju: česati, striči konjem grivo; črna griva; konjska, levja griva / potapljati konja po grivi; pren., ekspr. vlak s plamenečo grivo; grive oblakov // ekspr. dolgi, gosti, navadno neurejeni lasje: grivo bi si pa že lahko malo pristrigla; fant s črno grivo / stresala je grivo rumenih las 2. knjiž. zavihan, razpenjen vrh vodnega grebena: valovom se delajo grive; bele grive valov 3. nar. strmo travnato pobočje: streha bajte se je skoraj dotikala grive; pasel je ovce na zeleni grivi // travnat rob, vzpetina: namestiti mitraljez ob grivi; griva ob poti / dekleta so posedla po mehki grivi travi // nezoran, travnat del med njivami; meja: kupil je zelnik ob svoji njivi in zoral vmesno grivo ◊ bot. rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava ♪
- kúpola -e ž (ȗ) 1. streha, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: bela, pozlačena kupola; mogočna kupola cerkve; stolpi in kupole mesta; ogrodje, vrh kupole / bivališče ima obliko kupole // strop, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: nad oltarjem je bila visoka kupola / akrobat v kupoli nad manežo 2. kar kaj pokriva kot taka streha: kip je bil pod stekleno kupolo / v kupoli so bili različni razstavni predmeti // ekspr., navadno z rodilnikom kar je po obliki podobno taki strehi: zelene kupole dreves; kupola neba ◊ arhit. čebulasta kupola kupola z izrazito razširjenim srednjim delom, značilna zlasti za rusko arhitekturo; voj. kupola tanka zgornji vrtljivi del tanka s topovsko cevjo in včasih z mitraljezom ♪
- mašínca -e ž (ȋ) 1. nižje pog. aparat, strojček: mašinca se je pokvarila; z mašinco ga je ostrigel do golega / ekspr. to je mašinca, je rekel, kažoč na prijateljev avtomobil 2. žarg., voj. avtomatsko orožje, navadno puškomitraljez: s puškami in mašincami smo obstreljevali kolono 3. pog., v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: mašinca, si ga polomil ♪
- mèč mêča m (ȅ é) 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč // šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja 3. nar. zahodno gladiola: na vrtu so visoko pognali meči ● star. meči
se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet ◊ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast ♪
- ménjanje -a s (ẹ́) glagolnik od menjati: menjanje proizvodov / menjanje cevi pri mitraljezu / menjanje bivališča ♪
- ménjati tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati
izrabljene dele z novimi nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje;
ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in
jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča ♪
- mitraljéški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mitraljez: napadajoče je varoval močen mitralješki ogenj ♦ voj. mitralješko gnezdo utrjen in maskiran položaj za mitraljez in vojake ♪
- mitraljírati -am nedov. in dov. (ȋ) streljati, obstreljevati z mitraljezom: letala bombardirajo in mitraljirajo zbirališča sovražnih čet; mitraljirati s kratkimi rafali ♪
- namestíti -ím tudi naméstiti -im dov., namésti; naméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: namestiti anteno na streho; namestiti mitraljez, rakete; namestiti strelovod / namestiti stroje v delavnico / tovarna je del proizvodnje namestila drugam // knjiž., redko zgraditi, postaviti: namestiti novo tovarno blizu reke 2. publ. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti: namestiti goste v prvem nadstropju; začasno se je namestil v hotelu 3. v nekaterih državah narediti, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: namestiti novega učitelja, uradnika / namestiti za čuvaja 4. zastar. nadomestiti: namestiti izrabljene dele z novimi / namestiti sirotam mater namestíti se, tudi naméstiti se s
prislovnim določilom spraviti se kam v določen telesni položaj: namestiti se na postelji, v naslanjaču; namestili so se v kotu in kartali; udobno se namestiti / ekspr. namestiti se s komolci na ograjo nasloniti se nameščèn -êna -o in naméščen -a -o 1. deležnik od namestiti: na strehi avtomobila nameščen zvočnik; tiskarski obrat je nameščen v sosednjem poslopju; stalno, začasno nameščeni učitelj; trdno, počez nameščen 2. z oslabljenim pomenom ki je, se nahaja kje v določenem položaju: pritlično nameščeni cveti ♪
- oborožíti -ím dov., oboróžil (ȋ í) opremiti z orožjem: oborožiti borce; oborožiti se za napad; oborožiti se z mitraljezom, avtomatskim orožjem, puško; četa se je dobro oborožila; pren., ekspr. oborožiti študente s potrebnim znanjem; za to potovanje se je oborožil s fotografskim aparatom in filmsko kamero ∙ ekspr. oborožiti se od nog do glave, do zob zelo dobro oborožèn -êna -o 1. deležnik od oborožiti: oboroženi borci, stražarji; dobro oborožena četa; ladja je oborožena s protiletalskim orožjem; oboroženo spremstvo; biti oborožen s puško, raketnim orožjem; dela se je lotil oborožen s potrebnim znanjem 2. pri katerem se uporablja orožje: oborožen napad; oborožena akcija ♦ voj. oborožen spopad spopad oboroženih sil ene države z oboroženimi silami države, ki napade; oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ
državne varnosti; oborožena vstaja ♪
- párati -am nedov. (ȃ) 1. s prerezovanjem, pretrgavanjem niti delati, da posamezni deli tkanine, oblačila ne tvorijo več celote: para pas pri krilu; šivati in parati / parati obleko // s potegovanjem, vlečenjem niti delati, da pletenina kot celota ne obstaja več: parati pulover; plesti in parati 2. navadno z vzdolžnim rezanjem, trganjem delati, da kaj ni več celo: parati živali trebuh / star. parati mrliča secirati, obducirati // ekspr. s silo zarezovati, zajedati se: verige so parale telesa sužnjev; vrv je začela parati meso v dlaneh 3. ekspr. s silo prekinjati določeno stanje: bliski v presledkih parajo nebo, temno noč / le še posamezni rafali so parali tišino 4. ekspr. povzročati velik občutek neugodja, bolečino: že pogled nanj ji je paral srce; škripanje koles je človeku paralo ušesa, živce / bolečina ji para telo ● vznes. kmetje so zemlji parali prsi (s trudom) jo orali,
obdelovali; ekspr. ostre skale so parale čolnom dna uničevale, kvarile párati se biti v stanju, ko šiv (na nekaterih mestih) ne drži več: obleka se je začela parati pri vratu / rokav se para po šivu ● ekspr. srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo parajóč -a -e: jelen ga je napadel, parajoč mu trebuh z rogovi; srce parajoča zgodba; prisl.: mitraljezi so parajoče ropotali v temi ♪
- peckánje -a s (ȃ) glagolnik od peckati: peckanje pušk in mitraljezov ♪
- pokosíti -ím dov., pokósil (ȋ í) 1. končati košnjo: ko so pokosili, je bilo sonce že visoko; za letos smo pokosili // s koso, kosilnico odrezati travo, žito: veliko so že pokosili / pokositi deteljo / pokositi travnik 2. ekspr. s streljanjem povzročiti, da kdo pade smrtno zadet, hudo ranjen: mitraljezec je pokosil pet napadalcev / pokositi s strojnico / del armade je pokosila artilerija pobila, uničila // povzročiti, da kdo umre: pokosila ga je gripa, tuberkuloza; lakota je pokosila mnogo prebivalstva / vojna je pokosila veliko življenj ∙ ekspr. pokosila ga je smrt umrl je; žarg., šport. branilec je grdo pokosil srednjega napadalca ga udaril nizko po nogah, da je padel pokošèn -êna -o: pokošeni travniki; na vrhu so kot pokošeni popadali po tleh ♪
- probòj -ôja m (ȍ ó) redko preboj: proboj stene / z mitraljezom kriti proboj; pasti pri proboju ♪
1 26