Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mit (51-75)


  1.      dramíti  in drámiti -im nedov. (ȋ á) 1. povzročati prehajanje iz spečega stanja v budno; buditi: ravnokar je zadremala, nikar je ne drami! ropot ga je neprestano dramil iz spanja; otroci se že dramijo / dramiti bolnika iz omame; pren., pesn. nedeljsko jutro se je dramilo nad mestom 2. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati: razgibani dogodki dramijo pisatelju domišljijo; vsak prostor tam mi drami spomine na nekdanje dni; njegove besede mu dramijo dvome / dramiti otrokove skrite sposobnosti 3. zastar. motiti: glasovi dramijo nočno tišino; dramiti praznični mir dramíti se in drámiti se pesn. porajati se, nastajati: hrepenenje po nečem velikem se je dramilo v njem; v srcu se mu drami upanje dramèč -éča -e: sveža, drameča se zemlja ♪
  2.      dvómiti  -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh; dvomim, če bo prišla; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem; ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e: vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal ♪
  3.      dvoúmiti  -im nedov. (ū ȗ) redko dvoumno govoriti: v družbi zelo rad dvoumi ♪
  4.      ekstremitéta  -e ž (ẹ̑) nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje; končina, okončina: členasta ekstremiteta; sprednje, zadnje ekstremitete goveda / spodnja ekstremiteta noga; zgornja ekstremiteta roka; ekstremitete pri človeku udi ♪
  5.      ekstremitéten  -tna -o (ẹ̑) pridevnik od ekstremiteta: ekstremitetna kost; ekstremitetne mišice ♪
  6.      emitènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) fin. kdor daje v obtok, v promet denar, vrednostne papirje ali vrednotnice, izdajatelj ♪
  7.      emitíranje  -a s (ȋ) glagolnik od emitirati: emitiranje denarja / emitiranje elektronske glasbe ♪
  8.      emitírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet, izdajati: emitirati denar; emitirati obveznice ljudskega posojila 2. fiz. oddajati valove, delce, sevati: antena emitira; radij emitira helijeva jedra 3. knjiž. oddajati (po radiu, televiziji): oddajo so prvič emitirali pred dvema letoma ♪
  9.      emítor  -ja m (ȋ) elektr. elektroda v tranzistorju, ki oddaja elektrone ♪
  10.      endemít  -a m (ȋ) biol. rastlinska ali živalska vrsta, ki živi samo na določenem kraju, določenem področju: človeška ribica je naš znameniti endemit; med naše endemite spada zlasti kranjski jeglič ♪
  11.      epsomít  -a m (ȋ) min. rudnina magnezijev sulfat z vodo, grenka sol ♪
  12.      eremít  -a m (ȋ) knjiž. puščavnik, samotar: eremiti iz prvih časov krščanstva; živeti kot eremit ♪
  13.      eremitáža  -e ž (ȃ) knjiž. puščavnikovo bivališče: gozdna eremitaža // nekdaj preprosta stavba kot posnetek puščavniškega bivališča ♪
  14.      eremítski  -a -o prid. (ȋ) knjiž. puščavniški: eremitsko življenje / človek eremitske narave ♪
  15.      glúmiti  -im nedov. (ū ȗ) 1. zastar. igrati (v gledališču): znala je dobro peti in glumiti; glumiti majhno vlogo / otroci so glumili vojake so se igrali 2. ekspr. kazati se drugačnega, kot biti v resnici, pretvarjati se: prepričan je bil, da ta človek glumi / glumiti cinika / svojo žalost je le glumil ♪
  16.      hamít  -a m (ȋ) antr. pripadnik severne in severovzhodne afriške narodnostne in jezikovne skupine: semiti in hamiti ♪
  17.      hamítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hamite: hamitski narodi ♦ lingv. hamitski jeziki ♪
  18.      hromítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od hromiti ali hrometi: povzročiti hromitev / hromitev volje ♪
  19.      hromíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja hromèč -éča -e: hromeča groza ♪
  20.      imitácija  -e ž (á) 1. kar je imitirano; posnetek, ponaredek: izdeloval je imitacije dragih kamnov; imitacija krzna, marmorja / imitacije antičnih umetnin / kožuh iz imitacije 2. glagolnik od imitirati; posnemanje, oponašanje: postopek imitacije / imitacija tujih vzorov / imeti dar imitacije ♦ muz. posnemanje glasbenega motiva ♪
  21.      imitacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na imitacijo: zapustila je le nekaj imitacijskega nakita / imitacijska spretnost ♪
  22.      imitatíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na imitacijo: imitativni izdelki / njegovo sprejemanje znanja ni samo imitativno, pač pa tudi ustvarjalno / imitativna umetnost ♪
  23.      imitátor  -ja m (ȃ) 1. kdor dela kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemovalec, ponarejevalec: imitator znanih umetnin 2. knjiž. kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemovalec, oponašalec: imitator svojega vzornika / imitator živalskih glasov / slabš. epigoni in literarni imitatorji ♪
  24.      imitátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na imitatorje: opravljati imitatorsko delo / imitatorske sposobnosti / razlika med imitatorsko in originalno poezijo ♪
  25.      imitíranje  -a s (ȋ) glagolnik od imitirati: imitiranje usnja ni težavno / imitiranje slavnega vzornika ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA