Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mini (351-375)


  1.      normatív  -a m (ȋ) 1. nav. mn. količina delovnega časa, surovin, potrebna za izdelavo, uresničitev česa: izračunati, predpisati, znižati normative; minimalni, približni normativi / normativi (za porabo) časa; normativi materiala; normativi za gradnjo stanovanj / zaradi novih normativov se je število šolskih oddelkov povečalo // kar določa za to potrebno količino: normativi predpisujejo drugačne mere; izdati, prebrati normative 2. knjiž. merilo, kriterij: zanj je znanost odločilni normativ; nimamo zanesljivih normativov za ugotavljanje telesnih zmogljivosti / redko njegovi slovnici je bila glavni normativ latinščina zgled, model ● publ. estetski, jezikovni normativi predpisi, zahteve ♪
  2.      notárijuš  -a m (á) v Prekmurju, nekdaj kdor vodi administrativne, finančne posle več občin ♪
  3.      nótranji  tudi notránji -a -e prid. (ọ́; ȃ) 1. ki je znotraj kake celote: notranji del sadeža; notranje plasti; usedlina na notranji strani soda / notranji premer cevi; notranji žep suknjiča / notranja oprema; notranje dvorišče / notranji dražljaji / Notranje Gorice 2. ki je bližje sredinski ravnini telesa: notranja stran lakta, stegna / notranja stran roke 3. ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja: notranji poštni promet; notranji transport; zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo / notranja kolonizacija / izdelovati za notranje tržišče // nanašajoč se na določeno organizirano skupnost: notranji položaj v državi; reševati notranje probleme; notranja razdelitev dela; notranja družbena nasprotja / notranja disciplina; notranja obvestila / notranji nasprotniki / notranja politika; tajništvo za notranje zadeve; publ. vmešavanje v notranje zadeve države / v nekaterih državah minister za notranje zadeve // ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju: notranji in zunanji sodelavci inštituta / notranja učenka učenka, ki stanuje v internatu svoje šole 4. nanašajoč se na človekovo duševnost: doživljati notranje boje; notranji nemir; notranja izčrpanost, napetost; notranja rast glavnega junaka; notranje ravnovesje / njegovo notranje življenje / knjiž. očitajoč notranji glas; notranji svet otroka; človek brez notranjega žara; publ. notranja dimenzija človeka / notranja svoboda 5. ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini: opraviti notranji pregled / notranje bolezni 6. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del: notranji pomen pesmi; spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika; notranja protislovja kapitalizma ◊ anat. notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; biol. notranji zajedavec zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja; notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; notranje izločanje izločanje neposredno v kri ali mezgo; ekon. notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; fiz. notranja energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; geom. notranji kot kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; lingv. notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori; notranja rima rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza; med. notranja krvavitev krvavitev notranjih organov; zdravilo za notranjo uporabo zdravilo, ki se zaužije; strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem nótranje tudi notránje prisl.: svoboda jih je notranje dvigala in oblikovala; notranje miren človek; notranje razgibana akcija drame; notranje zakonit proces; sam.: harmonija notranjega in zunanjega ♪
  4.      nújen  -jna -o prid., nújnejši (ū) 1. ki se brez nezaželenih, neprijetnih posledic ne da, ne sme opustiti, odložiti: ima nujne opravke; zaradi narasle vode je evakuacija nujna; doma je zaradi nujnega dela / obravnavati najprej nujne prošnje / ponoči je imel zdravnik nekaj nujnih obiskov; rešilni avtomobil uporablja na nujni vožnji sireno / ambulanta sprejema samo nujne primere 2. ki se mu glede na objektivne okoliščine, zakonitosti ne da izogniti: v takih razmerah je poraz nujen; taki ukrepi so bili nujni; nujna posledica napačnega ravnanja / nima denarja niti za najnujnejše potrebe / logično, objektivno nujen; to je mogoče, ni pa nujno / nujna zahteva 3. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: kupiti nujne pripomočke, stroje / pri tem delu je natančnost nujna; za to delo je nujna čelada, maska / omejiti se na nujne podatke bistvene // brez katerega kaj ne more biti, obstajati: življenjsko nujne snovi / to je minimalna, nujna zaloga ◊ filoz. nujna lastnost lastnost, brez katere kaj ne more biti, obstajati; jur. nujni dedič dedič, ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine; nujni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; ptt nujni telefonski pogovor telefonski pogovor, za katerega vzpostavi pošta zvezo hitreje kot navadno; nujno pismo pismo, ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; ekspresno pismo nújno prisl.: nujno hoče govoriti z vami; nujno potrebuje sobo / v povedni rabi: nujno je, da odidemo; če se rodiš, je nujno, da umreš ♦ ptt nujno označba na pošiljki pošiljko je treba dostaviti takoj, ko prispe v naslovni kraj; sam.: vse nujno smo opravili že včeraj; rešili so si samo najnujnejše ♪
  5.      ò  medm. (ȍ) 1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem: o, ga bo že minilo; o, potem pa grem 2. izraža zavrnitev, nejevoljo: o, beži, beži, saj ni hudega; o, fej, nesnaga; o ne, dragec, tako ne bo šlo ♪
  6.      občutljív  -a -o prid., občutljívejši (ȋ í) 1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma; ugotoviti, če so prsti še občutljivi; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten // sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi; pren. je občutljiv za resnico 2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce // ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv 3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive; za svetlobo občutljiva snov; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah 4. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti; občutljiv sprejemnik; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip 5. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin; skladiščenje občutljivega blaga ● paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna; bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode občutljívo prisl.: mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe; občutljivo se vesti ♪
  7.      obèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. obljuba: verjeti obetom; izpolniti obete; ponavljati obete predhodnikov / ostalo je le pri obetih 2. nav. ekspr. kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj pozitivnega, ugodnega: mladi skakalec je največji obet jugoslovanskega skakalnega športa; o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike / na koncertu je izpolnil vse obete pričakovanja 3. publ., s prilastkom možnost, upanje: imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone; obeti za ozdravitev so minimalni 4. zastar. dar, zlasti žgalni: darovati bogovom obete; podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj ♪
  8.      obíčen  tudi óbičen -čna -o prid. (ȋ; ọ̑) zastar. običajen: v veseli družbi ga je minila obična resnoba / taka noša je bila takrat obična ♪
  9.      obísk  -a m (ȋ) 1. bivanje, zadrževanje pri kom zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obisk je hitro minil; iti, priti na obisk, star. v obiske; napovedati se na obisk; biti na obisku / nastopni obisk; napraviti vljudnostni obisk / delegacija tujih pisateljev je končala svoj obisk; pren. zdravstvena služba se je dobro pripravila na obisk gripe ♦ jur. delovni obisk obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih zaradi obravnavanja konkretnih vprašanj; državni obisk uradni obisk najvišjega državnega funkcionarja ali predstavnika oblasti; neuradni obisk obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov 2. glagolnik od obiskati: prijateljev obisk me je presenetil / obisk predavanj je neobvezen; račun za zdravnikov obisk na domu; svetovali so ji obisk pri kozmetičarki / gostom se priporočamo za obisk 3. število obiskovalcev: obisk v gledališču upada / predstava ima zelo dober obisk 4. pog. gost, obiskovalec: nov obisk je prišel; ima polno hišo obiskov ● pog. danes so v bolnici obiski danes je dovoljeno obiskovati bolnike; sosedje imajo vsak dan obiske vsak dan jih kdo obišče ♪
  10.      objémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo // imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo ● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke ♪
  11.      objést  -i ž (ẹ̑) raba peša objestnost: ko je videl, kaj je povzročil, ga je objest hitro minila; mladostna, pijanska objest / narediti, reči kaj iz objesti ♪
  12.      obletéti  -ím dov., oblêtel (ẹ́ í) 1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo 2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance 3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno področje 4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel ● obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim obletéti se izgubiti liste, iglice: drevje se obleti, star. obleti / listje se jeseni obleti odpade; pren., knjiž. pesmi tega pesnika so se obletele // star. osuti se: rože so se obletele ● knjiž., ekspr. lepi časi so se hitro obleteli so hitro minili obletèl in obletél -éla -o: obletelo drevje ♪
  13.      oborína  -e ž (í) 1. kem. snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine: pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid 2. knjiž. usedlina, gošča: pri kuhanju oborina masla porumeni ♪
  14.      obrámba  -e ž (ȃ) 1. odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada: vdati se brez obrambe; preiti iz obrambe v napad; pripraviti se na obrambo; potisniti sovražnikove čete v obrambo; onesposobiti koga za obrambo; obramba države / koncepcija splošne ljudske obrambe; svet za ljudsko, narodno obrambo; v nekaterih državah minister za obrambo 2. varstvo, zaščita: biti brez obrambe; vzeti koga v obrambo; obramba ladij pred minami; obramba proti mrazu 3. dokazovanje pravilnosti ideje, mnenja: obramba resnice, stališča 4. šport. faza športne igre, ko si moštvo prizadeva ohraniti določen rezultat: povezati obrambo in napad / preiti v obrambo / conska obramba pri kateri brani vse moštvo določen prostor // žarg. obrambni igralci pri nekaterih igrah z žogo: gostje so razbili domačo obrambo; slaba igra obrambe 5. jur. zagovor, zagovarjanje obdolženca: pripraviti, sprejeti obrambo; obrambo vodi znan odvetnik / čakali so, kaj bo povedal v svojo obrambo / žarg. na predlog obrambe so obravnavo preložili branilcev ● ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove ◊ med. obramba organizma proti bolezni; šah. indijska obramba otvoritev igre, pri kateri črni fianketira enega ali oba lovca; šol. obramba disertacije zagovor disertacije pred komisijo; obramba in zaščita učni predmet, pri katerem se poučujejo osnovne oblike obrambe in družbene samozaščite; voj. protiletalska, protiraketna obramba; teritorialna obramba ♪
  15.      obrníti  in obŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru obrníti se in obŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega ◊ fin. denar se ni niti enkrat obrnil obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever ∙ ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet ♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku ♪
  16.      očálar  -ja m (ȃ) 1. ekspr. kdor nosi očala: v temi so se očalarji težko vzpenjali po strmini; očalarjev je vedno več; suh, velik očalar 2. redko optik: z receptom je odšel k očalarju ♪
  17.      očáranje  -a s (ȃ) glagolnik od očarati: očaranje gledalcev, poslušalcev; očaranje z glasbo // redko očaranost: očaranje ga je kmalu minilo; trgati se iz očaranja ♪
  18.      od  predl., z rodilnikom 1. za izražanje premikanja iz položaja a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme // za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala // za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo / vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor // v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna / publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev // za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita // publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič // za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš // star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata 8. za izražanje pripadnosti a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik // pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina / vzel je vdovo od brata po bratu 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani / to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli / od njega imam samo škodo 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine // nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke ● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi ◊ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd. ♪
  19.      odbégniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. 1. hitro oditi, steči: položila je pismo na mizo in odbegnila iz hiše 2. ekspr. miniti: brezskrbni dnevi so prehitro odbegnili / prijetne sanje so kmalu odbegnile ♪
  20.      odbežáti  -ím dov., odbéži; odbéžal tudi odbêžal (á í) knjiž. 1. zbežati, uiti: vsi so odbežali / odbežal je od doma 2. hitro oditi, steči: deklice so odbežale iz hiše; odbežal je na vrt 3. ekspr. miniti: mladost je prehitro odbežala / lepe sanje so odbežale ♪
  21.      odbrzéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. hitro, lahkotno se oddaljiti: jadrnica je odbrzela od brega / odbrzeti iz hiše, na vrt, po stopnicah; odbrzeti z veliko hitrostjo / srni sta odbrzeli mimo njega / ekspr. koraki so odbrzeli 2. redko hitro miniti: mladostna leta so odbrzela ♪
  22.      odcvetéti  -ím dov. (ẹ́ í) prenehati cveteti: češnja je odcvetela; vrtnice kmalu odcvetijo; pren., ekspr. konec je njene privlačnosti, odcvetela je // ekspr. prenehati obstajati v veliki meri: ljubezen med njima je odcvetela / mladost je odcvetela minila odcvetèl in odcvetél -éla -o: odcveteli lan; odcvetela mladost odcvetèn -êna -o: odcveteni nasad; prim. odcvesti ♪
  23.      oddrséti  -ím dov. (ẹ́ í) drseč se oddaljiti: deblo je oddrselo z vrha / oddrseti s smučmi po strmini / ekspr.: avtomobil je oddrsel po cesti lahkotno odpeljal; čoln je oddrsel od brega lahkotno odplaval ♪
  24.      odíti  -ídem dov., odšèl odšlà odšlò tudi odšló (í) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: vstal je in odšel; čas je, da odidem; po teh besedah je odšla iz sobe; že zjutraj je odšla z doma; odšla je k sosedi in ji vse povedala; odšel je v sobo in se zaklenil; molče, nenadoma oditi / ptice so odšle v tople kraje odletele / vlak je že odšel odpeljal; sonce je odšlo za goro zašlo / brez slovesa je odšla od njega ga je zapustila; že pred leti so odšli v tujino so se odselili; ekspr. škoda, da je odšel tako mlad umrl // izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: že zjutraj je odšel v mesto; odšla je domov / odšel je v gostilno na kozarec vina; odšla je v trgovino nakupovat / odšel je k počitku, spat; vsi so odšli na delo; odšla je po opravkih / večkrat sva odšla na sprehod po okolici šla 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: oditi v pokoj; ekspr. oditi v smrt za domovino umreti / oditi k partizanom 3. zastar. uiti čemu, rešiti se česa: srečno je odšel nevarnosti / ne boš mi odšel ● ekspr. kazen ti ne odide gotovo boš kaznovan; ekspr. njena mladost je hitro odšla minila; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko; odšel je na novo službeno mesto prestavljen je bil; evfem. odšel je na drugi svet umrl je; pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil odšèl -šlà -ò knjiž.: odšli gostje ♪
  25.      odklénkati  -am dov. (ẹ̑) nav. 3. os. 1. nav. ekspr. prenehati klenkati: zvon je odklenkal 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega položaja, uspešnosti: takim ljudem je zdaj odklenkalo; v tej službi ji je odklenkalo / kolonializmu je odklenkalo / zimi je odklenkalo zima je minila ● ekspr. odklenkalo mu je, jutri ga bomo pokopali umrl je; ekspr. pri njej mu je odklenkalo ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA