Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mika (83-107)


  1.      umíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od umikati: umikanje predmetov, da niso v napoto / umikanje pred sovražnikom / človekovo umikanje v svet sanj ♪
  2.      umíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umikati mize, stole; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili b) v večjo oddaljenost od česa: umikati omare od sten; počasi se je umikal od mize; umikati se korak za korakom // s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umikati roko; spretno je umikal glavo pred udarci 2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda 3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umikati ranjence na varno; umikati stvari pred poplavo; umikati se pred napadalci // delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: po dogovoru že umikajo svoje čete 4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umikati obtožbo; umikati vprašanje / umikati besedo ● ekspr. umikal je oči, pogled ni gledal (naravnost) v oči umíkati se 1. premikati se, odhajati z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: ves čas se je umikal mimoidočim; umikati se k steni, v kot b) da lahko kdo pride nanj: umikati se s stola na stol; umikati se starejšim v avtobusu / priklonil se je in se začel umikati skozi vrata; skupina se umika proti severu c) da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: sin se je umikal očetu; umikala se je družbi vrstnikov; umikal se mu je s poti // odhajati z določenim namenom sploh: najraje se umika v svojo sobo / ekspr. rad se umika v svoj svet 2. s spreminjanjem mesta, položaja dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umikati se kroglam; spretno se umikati udarcem / umikati se vsem odgovornostim 3. prenehavati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: drug za drugim so se umikali s položajev // prenehavati biti dejaven na kakem področju: začel se je umikati iz javnega življenja / umikati se v privatnost 4. prenehavati biti, nahajati se na kaki površini: ledenik se umika; s tega področja se morje počasi umika; voda se je začela umikati // prenehavati pojavljati se, da se pojavi, nastopi kaj drugega: žalost se umika veselju / beseda se umika iz splošne rabe se rabi vse manj pogosto / ekspr. zima se hitro umika umikajóč -a -e: umikajoč pohištvo, je razbil šipo; umikajoča se vojska; sam.: umikajoči se so bili tarča sovražnika ♪
  3.      vzmíkati  -am stil. vzmíčem dov. (ȋ) knjiž. zamikati, vzbuditi zanimanje: knjiga ga je vzmikala / brezoseb. vzmikalo ga je, da bi to naredil ♪
  4.      zamíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od zamikati1: zamikanje ploščic / zamikanje v nerealni svet ♪
  5.      zamíkati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) delati, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: hiš ne gradijo v ravni vrsti, ampak jih zamikajo ∙ knjiž. obračati in zamikati naslon pri sedežu pomikati nazaj zamíkati se 1. knjiž. premikajoč se prihajati za kaj: sonce se že zamika za goro / zamikati se za grmovje skrivati se, umikati se; zamikali so se pred burjo 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmerjati v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: mistično se zamikati 3. ekspr., v zvezi z v izraža nastopanje intenzivnega, poglobljenega razmišljanja o tem, doživljanje tega, kar izraža določilo: zamikati se v čas mladosti; njegov duh se zamika v prihodnost ♪
  6.      zamíkati 2 -am stil. -míčem dov. (ȋ) nav. 3. os. vzbuditi pri kom veliko zanimanje, privlačevanje: zamikal ga je študij arheologije; zamikalo jih je življenje v naravi / roman je zamikal filmske scenariste / brezoseb., elipt. zamikalo jo je na ples // ekspr. vzbuditi pri kom radovednost: knjiga me je zamikala že po opisu ♪
  7.      zažmíkati  -am dov. (ȋ) 1. redko dati kratke, tleskajoče glasove: razmočena zemlja je zažmikala pod nogami; brezoseb. v čevljih mu je zažmikalo 2. nar. vzhodno zmečkati, stlačiti: zažmikati peso in krompir za prašiče ♪
  8.      zimíka  -e ž (í) agr. zimsko jabolko, zimska hruška: poletne vrste, jesenke in zimike ♪
  9.      zmikástiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. natepsti, pretepsti: fanta so zmikastili; pošteno so jih zmikastili ♪
  10.      zmíkati  -am dov. (ȋ) tekst. z mikalnikom razčesati, uravnati predivo: zmikati bombažno, laneno predivo; zmikati volno zmíkan -a -o: zmikana žima ♪
  11.      zmíkati  -am tudi zmíčem dov. (ȋ ȋ) zastar. stresti: zmikal je vrata, bila so zaklenjena / zmika z glavo in ponovi: Ne ♪
  12.      zmíkati  -am stil. zmíčem dov. (ȋ) nav. 3. os., ekspr. z vzbujanjem velikega zanimanja, privlačevanja narediti, povzročiti a) da kdo kam odide: zmikalo ga je življenje v tujini / brezoseb., elipt. zmikalo ga je v kino b) da kdo kaj vzame, ukrade: druge dragocenosti vlomilca niso zmikale; prim. izmikati ♪
  13.      zmikávt  -a m (ȃ) evfem. tat, kradljivec: iskati, odkriti zmikavta; spreten zmikavt ♪
  14.      zmikávtski  -a -o prid. (ȃ) evfem. kradljiv, tatinski: zmikavtski fant / zmikavtski triki ♪
  15.      žmíkati  -am nedov. (ȋ) 1. ožemati: perice žmikajo perilo / žmikati sir / žmikati ustnice stiskati // nar. vzhodno mečkati, tolči: žmikati repo, krompir za prašiče 2. dajati kratke, tleskajoče glasove: bil je premočen, v čevljih mu je žmikala voda / brezoseb. od vode mu žmika v škornjih ● star. žmikati suh kruh s težavo jesti; star. sedi v gostilni in žmika vrček piva počasi pije ♪
  16.      áblativ  -a m (ȃ) lingv. latinski sklon, ki izraža izhodišče ali odmikanje ♪
  17.      áerostátika  in aêrostátika -e ž (ȃ-á; ȇ-á) nauk o ravnotežju mirujočih plinov in teles v njih: aerostatika in aerodinamika ♪
  18.      amplitúda  -e ž (ȗ) 1. fiz. največja vrednost nihajoče fizikalne količine: amplituda električne napetosti; amplituda nihanja; amplituda odmika nihala 2. razpon, razlika med najvišjo in najnižjo vrednostjo, mero česa: temperaturna amplituda; amplituda bibavice; pren. čustvena amplituda; široka amplituda umetnikovih interesov ◊ biol. ekološka amplituda obseg, v katerem se živo bitje zmore prilagajati različnemu okolju ♪
  19.      ánglosaksónski  -a -o prid. (ȃ-ọ̑) nanašajoč se na Anglosaksonce: anglosaksonski jezik // nanašajoč se na Angleže ali angleško govoreče Američane: ekonomika anglosaksonskih dežel ♪
  20.      animácija  -e ž (á) film., gled. navidezno oživljanje lutk, predmetov ali risanih figur s premikanjem, gibanjem le-teh: od konstrukcije lutke je odvisna dobra animacija; tehnika animacije / avtor risanke je dobil nagrado za režijo in animacijo; pren. to je značilno tako za izbor kot za animacijo snovi ♪
  21.      animátor  -ja m (ȃ) knjiž. kdor animira: bil je veseljak in animator vsake družbe / animator hitrejšega razvoja knjižničarstva ♦ film. risar pomembnejših pozicij figur v risanem filmu; gled. oseba, ki lutko samo premika, a ne govori zanjo, vodič ♪
  22.      animírati  -am dov. in nedov. (ȋ) navdušiti, spodbuditi, razgibati: ta igralec zna animirati občinstvo; animiral jih je za petdnevni izlet po Jugoslaviji ♦ gled. animirati lutko premikati jo in s tem ustvariti videz, da je živa animíran -a -o: pri predstavi so bile lutke slabo animirane; animirani film risani ali lutkovni ♪
  23.      apetíten  -tna -o prid. (ȋ) redko ki zbuja apetit, tek: apetitna jed // zastar. privlačen, mikaven: apetitna ženska ♪
  24.      atomístika  -e ž (í) atomika: atomistika je steber moderne fizike ♦ filoz. atomizem ♪
  25.      avtohtón  -a m (ọ̑) knjiž. kdor je po izvoru od tam, kjer živi; domačin, praprebivalec: avtohtoni so se umikali priseljencem ♪

   1 8 33 58 83 108 133 158 183 208  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA