Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
mika (26-50)
- hídrodinámika -e ž (ȋ-á) fiz. nauk o gibanju tekočin in teles v njih: zakonitosti hidrodinamike / ladijska hidrodinamika ♪
- izmikáč -a m (á) ekspr. kdor se (rad) izogiba delu, dolžnostim: skupina delomrznežev in izmikačev ♪
- izmíkanje -a s (ȋ) glagolnik od izmikati: izmikanje denarja / izmikanje delu, dolžnostim, vojaški službi / odgovorila je brez izmikanja ♪
- izmíkati -am tudi zmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči izmíkati se tudi zmíkati se 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati ♪
- izomíka -e ž (ȋ) zastar. izobrazba: skrbeti za izomiko ljudstva ♪
- izomíkati -am dov. (ȋ) zastar. izobraziti: izomikati ljudi izomíkan -a -o: izomikan človek ♪
- izumíkati se -am se stil. -íčem se nedov. (ȋ ȋ) zastar. izmikati se: vsemu se je spretno izumikal ♪
- izžmíkati -am dov. (ȋ) redko s stiskanjem spraviti iz vode, iz česa redkega: raca izžmika v kljunu hrano iz blata ♪
- kamikáze -e in -a m (ȃ) v japonskem okolju, med drugo svetovno vojno pilot, ki se s posebnim letalom ali torpedom zaleti v sovražno ladjo: kamikaze je potopil letalonosilko; napad kamikaz / ekspr. ta šofer je pravi kamikaze ♪
- kemikálija -e ž (á) nav. mn., kem. kemična spojina, ki se uporablja za kemične reakcije: nekatere snovi so obstojne proti kemikalijam ♪
- kerámika -e ž (á) izdelki iz žgane gline: izdeluje keramiko; fina, groba keramika; keramika, okrašena z rastlinskimi motivi; grafike in keramike / dekorativna keramika ♦ um. dipilonska keramika z geometrično stiliziranimi liki // izdelovanje takih izdelkov: ukvarja se s keramiko ♪
- kómika -e ž (ọ́) kar vzbuja smeh: komika filma temelji na nesporazumih; imeti smisel za komiko ♦ gled. karakterna komika; situacijska komika ♪
- mákroekonómika -e ž (ȃ-ọ́) ekon. makroekonomija: razvoj makroekonomike ♪
- mámika -e ž (ā) nar. štajersko mama, mati: otrok kramlja z mamiko / kot nagovor draga mamika / ženska je naredila vtis ljubeznive mamike ♪
- mímika -e ž (í) gibanje, premikanje obraznih mišic za izražanje čustev, razpoloženja: posnemati mimiko koga; deklamator je uporabil mimiko in kretnje / govorica mimike / obrazna mimika / njena žalost se je izražala v mimiki, z mimiko // izražanje čustev, razpoloženja na tak način: ima smisel za mimiko; patetična mimika ♪
- nèmikáven -vna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) neprivlačen, nezanimiv, nevabljiv: stanovali so v pusti, nemikavni hiši / dolgočasen, nemikaven kraj / ekspr. nemikavno dekle ♪
- nèomíkan -a -o prid. (ȅ-ȋ) knjiž. nekulturen: neomikan človek / neomikani narodi ♪
- nèomíkanec -nca m (ȅ-ȋ) knjiž., ekspr. nekulturen človek: s tem neomikancem ne želim imeti opravka ♪
- nèomíkanost -i ž (ȅ-ȋ) knjiž. nekulturnost: vzrok je v neomikanosti teh ljudi ♪
- odmikáč -a m (á) strojn. kolut z izboklino, ki pri vrtenju odmika nanj naslonjeni del mehanizma: odmikač na odmični gredi ♪
- odmikálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki odmika del okončine: odmikalka nadlakta, palca, stegna; odmikalke in primikalke ♪
- odmíkanje -a s (ȋ) glagolnik od odmikati: odmikanje zapaha; odmikanje in primikanje / odmikanje od prejšnje smeri ♪
- odmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati z določenega mesta, položaja: odmikala je predmete in brisala prah; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov; odmikati zapah / plug je odmikal sneg odstranjeval // spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: zaradi vlage odmikati pohištvo od sten; odmikati in primikati predmet k brusu; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale oddaljuje / škripanje čevljev se je odmikalo postajalo bolj oddaljeno; pren. odmikati se od cilja 2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do
prijema, dotika: odmikati obraz, roko odmíkati se navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: nova umetnostna smer se je začela odmikati od realizma / njegove zgodbe se odmikajo od resničnega življenja // prenehavati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmikati se od norm, stališč ● redko tu se besedi pomensko odmikata razlikujeta; ekspr. sneg se je vsak dan odmikal segal manj nizko v dolino; ekspr. odmikati se od vsakdanjega življenja prenehavati se zanimati zanj odmikajóč -a -e: odmikajoče se vozilo ♪
- omíka -e ž (ȋ) knjiž. 1. kultura: širiti omiko med barbari / vplivi grške omike / razvoj filmske, glasbene omike / čovek brez omike; omika in olika / srčna omika / ima visoko gledališko, pevsko omiko 2. izobrazba, vzgoja: gimnazija daje splošno omiko / truditi se za omiko ljudstva ♪
- omíkanec -nca m (ȋ) knjiž. 1. redko kulturen človek: divjaki in omikanci 2. izobraženec: bil je prvi omikanec iz te vasi ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226