Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mi (23047)

1.      mí  m neskl., tudi mí míja (ȋ) muz. solmizacijski zlog, ki označuje ton e ali tretjo stopnjo v lestvici ♪
2.      mí  mé mé zaim., nàs, nàm, nàs, nàs, námi (ȋ ẹ̑) 1. izraža skupino oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; sosedje so še na slabšem kakor mi; nav. ekspr.: mi smo tisti, ki nosimo glavno breme napredka; tudi me smo se bojevale za svobodo; drugi delajo, mi, mi pa spimo; še mi bi tega ne zmogli; to bomo že mi opravili; elipt. »kdo bo za to odgovarjal?« »Mi«; pog. nismo mi od včeraj / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi in naši prijatelji; mi trije ostanemo; kaj pa me, ženske, ali nimamo nič besede? b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: nas je več kot nasprotnikov; nam se nikamor ne mudi; tudi nas so povabili; okrog nas se je zbrala gruča ljudi / pet nas je bilo; tega nam ni treba; pustite nas pri miru; nam res ne verjamete? // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer nas ne bo doma; dolgčas nam je; strah nas je bilo; z nami je drugače naš položaj je drugačen / knjiž. kaj nam je storiti? kaj moramo storiti 2. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce nam hitreje bije; oče nam je umrl; kako dolgo se nam je vlekel spor 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: pazi, da nam ne zboliš; da se nam več ne potepaš 4. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: vprašanje estetike nam je bilo vodilo skozi celo knjigo; v današnjem predavanju nas zanima predvsem vsebina romana // vznes., v nekaterih državah, v vladarskih razglasih jaz: Mi, Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije ● ekspr. mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi izraža samozavest; pog., ekspr. zaradi nas naj naredi, kar hoče temu ne nasprotujemo; pog. pridi k nam na kosilo v naše stanovanje; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. vsi so z nami soglašajo z nami, nas podpirajo; prim. jaz, midva ♪
3.      miázem  -zma m (ā) med. miazma: iz močvirja se dviga strupen miazem; pren. živi v ozračju, nasičenem z miazmom slabih zgledov ♪
4.      miázma  -e ž (ȃ) med., po nekaterih starejših teorijah izparina gnilih organskih snovi kot povzročitelj nalezljivih bolezni: iz močvirja se dviga strupena miazma; pren., knjiž. živi v ozračju, nasičenem z miazmami slabih zgledov ♪
5.      micélij  tudi micél -a m (ẹ́; ẹ̑) bot. mrežasto razrasle nitke, iz katerih zrastejo gobe, glive, podgobje: na vse strani razrasli micelij ♪
6.      mícen  -a -o [cǝn] prid. (ȋ) ekspr. zelo majhen: micen otročiček / stroški bodo prav miceni ♪
7.      mícka  -e ž (ȋ) ekspr. ženska, dekle: kje si pa spoznal to micko / pog. lahko bi hodil vsak dan z drugo micko ♪
8.      mícken  -a -o [kǝn] prid. (ȋ) nar. zelo majhen: dala mu je samo micken kos kruha ♪
9.      míčen  -čna -o prid., míčnejši (í ȋ) knjiž. privlačen, ljubek: mičen obraz; dekleti sta bili prav mični; v tej svoji zadregi je bila zelo mična / mično jezero, mestece / njegovo pripovedovanje je nadvse mično zanimivo míčno prisl.: gosta je bilo res mično poslušati ♪
10.      míčken  -a -o [kǝn] prid. (ȋ) ekspr. zelo majhen: otrok je bil takrat še čisto mičken; v daljavi je bilo videti vse zelo mičkeno ♪
11.      míčnost  -i ž (í) knjiž. privlačnost, ljubkost: njena mičnost je bila brez primere / edino to je še dajalo mičnost življenju // kar je privlačno, ljubko: kako bi se le mogel upirati tolikim mičnostim ♪
12.      midí  in mídi -ja m (ȋ; ȋ) žarg. moda srednje dolgih oblačil, zlasti kril: mini sta zamenjala maksi in midi / odločila se je za midi za srednje dolgo krilo, obleko ♪
13.      midí  in mídi prid. neskl. (ȋ; ȋ) žarg., navadno v zvezi s krilo, obleka, plašč ki je srednje dolžine: midi plašč; večerne obleke bodo ostale midi / midi dolžina ♪
14.      midinétka  -e ž (ẹ̑) v francoskem okolju mlada delavka, zlasti šiviljske stroke: midinetke iz modnega salona // lahkoživo dekle: naveličal se je varietejskih lepotic, midinetk in modelov ♪
15.      mídva  médve tudi mídve médve tudi mídve zaim., náju (dvéh) tudi nàs dvéh, náma (dvéma), náju (dvá dvé dvé) tudi nàs dvá dvé dvé, náju (dvéh) tudi nàs dvéh stil. náma (dvéma), náma (dvéma) (ȋ ẹ̑) 1. izraža dvojico oseb, za katerih eno ima govoreči samega sebe a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: midva greva domov, vi pa počakajte; denarja ima več kakor midva oba skupaj; nav. ekspr.: zdaj sva pa midva na vrsti; tudi medve morava proč; elipt. »kdo bo skrbel za otroka?« »Midva, seveda«; pog. midva se bova že sporazumela / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: midva in naš sosed se dobro razumemo; midva, oče in jaz, greva na semenj; medve z materjo se imava zelo radi b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: naju nihče ne bo podil iz hiše; nama se nikamor ne mudi; okoli naju je vse živo; med nama ni skrivnosti / za norca naju ima; jed nama ne tekne; obe naju bo zatožil; nama res ne verjamete? // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer naju ne bo doma; žal nama je; zelo naju je bilo strah; tako je z nama tak je najin položaj 2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: oče nama je umrl; ona nama je kakor mati / star. za naju čast gre najino 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: le glej, otrok, da se nama ne izgubiš ● pog. nič, ničesar ni bilo med nama nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja; ekspr. med nama (rečeno), všeč mi je izraža zaupnost; prim. jaz, mi ♪
16.      míg ¹ -a m (ȋ) gib, s katerim se kaj izraža: pozdravil je samo z migom glave / na mig vodje se je pognal na cesto // redko gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel: pazil je na vsak njegov mig ∙ ekspr. na mig je bilo vse jasno takoj; ekspr. vsi ga ubogajo na mig brez ugovora ♪
17.      míg ² -a m (ȋ) sovjetsko lovsko reakcijsko letalo: eskadrilja migov ♪
18.      mígalica  -e ž (ȋ) 1. bot. trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, Briza: srednja migalica 2. ekspr. nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok: fant je grozna migalica, niti pet minut ni pri miru ♪
19.      míganje  -a s (ȋ) glagolnik od migati: fantovo zabavno miganje z ušesi ♪
20.      mígati  -am nedov. (ȋ) 1. z delom telesa delati gibe sem in tja: migati z glavo, ušesi; med govorom je značilno migal z brado / pes veselo miga z repom maha 2. z gibi izražati kaj: oče mu z obrvmi miga in žuga; z očmi mu je migala, naj bo tiho / ljudje so ga poslušali in pri tem migali z rameni zmigovali, skomigali // z gibi roke, prsta vabiti, privabljati: migala mu je, naj pride k njej; z druge strani ceste mu je nekdo z roko migal; pren. slapovi ti kar skozi okno migajo, da jih pojdi občudovat 3. ekspr., redko ponujati se, kazati se: uspeh mu je migal z vseh strani / miga ji visoka renta, če vzame tega starca 4. ekspr. premikati se, gibati se, zlasti pri kakem opravilu: prsti predice so izredno hitro migali / nekaj čudnega je migalo pred njim na poti // delati: jesti zdaj ni časa, treba je migati, dokler je še rosa; nikdar ni brez dela, vedno kaj miga ● nizko bolnik bo migal največ eno leto bo živel; ekspr. jezik mu kar naprej miga neprestano, veliko govori; ekspr. smrt mu je že migala pred očmi mu je bila blizu; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori migáje star.: bral je še enkrat, pritrjevalno migaje z glavo migajóč -a -e: hitro migajoči bički enoceličarjev ♪
21.      migetálen  -lna -o prid. (ȃ) nav. mn., biol., navadno v zvezi migetalna resa, resica migetalka ♪
22.      migetálka  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. biol. majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje: z migetalkami pokriti enoceličarji; gibanje, utripanje migetalk 2. anat. majhen nitast izrastek v nekaterih notranjih organih, ki povzroča gibanje tekočine ali sprejema dražljaje: migetalke v nosu, sapniku; šopi migetalk na slušnih čutnicah ♪
23.      migetálkar  -ja m (ȃ) nav. mn., zool. praživali, ki se gibljejo z migetalkami, Ciliata: v morju živeči migetalkarji ♪
24.      migetánje  -a s (ȃ) glagolnik od migetati: migetanje migetalk / pogosto se ponavljajoče migetanje pred očmi ♪
25.      migetáti  -ám stil. -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) hitro, lahno se premikati sem in tja: plamenček migeta v vetru / igle so ji urno migetale med prsti / ekspr. ranjeni golob je še migetal s perutmi je mahal // ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde migetajo z jasnega neba ● pred očmi mi migeta zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje migetajóč -a -e: migetajoče listje; migetajoče zvezde ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226