Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mi (9.926-9.950)


  1.      nakladálnik  -a m (ȃ) grad. stroj za nakladanje in prekladanje zemeljskega materiala: bagri, dumperji in nakladalniki ◊ agr. nakladalnik naprava za nakladanje gnoja na vozilo; mont. valjčni nakladalnik naprava s premičnima valjema za nakladanje, sipanje premoga na tekoči trak ♪
  2.      naklépati  -am nedov. (ẹ̑) knjiž. snovati, pripravljati, navadno kaj slabega: naklepati izdajo, umor; ugibali so, kaj naklepa sovražnik; nekaj hudega naklepajo proti njim / le kaj naklepajo z ujetnikom mislijo, nameravajo storiti // redko misliti, premišljevati: naklepal je, kaj naj stori ♪
  3.      nakléti se  -kólnem se [u̯n] dov., nakolníte se tudi nakólnite se; naklél se; nam. naklét se in naklèt se (ẹ́ ọ́) ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po preklinjanju: pošteno se je naklel / ko se je naklel, se je pomiril ♪
  4.      nakljúčen  -čna -o prid. (ȗ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev; slučajen: ta razlog ni naključen, ampak globoko utemeljen; vsaka podobnost z resničnimi dogodki je samo naključna / naključni gost, opazovalec; naključna najdba ◊ fiz. naključna napaka napaka zaradi človeške nenatančnosti; jur. naključna škoda škoda, ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti nakljúčno prisl.: zgodba se razvija naključno; naključno priti mimo po naključju; sam.: v tem ne vidim nič naključnega ♪
  5.      naklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od nakloniti: odzdravila je z naklonom glave; predstaviti se z vljudnim naklonom priklonom 2. nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino: meriti, spreminjati naklon; proga ima majhen naklon; naklon strmine / prečni, vzdolžni naklon 3. lingv. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja: v katerem naklonu je ta glagolska oblika / pogojni, povedni, velelni naklon ♪
  6.      naklonína  -e ž (ȋ) redko 1. nagib, naklon: določiti naklonino vzpenjače; povprečna naklonina stene je 80° 2. pobočje, strmina: vsa naklonina se je bleščala v soncu; zdrsnil je po zaledeneli naklonini ♪
  7.      nakloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. knjiž. podariti, pokloniti: naklonil ji je lepo darilo; nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje dal, prepustil / vso svojo ljubezen je naklonila otrokom // preskrbeti, omogočiti: naklonil mu je dobro službo / nikoli mi ni nič naklonil / usoda jim je naklonila zmago zmagali so 2. star. nagniti, prisiliti: k delu ga je naklonila velika potreba; nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil 3. zastar. povzročiti, prizadejati: ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil; nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti ● knjiž. samo malo časa mi še nakloni poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa; zastar. sramežljivo je naklonila glavo sklonila nakloníti se zastar. skloniti se, nagniti se: naklonila se je skozi okno; nakloniti se h komu / češnja se je naklonila na dvorišče // prikloniti se: nakloni se, preden odideš; igralec se je publiki globoko naklonil nakloníti si star. pridobiti si naklonjenost: zelo se je trudil, pa si je ni mogel nakloniti / nakloniti si občinstvo naklónjen -a -o 1. deležnik od nakloniti: zahvaliti se za naklonjeno knjigo / ljubeči pogled je bil naklonjen možu / stranska ploskev je precej naklonjena k osnovni nagnjena 2. navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ima, kaže pozitiven odnos do koga: predstojnik mu je naklonjen; naklonjeni so naši ureditvi; očetovsko, prijateljsko mi je naklonjen / javno mnenje jim ni naklonjeno / sreča, usoda nam je naklonjena ♪
  8.      naklónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na naklon 2: naklonska igla je kazala 90° ◊ geom. naklonski kot kot, ki ga oklepa dana premica ali ravnina z osnovno premico ali ravnino; lingv. naklonski glagol glagol, ki izraža odnos do drugega glagola ♪
  9.      nakódrati  -am dov. (ọ̑) narediti, izoblikovati kodre: nakodrati lase / trajno nakodrati; pren., ekspr. veter je nakodral gladino morja; nakodrati ustnice v nasmeh nakódran -a -o: nakodrani lasje; rastlina z nakodranimi listi podobnimi kodrom; nakodrano morje ♪
  10.      nakòv  -óva m (ȍ ọ̄) knjiž., redko okov(je): kovček je bil okovan z rumenimi nakovi ♪
  11.      nakreníti  -krénem dov. (ȋ ẹ́) 1. premakniti (iz normalne lege): sveder se je zlomil, ker si ga nakrenil / nakreniti komu roko / nakrenil je glavo proti vratom obrnil 2. star. ukreniti, narediti: ne ve, kako naj nakrene, da bo prav / usoda je tako nakrenila; vse se je srečno nakrenilo izšlo ♪
  12.      nakrétiti  -im, in nakretíti in nakrétiti -im dov. (ẹ̄; ȋ ẹ́) star. povzročiti, narediti: nakretil mu je veliko sitnosti; kdo ve, kaj ti še lahko nakreti nakrétiti se, in nakretíti se in nakrétiti se zgoditi se, pripetiti se: to se lahko vsakemu nakreti; brezoseb. žal mi je, da se je tako nakretilo ♪
  13.      nakričáti se  -ím se dov. (á í) zadovoljiti svojo potrebo, željo po kričanju: v gozdu so se natekali in nakričali / ko se je nakričal, se je umiril ♪
  14.      nalágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nalagati deske, živino; nalagati na mulo, nosila, voz; nalagati si drv v naročje / nalagati ladjo, vagon ∙ slabš. družba se je ravno nalagala v avto vstopala // delati, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige nalaga kar na mizo in na tla / nalagati hrano na krožnik / ekspr. slikar je temperamentno nalagal barve drugo poleg druge / nalagati drva v skladovnico zlagati // delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: premalo premoga nalaga, zato je hladno / nalagati na ogenj; nalagati v peč; ne nalagaj več 2. uporabljati denar za povečanje premoženja: nalagati denar v vrednostne papirje; varno nalagati kapital / nalagati denar v banko, na sinovo ime // ekon. uporabljati del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: nalagati denar v industrijo, trgovino 3. nav. ekspr. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nalagati komu delo, dolžnosti; to jim nalaga veliko odgovornost / nalagati podjetjem težka bremena ♪
  15.      naláhko  in na láhko prisl. (ȃ) 1. izraža, da se dejanje dogaja brez občutka teže: nalahko dihati; nalahko in previdno stopati po brvi // izraža, da se dejanje dogaja brez sile, trdote: nalahko odpreti vrata, položiti otroka na posteljo; nalahko stisniti roko; nalahko udariti 2. izraža, da se dejanje dogaja brez velikega truda, prizadevanja: nalahko je prišel do bogastva 3. ekspr. lahkomiselno, neresno: nalahko govoriti o resnih rečeh; službo jemlje precej nalahko 4. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja v majhni stopnji, meri: nalahko zardeti / nalahko odzdraviti, pokimati ♪
  16.      nalàšč  tudi nálašč prisl. (ȁ; ȃ) 1. izraža, da se dejanje zgodi zaradi kljubovanja: nalašč mu nagaja; nalašč siliš v nevarnost; ekspr. ne grem, nalašč ne / ekspr. povprašal je po mojstru, pa ga kot nalašč ni 2. izraža, da se dejanje zgodi zaradi določenega namena: nalašč se je obrnil stran, da ne bi pozdravil; ne zameri, nisem se nalašč zadel; ekspr. soba je prav nalašč za vas pripravljena / temperaturo v jamah so ugotavljali z nalašč za to izdelanimi toplomeri / ekspr.: ta ženska je kakor nalašč zanj ustvarjena; kot nalašč si mi prišel na pot ● pog. daj mi pismo, da ne boš nalašč za to hodil na pošto samo zaradi tega ♪
  17.      nalégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. knjiž., s prislovnim določilom pojavljati se, razprostirati se na površini: na mesto je začela nalegati megla / iz dimnika spet nalega črn dim se vali proti tlom / pričele so nalegati prve slane padati // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak, noč že nalega / na zemljo nalega mir; pren. na srce ji nalega potrtost; na obraze je začela nalegati skrb 2. teh. biti drug na drugem tako, da se ena ploskev dotika, stika z drugo: tram nalega (na) zid; kaj dobro, slabo nalega na podlago ♪
  18.      nalepíti  in nalépiti -im, tudi nalépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) z lepljenjem pritrditi na kaj: nalepiti kolek, znamko; nalepiti tapete na zid / ekspr. k poročilu je nalepil še svoje osebne vtise dodal, pripisal nalepíti se in nalépiti se, tudi nalépiti se s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago: kri se je nalepila na rano ● knjiž., ekspr. pogled se ji je nalepil na obraz mrliča nepremično ga je gledala nalépljen -a -o: nalepljeni brki; ta element je pesmi nalepljen od zunaj; mesec in oblak sta videti kot nalepljena na nebu ♪
  19.      nalépka  -e ž (ẹ̑) listek za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je nalepljen: odstraniti nalepko s škatlice; opremiti blago z nalepkami; nalepke na steklenicah; pren. dajal mu je grde nalepke // kar se nalepi za okras: hotelske nalepke; nalepke za avtomobile ♪
  20.      nalepotíčiti  -im dov. (í ȋ) okrasiti, olepšati z lepotilnimi sredstvi in nakitom: nalepotičiti obraz; vsak dan se nalepotiči; zna se okusno nalepotičiti; nalepotičiti si obraz nalepotíčen -a -o: nalepotičena dekleta; njena zunanjost je preveč nalepotičena ♪
  21.      nalésti se  -lézem se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. dobiti (nalezljivo) bolezen: nalezel se je davice, ošpic / ekspr. pošteno sem se nalezel prehlada zelo sem se prehladil 2. ekspr. postati deležen česa, dobiti kaj: v gozdu se je nalezla klopov; mrčesa so se nalezli od vojakov 3. postati deležen stanja, lastnosti, kot ga določa samostalnik: nalesti se malodušnosti, panike; vsi so se nalezli njene dobre volje; drug od drugega so se nalezli sitnosti; sčasoma se je nalezla tudi njegovih slabosti / nalesti se tujih navad, tuje miselnosti ● ekspr. nalesti se dolgov (zelo) se zadolžiti; pog., ekspr. rada se ga naleze se opijani; ekspr. prepeva jim popevke, ki se jih je nalezel po svetu ki jih je slišal, se jih naučil nalésti nalesti se: nalesti bolezen / redko nalesti klope ♪
  22.      naletávati  -am nedov. (ȃ) 1. nav. 3. os. padati iz oblakov v obliki snežink: sneg naletava že ves dan; naletavale so posamezne snežinke; brezoseb.: spet naletava; vso noč je po malem naletavalo; naletava v kosmih 2. redko večkrat naleteti: naletavati na ovire / na to naletavamo zlasti v romanih naletavajóč -a -e: naletavajoči sneg ♪
  23.      naletéti  -ím dov., nalêtel (ẹ́ í) 1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel // nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal / v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor sovražnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet / povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev 3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog ● star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ naletéti se 1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč 2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah 3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati ♪
  24.      nalíčiti 1 -im dov. (í ȋ) 1. nanesti ličilo na obraz: naličiti obrvi, ustnice; skrbno se naličiti; naličiti si trepalnice / naličiti igralko pred nastopom; naličiti se v črnca / naličiti obraz 2. knjiž., redko okrasiti, olepšati: naličiti darila s cvetlicami nalíčen -a -o: rdeče naličene ustnice; naličena ženska ♪
  25.      nalíčiti 2 -im dov. (í ȋ) star., z dajalnikom biti podoben, spominjati na kaj: ta slog naliči baroku; v vsem naliči svoji materi ♪

   9.801 9.826 9.851 9.876 9.901 9.926 9.951 9.976 10.001 10.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA