Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mi (22.673-22.697)


  1.      zrcálo  -a s (á) 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: na steni visi veliko zrcalo; pogledati se v zrcalo; zrcalo s starinskim okvirom; morje je bilo mirno kot zrcalo / beneško zrcalo z robom, brušenim v obliki majhnih zrcal; brušeno, kristalno zrcalo / grlno, zobozdravniško zrcalo za posredni pregled grla, zob, ustne votline / čarovno zrcalo po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč 2. ekspr., s prilastkom zrcalu podobna površina: čoln je drsel po morskem zrcalu; zeleno modro zrcalo jezera 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: časopisi so zrcalo svojega časa; narodna pesem kot zrcalo narodove duše / poskušali so stvar prikazati v popačenem zrcalu ● knjiž. držati zrcalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže zrcalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na njene napake ◊ agr. jajčje zrcalo priprava za presvetljevanje jajc; avt. cestno zrcalo parabolično zrcalo, ki omogoča boljšo vidljivost v nepreglednem križišču, ovinku; vzvratno zrcalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; fiz. krogelno ali sferno zrcalo v obliki dela krogelne površine; parabolično, ravno zrcalo; lov. zrcalo modrikasto svetleče se perje v peruti race; navt. (krmno) zrcalo prisekana oblika krme; tisk. zrcalo velikost in lega potiskane površine na strani ♪
  2.      zrecitírati  -am dov. (ȋ) 1. umetniško prebrati, podati (pesniški) tekst: zrecitirati pesem 2. ekspr. hitro in tekoče povedati: mimogrede mu je zrecitiral naslove knjig ♪
  3.      zredíti  -ím dov., tudi zrédi; zrédil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da postane kdo (bolj) debel: dobro krmi vole, da bi jih čim bolj zredil / ekspr. pri tako lahki službi hitro zrediš trebušček 2. vzrediti: letno zredi štiri prašiče / zrediti za zakol / zrediti mladega sokola / zrediti najdenčka in svoje tri otroke / zrediti koga v poštenega, za poštenega človeka ● ekspr., redko zrediti veje odebeliti jih zredíti se 1. postati (bolj) debel: ob dobri hrani se človek zredi; prašič, vol se je zredil / zrediti se v obraz, trebuh / ekspr.: denarnica se mu je zredila; spis se je zredil se je razširil, povečal 2. zastar. zrasti, odrasti: v tej deželi so se zredili, pa je nočejo več poznati zrejèn -êna -o: v hiši zrejena ptica ♪
  4.      zréjati  -am nedov. (ẹ́) vzrejati: zrejati jarčke, teleta / samec in samica skrbno zrejata mladiče / zrejati novo pasmo / zrejati matice ♪
  5.      zrèl  in zrél -éla -o [eu̯] prid., zrélejši tudi zrelêjši (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́) 1. ki v rasti, razvoju doseže stopnjo, primerno za spravilo, razmnoževanje: obirati zrele plodove, sadeže; zrele češnje; zgodaj zrela jabolka; zrelo seme / zreli klasi, stroki; koruza, pšenica je že zrela / zrel gozd zaradi doraslosti primeren za posek // pri katerem so končani procesi, potrebni za dosego ustrezne kakovosti: zrel sir; zrelo vino / zrel gnoj; zrelo testo // knjiž. pri katerem so značilni elementi razviti v polni meri: zreli barok; zreli kapitalizem / zunaj je bil že zrel dan popoln 2. telesno in duševno polno razvit: pri dvajsetih letih je bil zrel človek / vsestransko zrela osebnost / duševno in telesno zrel fant / ima zrele hčere odrasle // v določenem pogledu polno razvit sploh: kulturno zrel narod; politično zrelo vodstvo 3. ki je v srednjem obdobju življenja: zrel moški s prvimi sivimi lasmi; ljubimkal je z dekleti in zrelimi ženskami // značilen za ljudi v srednjem obdobju: ljubiteljem zrele lepote je bila všeč; zrela ženska postava / zreli gibi 4. ki je v obdobju največje izurjenosti, najboljših dosežkov: zrel plesni ansambel; razstava najzrelejših likovnih umetnikov // nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko dovršenost, izurjenost: pokazali so zrel nogomet; prvi zreli primerki moderne arhitekture; zrelo umetniško delo 5. življenjsko razgledan in čustveno uravnovešen: o tem se lahko pogovarja le z zrelimi ljudmi; bil je najzrelejši med vrstniki; po nesreči je postal zrelejši; prezgodaj zrel otrok // ki izraža, kaže veliko modrost, premišljenost: zreli nazori; dobiti zrel odgovor, predlog; zrel odnos do preteklosti; zrela kritika, ocena knjige; zrele misli; politično zrel program / zrela ljubezen uravnovešena 6. navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za glede na telesno, duševno razvitost sposoben za kaj: otrok je zrel za šolo; dekle še ni zrelo za možitev / ni bil dovolj zrel za te misli ni jih mogel razumeti, sprejeti // glede na doraslost, razvitost primeren za kaj: žival je zrela za zakol // ki ima ustrezne pozitivne ali negativne lastnosti za kaj: knjiga je zrela za tisk; stranka ni dovolj zrela, da bi uresničila program / ekspr.: fant je zrel za zapor; hiša je zrela za rušenje / čas za kaj takega še ni zrel primeren, ugoden; razmere so zrele za vstajo ● zrel tvor tvor, v katerem se je gnoj že zbral in zmehčal; iron. ta je pa zrel, da mu je zaupal nespameten, neumen; pog., ekspr. zrel je za matildo pričakuje se, da bo umrl; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; ekspr. zrel je za vešala naredil je toliko hudega, da bi ga lahko obesili; gledati življenje z zrelimi očmi presojati življenje z veliko življenjsko izkušenostjo; ekspr. pusti jo, to je zrela tička lahkoživa, malopridna ženska; zadeva še ni zrela se še ne more razplesti, uresničiti; mož zrelih let srednjih; zrel je kot jagoda, tepka zelo je prebrisan; to mu je padlo v naročje kot zrel sad, zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; zrelo jabolko samo pade ko zadeva pride do določene stopnje, se sama razreši ◊ agr. zrela zemlja zemlja, ki je prhka in polna bakterij; biol. spolno zrel ki v rasti, razvoju doseže tako stopnjo, da se lahko spolno razmnožuje; čeb. zreli med med, ki izgubi odvečno vodo; kozm. zrela koža koža po tridesetem letu starosti, ko začne kazati znake staranja, načina življenja zrélo prisl.: zrelo pisati o čem; zrelo prenašati težave; zrelo presoditi, premisliti kaj; zrelo dišeče sadje; sam.: obrali so, kar je bilo zrelega; vonj po zrelem ♪
  6.      zrešetáti  -ám tudi izrešetáti -ám dov. (á ȃ) 1. agr. odstraniti pleve, smeti s sunkovitim premikanjem rešeta: zrešetati žito 2. ekspr. natančno proučiti, obdelati, navadno zaradi ocenjevanja, odločitve; pretresti: zrešetati predlog ● ekspr. cel rafal je zrešetal v demonstrante izstrelil zrešetán tudi izrešetán -a -o: zrešetano žito ♪
  7.      zréti  zrèm nedov., zŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. gledati: zreti skozi okno, v strop; dolgo je zrla za njim; nekaj hipov sta si zrla v oči / zreti v zemljevid; ko je vstopil, je zrla v knjigo brala / kljubovalno je zrl vanj / zdaj čisto drugače zre na svet / okno zre na dvorišče / kritično zreti na svoje delo ● knjiž. skozi vejevje je zrlo jasno nebo se je kazalo, je bilo videti; knjiž. potrtost je zrla z njegovega obraza bil je potrt; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; knjiž. smelo zreti v prihodnost ne bati se prihodnosti; biti optimističen glede bodočih dogodkov zróč -a -e: strogo zroč učitelj; v daljo zroče oči ♪
  8.      zrevolucionírati  -am dov. (ȋ) knjiž. 1. narediti kaj revolucionarno: zrevolucionirati delavstvo; s svojimi idejami je zrevolucioniral množice / zrevolucionirati družbeno zavest 2. povzročiti velike, hitre spremembe na kakem področju človekovega delovanja: zrevolucionirati gospodarstvo, promet / ekspresionizem je zrevolucioniral obliko zrevolucioníran -a -o: zrevolucionirani delavci; vsa dežela je bila zrevolucionirana ♪
  9.      zríbati  -am dov. (ȋ) 1. s premikanjem po ribežnu narediti iz živila majhne kose, dele: zribati repo, zelje; zribati ali nastrgati korenje / zribati na rezance 2. očistiti z drgnjenjem s trdo krtačo po površini, navadno mokri: zribati tla / zribati kuhinjo 3. ekspr. zdrgniti: zribati ozeble roke s snegom; zribati si obraz zríban -a -o: zriban pod; zribana repa ♪
  10.      zrísati  zríšem dov. (ȋ) s črtami upodobiti: zrisati hišo, ladjico // s črtami narediti: zrisati razpredelnico / zrisati kroj na papir / natančno zrisati načrt zrísan -a -o: natančno zrisani liki; prim. izrisati ♪
  11.      zrívati  -am nedov. (í) z rinjenjem spravljati kam: zrivati kamenje na kup; zrivati ljudi v vrste; zrivati radovedneže stran zrívati se s težavo se premikati skozi kaj ozkega, ovirajočega; riniti se: zrivati se proti odru, skozi vrata, med stoli ♪
  12.      zŕkeln  -a -o [kǝl] prid. (ȓ) nanašajoč se na zrklo: zrkelne mišice / bolnik ima bolečine pri zrkelnih gibih ♪
  13.      zŕklo  -a s (ŕ) anat. del očesa v obliki votle krogle, v katerem so čutnice za svetlobo: mišice, ki obračajo zrklo; plasti zrkla; poškodbe zrkla; zvišan pritisk v zrklu / očesno zrklo ∙ ekspr. imela je izbuljena zrkla oči ♪
  14.      zŕno  -a s (ȓ) 1. vsako od semen, navadno v klasu, latu žit ali stroku stročnic, z nakopičenimi hranilnimi snovmi: zrna kalijo, zorijo; zrna že padajo iz klasov; luščiti zrna; debela, drobna, velika zrna; okroglo, podolgovato zrno; prazno, trdo, zdravo, zrelo zrno; fižol z belimi zrni; moknati del zrna / ajdovo, koruzno, proseno, pšenično zrno; grahovo, sojino zrno; majhen kot gorčično, makovo zrno / mleti, pražiti zrna ječmena, kave / žitna zrna 2. okrogel ali oglat, navadno majhen delec, drobec česa: iz kosa kremena narediti zrna; drobna, gladka, ploščata zrna; zrno peska, zlata; zrna soli, zdravila, zdroba; zrna toče / knjiž. zadelo ga je svinčeno zrno krogla, šibra 3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: v trditvi je zrno resnice; v tem govorjenju ni bilo niti zrna pameti ● knjiž. ločiti zrno od plev ločiti, vzeti dobro iz slabega; preg. zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči ◊ agr. goleno, plevno zrno; bot. pelodno zrno tros pri semenovkah, v katerem nastaneta moški spolni celici; fot. zrna mikroskopsko majhni delci srebrove soli v emulziji, ki s svojo velikostjo vplivajo na kakovost in občutljivost filma; min. kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; um. ajdovo zrno okras v gotskem stavbarstvu v obliki ajdovega zrna ♪
  15.      zrohnéti  -ím dov. (ẹ́ í) hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo: zrohni in udari po mizi / ali bo mir, je zrohnel ● ekspr. avtomobil zrohni po cesti hrumeč se hitro premakne ♪
  16.      zrojíti  -ím stil. zrójim dov., zrójil stil. zrôjil (ȋ í, ọ́) ekspr. glasno se razjeziti, razburiti: ker so slabo naredili, je zrojil; zrojiti nad kom / dajte že mir, je zrojil ● knjiž. Kranjska čbelica je zrojila izšla; ekspr. hčere še ne bodo tako hitro zrojile postale nemirne zaradi zanimanja za moške; kot ose so zrojili okoli njega začeli jezno, razdraženo tekati, skakati v velikem številu ♪
  17.      zrúšek  -ška m (ȗ) 1. gmota snovi, nastala ob zrušenju: zrušek je zagozdil strugo; odkopati zrušek 2. knjiž. zrušenje, zrušitev: zavarovati jamski strop pred nenadnimi zruški ♪
  18.      zrúšiti  -im, in zrušíti in zrúšiti -im dov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast ● ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči zrúšiti se, in zrušíti se in zrúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose: stara hiša se je zrušila; most se je zaradi preobremenitve zrušil; ekspr. mesto se je zrušilo v prah / podporniki so popustili in premog se je zrušil / strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo 2. pasti, navadno s silo in z velike višine: kamenje se je zrušilo nanj; skala se je zrušila v dolino; publ.: helikopter se je zrušil v morje; letalo se je zrušilo takoj po vzletu; pren. skrb za družino se je zrušila nanjo; vse se mu je zrušilo na glavo 3. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj: udaril ga je, da se je zrušil; zrušiti se na kolena; mrtev se je zrušil na tla; utrujen se je zrušil na stol sesedel zrúšen -a -o: zrušen zid; zrušena hiša; bil je ves zrušen ♪
  19.      zúbelj  -blja m (ú) 1. dolg, ozek plamen: iz goreče hiše so švigali rdeči, sikajoči, visoki zublji / ekspr. ognjeni zublji so oblizovali tramovje / ekspr. zublji večerne zarje; pren. vzplamenel je zubelj upora 2. ekspr., s prilastkom močen občutek: duševna stanja od prvih erotičnih nemirov do zubljev strasti ♪
  20.      zúnaj  prisl. (ú) 1. na zunanji strani, ant. znotraj: hiša je znotraj in zunaj lepo pobeljena; zunaj kosmat kožuh 2. izraža kraj, mesto, ki ni v mejah stavbe, predmeta, ograje: ti pojdi v hišo, mi pa ostanemo zunaj; sedeli so zunaj pred bajto / nekaj stvari je zložil v omaro, druge pa pustil zunaj; ogledati si kaj zunaj in znotraj // izraža prostor, ki ni v območju zaprtega prostora: otroci so radi zunaj; zunaj je pomlad; cel dan je delal zunaj; toplo se obleci, zunaj piha // v zvezi z od izraža usmerjenost iz prostora zunaj česa: zastrli so okna, da jih ne bi od zunaj opazovali 3. izraža kraj, prostor, ki ni v območju doma, domovine: jesti zunaj; večer za večerom prebije zunaj / zunaj imajo za to stroge predpise v tujini; nastopala je na domačih odrih in zunaj; zunaj v svetu je videl mnogo zanimivega / pomoč, vmešavanje od zunaj ● pog. kaj je z njim? Saj je več časa zaprt kakor zunaj na prostosti; preg. kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj na Dunaju je življenje zelo drago; prim. odzunaj ♪
  21.      zúnajčásen  -sna -o prid. (ú-á) knjiž. časovno neopredeljen, neodvisen od časa: njegove pesmi so zunajčasne impresije / zunajčasni, nadzgodovinski pomen klasike nadčasovni ♪
  22.      zúnajčasóven  -vna -o prid. (ú-ọ̄) knjiž. časovno neopredeljen, neodvisen od časa: zunajčasovni kostumi / večnostni, zunajčasovni dejavniki ♪
  23.      zunánji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek // ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke / zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav // ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti / realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis ● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta ◊ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic zunánje prisl.: igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek zunánji -a -e sam.: dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti ♪
  24.      zunánjost  -i ž (ȃ) 1. zunanja stran, površina česa: obložiti zunanjost stavbe z marmorjem; umazana zunanjost knjige 2. celota iz okolja vidnih značilnosti osebe, stvari: njegova zunanjost se je z leti spremenila; opisati zunanjost pogrešanega; soditi koga po zunanjosti; dekle prikupne zunanjosti / paziti na svojo zunanjost biti primerno oblečen, negovan; urejena zunanjost / skladnost med človekovo zunanjostjo in notranjostjo telesnimi značilnostmi / ocenjevati žival po zunanjosti po vidnih telesnih značilnostih 3. knjiž. vidna, s čuti zaznavna stvarnost, del stvarnosti: televizijski jezik je del vidne in slišne materialne zunanjosti; zunanjost sveta / raziskovati zunanjost literature oblikovne značilnosti, zgodovinske, življenjske okoliščine literarnih del 4. vidna, s čuti zaznavna stvar pri kom, čem: ognil se je opisovanju obraza in drugih zunanjosti // vidna, s čuti zaznavna stvar, ravnanje zlasti kot nasprotje vsebini česa: zunanjosti pri poroki; prevelik poudarek na zunanjosti pri bogočastju // stvar, ravnanje, ki kaže družbeni ugled, veljavo: oklepa se dragih avtomobilov in drugih zunanjosti ♪
  25.      zunánjosten  -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zunanjost: zunanjostna usmerjenost pri oblikovanju / redko zunanjostna povezava med pesmimi zunanja, oblikovna ♪

   22.548 22.573 22.598 22.623 22.648 22.673 22.698 22.723 22.748 22.773  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA