Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mi (20.148-20.172)


  1.      upravljálnik  -a m (ȃ) elektr. enota za krmiljenje in usmerjanje delovanja računalnika pri procesiranju, pomnjenju in prenašanju podatkov ♪
  2.      uprávljanje  -a s (á) 1. glagolnik od upravljati: nadzorovati upravljanje; upravljanje države / izročiti podjetje v upravljanje delovnemu kolektivu; upravljanje gledališča, šole / upravljanje posestva / upravljanje premoženja; nepravilnosti pri upravljanju sklada, neprav. s skladom / upravljanje strojev, naprav / avtomatično, daljinsko, ročno upravljanje / upravljanje tovornjaka / upravljanje tehnoloških procesov ♦ ekon. administrativno upravljanje gospodarstva pri katerem odločajo o urejanju, usmerjanju gospodarstva državni organi 2. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: družba prevzema od države upravljanje; sodelovanje delovnih ljudi pri upravljanju države; ločiti funkcijo vodenja od funkcije upravljanja; organi upravljanja; sodstvo in upravljanje // dejavnost, ki se ukvarja z odločanjem o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: organizacija dela in upravljanja v podjetju / družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe ♪
  3.      uprávljati  -am nedov. (á) 1. urejati, usmerjati življenje v kaki družbeni skupnosti: upravljati državo, občino; centralistično upravljati; občani neposredno upravljajo / upravljati zasedeno ozemlje / deželo je upravljal vladarjev namestnik je vladal v njej // odločati o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: delavci sami upravljajo; upravljati podjetje, rudnik, šolo 2. odločati o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa: upravljati gozdove; upravljati hišo / upravljati premoženje, zapuščino; upravljati sklad, neprav. s skladom 3. s širokim pomenskim obsegom s posebnimi pripravami uravnavati delovanje česa: upravljati kotle in turbine z enega mesta; upravljati stroj; upravljati televizijsko kamero voditi, usmerjati / avtomatično, daljinsko, ročno upravljati / upravljati krmilo usmerjati; upravljati zavoro z nogo pritiskati nanjo; publ. uči se upravljati z orožjem ravnati // publ. usmerjati, uravnavati premikanje česa: upravljati motorno kolo; upravljati ladjo krmariti; upravljati letalo pilotirati; upravljati tovornjak voziti // publ. usmerjati, uravnavati sploh: upravljati polet rakete; upravljati proces v plavžu / upravljati lokalne zadeve urejati upravljajóč -a -e: upravljajoči signali; upravljajoče osebe uprávljan -a -o: iz daljave upravljan stroj; federativno upravljana država; moderno upravljano podjetje; sam.: upravljavci in upravljani ♪
  4.      upredmétiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način: upredmetiti idejo; upredmetiti pozitivno in negativno v življenju upredméten -a -o: upredmetena zamisel ♦ ekon. upredmeteno delo v proizvod vloženo delo ♪
  5.      upréti  uprèm dov., upŕl (ẹ́ ȅ) 1. postaviti kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upreti kol ob skalo / upreti kolena v naslonjalo prednjega sedeža; upreti roke v boke // dati v tak položaj, da močno pritiska na kaj: uprl je drog v čoln in ga odrinil / upreti hrbet v tram in ga privzdigniti; z vso silo je uprl nogo v vrata 2. redko usmeriti, nameriti: upreti topovske cevi proti trdnjavi / upreti obraz v sonce ∙ ekspr. upreti oči, pogled v koga začeti ga gledati upréti se 1. namestiti se z delom telesa tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je uprl s prednjima nogama v tla in se ni dal premakniti; upreti se z nogami in rokami ob podboj / upreti se s koleni ob mizo // postaviti se v tak položaj, da se močno pritiska na kaj: uprl se je ob mizo in jo premaknil; uprl se je z ramo ob vrata in jih odrinil; uprli so se z rokami v voz in ga porinili / veter se je uprl v jadro / upreti se v vesla začeti veslati 2. z dejanji izraziti voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je zvezati, pa se mu je uprl // pokazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upreti se izbiri novega predsednika; upreti se operaciji // pokazati voljo ne podleči čemu: upreti se tujim vplivom, ekspr. skušnjavi; uprl se je želji, da bi jih videl 3. s silo, z orožjem izraziti voljo do odstranitve oblasti koga: posadka na ladji se je uprla; upreti se okupatorju / delavci v tovarni so se uprli // z besedami, ravnanjem izraziti voljo a) ne ubogati koga: upreti se staršem, vodstvu / uprl se je in ni hotel iti b) ne prenašati, storiti, izpolniti česa: upreti se nasilju, potujčevanju, ropanju; upreti se ukazu, zahtevi / upreti se revščini // izraziti nesoglasje s čim: uprl se je njegovi oceni; upreti se predlogu 4. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: mleko se mu je uprlo; kljub bolezni se mu tobak še ni uprl // vzbuditi občutek zoprnosti, odpor: igranje se mu je uprlo; uprlo se mu je, kako se prilizujejo drug drugemu 5. neovirano, močno posijati: sonce se je uprlo v hišo ● ekspr. ta gora se mu je uprla ni mogel priti nanjo; ob njihovih zločinih se je v njem vse uprlo je začutil velik odpor, ogorčenje upŕt -a -o 1. deležnik od upreti: ob skalo uprt drog; v daljavo uprt pogled; v boke uprte roke 2. knjiž. oster, predirljiv: uprt pogled; prisl.: uprto gledati, opazovati ♪
  6.      uprežáti  -ím dov., uprêži in upréži; uprêžal in upréžal (á í) knjiž., redko prežeč opaziti, zagledati: mačka je uprežala miš / uprežal je trenutek, ko ni bilo nikogar doma prežeč dočakal, pričakal ♪
  7.      uprizárjati  -am nedov. (á) 1. poustvarjati dramsko besedilo z gledališkimi sredstvi: uprizarjati Cankarjeve Hlapce / uprizarjati drame s sodobno problematiko; na ljudskih odrih so pogosto uprizarjali Finžgarjeva dela 2. ekspr. izvajati naprej pripravljen javen dogodek: uprizarjati gonjo, kampanjo proti komu; uprizarjati nerede, stavke / uprizarjati slavnostna kosila pripravljati, organizirati // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: uprizarjala sta prepire, pretepe ∙ ekspr. žena mu uprizarja scene javno kaže nejevoljo nad njim, se netaktno vede uprizárjan -a -o: pogosto uprizarjano delo ♪
  8.      uprizorítev  -tve ž (ȋ) 1. poustvaritev dramskega besedila z gledališkimi sredstvi: dovoliti, prepovedati uprizoritev; pozitivno oceniti uprizoritev komedije; pripraviti kostume, sceno za uprizoritev opere; sodelovati pri uprizoritvi; ljubljanska uprizoritev Strniševe drame / ekspr. krstna uprizoritev prva uprizoritev 2. ekspr. izvedba naprej pripravljenega javnega dogodka: uprizoritev demonstracij, sodnega procesa ♪
  9.      uprizoríti  -ím dov., uprizóril (ȋ í) 1. poustvariti dramsko besedilo z gledališkimi sredstvi: prizadeval si je, da bi dramo uprizorili / uprizoriti v osrednjem gledališču 2. ekspr. izvesti naprej pripravljen javen dogodek: uprizoriti demonstracije; uprizoriti gonjo proti političnim nasprotnikom; uprizoriti sodni proces / uprizorili so mu podoknico zapeli; uprizoriti škandal narediti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: uprizoriti zasledovanje; uprizoriti silovit napad silovito napasti uprizorjèn -êna -o: drama ob nastanku ni mogla biti uprizorjena; domiselno uprizorjeno delo ♪
  10.      uprizorítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na uprizoritev 1: uprizoritveni načrt; uprizoritvena zamisel / uprizoritvene težave / uprizoritveni čas / uprizoritvena dejavnost ♪
  11.      úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro) // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h/ ekspr. uživati ure mladosti 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem ● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi ◊ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja ♪
  12.      uràd  -áda m (ȁ á) 1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v uradu; dopis, žig urada; načelnik, predstojnik urada; oddelek, odsek, referat urada; pisarne, sedež urada / carinski urad carinarnica; v nekaterih državah cenzurni, cesarski, dvorni urad; davčni urad uprava za družbene prihodke; krajevni urad upravni organ občinske skupščine zunaj njenega sedeža; matični urad oddelek občinske skupščine za matične zadeve; okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; patentni urad; tiskovni urad v nekaterih državah organ vlade za stike z javnostjo; zvezni urad za cene zvezni zavod za cene // navadno s prilastkom organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad; v nekaterih državah urad kanclerja, komisarja; pri judih urad rabina / urad direktorja direktorjeva pisarna // knjiž., navadno s prilastkom enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: brzojavni, telegrafski urad; poštni urad pošta 2. navadno s prilastkom vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži 3. navadno s prilastkom podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja 4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote: urad je še zaprt; čakati pred uradom; vstopiti v urad; preurediti prostor v urad; trg pred uradom / urad je razmetan oprema tega prostora ● ekspr. iti na matični urad poročiti se; urad za najdene predmete oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete; urad za posredovanje v nekaterih deželah ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju ◊ polit. urad za narodnosti služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih področjih Slovenije; žel. prometni urad oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji ♪
  13.      uráden  -dna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor; uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila / uradni stil 2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti: uradni popis prebivalstva / uradni list list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave; uradne mere / uradni pogovori; uradni sprejem; uradni stiki; uradno spremstvo / publ. uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ // nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh: uradni dopis; uradna listina; uradno vabilo / uradna pošta pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba / uradni popravek; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening trening, ki ga organizira, vodi organizator; publ. zmagati v uradni konkurenci v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje; uradna skrivnost 3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika: uradni predstavnik, zastopnik; uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik 4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije: uradni nauk; uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved 5. določen z veljavnimi predpisi: uradni postopek; urediti kaj po uradni poti; uraden in privaten / uradni sedež podjetja; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti 6. ekspr., navadno v povedni rabi ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa: postati uraden; ne bodi tako uraden // ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos: reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden ◊ fin. uradni tečaj dinarja, dolarja; jur. uradni jezik jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov; šport. uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba urádno prisl.: danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu; govoriti uradno; uradno potrditi, prepovedati; uradno napovedan obisk; sam.: izvedeti kaj uradnega ♪
  14.      urádniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na uradnike: uradniške plače / uradniška družina / uradniški aparat / uradniška miselnost ♪
  15.      urájmati  -am dov. (ȃ) nižje pog. slučajno kje dobiti, najti: urajmati kaj zelo poceni / urajmati koga doma urájmati se 1. nav. 3. os. slučajno se zgoditi, se pripetiti: pogosto se urajma, da iskanega človeka ni doma / taka priložnost se redko urajma je redka 2. s smiselnim osebkom v dajalniku slučajno se posrečiti: če se mu urajma, da jih ujame, bom vesel; tokrat se ti je urajmalo ♪
  16.      urálski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Ural: uralska rudna nahajališča ♦ zool. uralska sova velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami, Strix uralensis ♪
  17.      uraninít  -a m (ȋ) min. rudnina uranov dioksid: kopati uraninit ♪
  18.      uravnáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v ravno vrsto: uravnati zidake s pomočjo napete vrvice // redko izravnati, poravnati: voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto / uravnati steljo po vozu 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnati papir v pisalnem stroju / z roko uravnati ruto; uravnati si razmršene lase / z vijakom uravnati lego, nagib priprave // narediti, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: uravnati izpahnjeno, zlomljeno kost 3. redko urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnati hudournik / uravnati strugo 4. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: uravnati radijski aparat, uro / uravnati stroj na tri tisoč vrtljajev na minuto 5. narediti, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: uravnati dotok vode; uravnati temperaturo / pravilno uravnati prehrano 6. knjiž. naravnati, usmeriti: uravnati vse nitke v isto smer / uravnati topove na mesto / uravnati misli na kaj drugega 7. star. napotiti, usmeriti: uravnati begunce proti mestu; uravnati koga na glavno cesto 8. v zvezi s po narediti, da se kaj ravna po čem: uravnati svoj korak po njegovem / uravnati smer ladje po zvezdah 9. star. uskladiti: uravnati delo posameznikov / uravnati cene 10. zastar. urediti: uravnati komu dom / pred odhodom je še uravnal, kar je moral ● star. uravnati komu glavo, možgane narediti, da misli pametno, prav; zastar. vstal je in uravnal otrple ude naravnal, pretegnil uravnáti se knjiž., v zvezi s po začeti se ravnati po čem: uravnati se po kakšnem načelu / ni se mogel uravnati po novih časih se jim prilagoditi ● zastar. uravnaj se in hitro pojdi obleci se, opravi se; zastar. uravnati se z nosačem za plačilo pogoditi se, sporazumeti se; zastar. ko so se udobno uravnali, je ugasnil luč namestili; zastar. uravnati se s sosedom zaradi meje pomiriti se uravnán -a -o: uravnan potok; s tem je stvar uravnana; natančno, pravilno uravnan ♪
  19.      uravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice // redko izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati / uravnavati gube ravnati, gladiti / uravnavati seno po vozu 2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati // delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo 3. redko urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene ♦ med. uravnavati rojstva 5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave // odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot 6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah 7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati 8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni ● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto uravnavajóč -a -e: uravnavajoča naprava; prisl.: uravnavajoče delovati uravnávan -a -o: uravnavano delovanje ♪
  20.      uravnotéženje  -a s (ẹ̑) glagolnik od uravnotežiti: uravnoteženje ladje / uravnoteženje proizvodnje in prodaje / uravnoteženje vrtečih se delov stroja / dinamično, statično uravnoteženje ♪
  21.      uravnoteževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnoteževati skodelici tehtnice 2. spravljati v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnoteževati svetovne vojaške sile b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnoteževati proizvodnjo in prodajo, proizvodnjo s prodajo // spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovešati: to čustvo ga je uravnoteževalo 3. teh. nameščati, oblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji: uravnoteževati kolesa, motor ♪
  22.      uravnotéžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnotežiti skodelici tehtnice; ko se je presedel, se je čoln uravnotežil ♦ navt. uravnotežiti ladjo razmestiti tovor, gorivo, zaloge na ladji tako, da je stabilna 2. spraviti v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnotežiti vojaške sile v svetu b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnotežiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnotežiti kompozicijo // spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovesiti: doživetje ga je duševno spet uravnotežilo; čustveno se uravnotežiti 3. teh. namestiti, izoblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji: uravnotežiti kolesa avtomobila; uravnotežiti krila letala; uravnotežiti motor, stroj / dinamično, statično uravnotežiti uravnotéžen -a -o: pameten, uravnotežen človek; izdatki so uravnoteženi z dohodki; prisl.: gospodarstvo se razvija uravnoteženo ♪
  23.      uravnovésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnovesiti tehtnico; prečka se je uravnovesila / zamahnil je z roko, da bi se uravnovesil 2. spraviti v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnovesiti vojaške sile v svetu b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnovesiti cene; uravnovesiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnovesiti kompozicijo slike // spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti: to spoznanje jo je uravnovesilo; čustveno, duševno se uravnovesiti uravnovéšen -a -o: uravnovešen človek; tehtnica je uravnovešena ♪
  24.      uravnovéšati  -am nedov. (ẹ́) 1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnovešati zibajoči se čoln; tehtnica se uravnoveša 2. spravljati v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: narava uravnoveša vse, kar se v njej dogaja b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnovešati izdatke in dohodke 3. spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti: taka spoznanja so ga uravnovešala; duševno se uravnovešati ♪
  25.      urbanízem  -zma m (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja z načrtovanjem, urejanjem naselij: problemi s področja urbanizma; svet, zavod za urbanizem; napake, uspehi v urbanizmu / trgovinski, turistični urbanizem // veda o tej dejavnosti: študirati urbanizem; katedra za urbanizem ● knjiž., redko občudovati moderni urbanizem glavne ulice urejenost ♪

   20.023 20.048 20.073 20.098 20.123 20.148 20.173 20.198 20.223 20.248  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA