Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mi (17.998-18.022)


  1.      sprhútati  -am dov., tudi sprhutála (ū) hitro, slišno zamahniti s perutmi: kokoš sprhuta // prhutajoč zleteti: prestrašena ptica je sprhutala z veje ♪
  2.      sprhutávati  -am nedov. (ȃ) hitro, slišno zamahovati s perutmi: ptice sprhutavajo / sprhutavati s krili ♪
  3.      spričeválo  -a s (á) 1. dokument o učenčevem uspehu in vedenju: dobiti spričevalo; izdati, overoviti, podpisati spričevalo; k prošnji je treba priložiti zadnje šolsko spričevalo / maturitetno spričevalo; zrelostno spričevalo; spričevalo o končani osnovni šoli // učenčev uspeh v takem dokumentu: imeti dobro, odlično, slabo spričevalo; ocena iz matematike mu kvari spričevalo 2. s prilastkom listina z določenimi podatki, s katero se kaj dokazuje, potrjuje: zdravniško spričevalo; spričevalo o izvoru blaga; izdati spričevalo o sposobnosti ladje za plovbo 3. nav. ekspr., s prilastkom kar kaj dokazuje, potrjuje: uspešno opravljeno delo je spričevalo njegove sposobnosti; to je slabo spričevalo zanj; vedenje je spričevalo srčne kulture / jezik v razpravi ne daje avtorju najboljšega spričevala je slab, neprimeren ● zastar. predstojnik mu je dal spričevalo, da je natančen je izjavil; zastar. za te otroke moram dati spričevalo, da so pridni reči, trditi ◊ jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe; ubožnostno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe; šol. nostrificirati spričevalo; izstopno, končno spričevalo ♪
  4.      spríčkati se  -am se dov. (ȋ) medsebojno izraziti nesoglasje z izjavami, mnenjem drugega, navadno ne preveč ostro: spričkala sta se zaradi otrok; za vsako malenkost se spričkata; večkrat se spričkajo, pa so si spet dobri ♪
  5.      sprijázniti se  -im se dov. (á ȃ) 1. prenehati imeti odklonilen odnos do česa neprijetnega, neugodnega zaradi prepričanja, da se stvar ne da spremeniti: sprijazniti se z mislijo na smrt; sprijazniti se z nastalim položajem; ni se mogel sprijazniti s tem, da je vse izgubljeno; sprijazniti se z usodo, življenjem / sprijazniti se z novim vodstvom 2. star. sprijateljiti se: seznanila in sprijaznila sta se z vsemi sopotniki / potrpite malo, morda se še sprijaznimo sprijázniti knjiž. povzročiti prijazen, naklonjen medsebojni odnos: otroci so ju sprijaznili / vino sprijazni ljudi sprijáznjen -a -o: z vsem sprijaznjen človek; biti sprijaznjen z usodo, življenjem ♪
  6.      sprijaznjeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) prenehavati imeti odklonilen odnos do česa neprijetnega, neugodnega zaradi prepričanja, da se stvar ne da spremeniti: ljudje so se začeli sprijaznjevati z novimi ukrepi / sprijaznjevati se z novo oblastjo ♪
  7.      sprijèm  -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od sprijeti se: sprijem listov v knjigi; sprijem posameznih plasti barve / njegovo življenje je bilo polno sprijemov z najrazličnejšimi ljudmi ♪
  8.      sprijémati se  -am se tudi -ljem se nedov. (ẹ̑) 1. zaradi lepljivosti pritrjevati se drug k drugemu: mokri lasje se sprijemajo; prsti se mu sprijemajo, ker je zlagal smolnate deske // ob medsebojnem dotiku ostajati skupaj: listi so se začeli sprijemati / sneg se sprijema; ilovnata zemlja se sprijema / na vlažnem se cement sprijema v kepe; sladkor se pri segrevanju sprijema v grudice; pren., knjiž. posamezni drobci predstave se počasi sprijemajo v celoto 2. star. spopadati se, spoprijemati se: sprijemati se z orožniki / fantje so se večkrat sprijemali ● redko snežinke se sprijemajo na obleko prijemajo; ekspr. zdaj ni čas, da bi se sprijemali z besedami prepirali sprijemajóč se -a -e: sprijemajoči se lasje; sprijemajoča se prst ♪
  9.      sprijéti  sprímem dov., sprijél; nam. sprijét in sprijèt (ẹ́ í) zastar. sprejeti: sprijeti goste / Bog vas sprimi, ga je pozdravil ♪
  10.      sprínterica  tudi šprínterica -e ž (ȋ) nav. mn., šport. obuvalo z jeklenimi konicami na podplatih, zlasti za tek: obuti sprinterice ♪
  11.      sprínterka  tudi šprínterka -e ž (ȋ) ženska oblika od sprinter: tekmovalka je obdržala prvo mesto med sprinterkami ♪
  12.      sprostírati  -am nedov. (ȋ ȋ) knjiž. razprostirati, širiti: sprostirati roke / hiše na široko sprostirajo svoje strehe / za vasjo se sprostirajo polja in travniki / mir se sprostira nad mestom ♪
  13.      sprostítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od sprostiti: sprostitev mišic; vaje za sprostitev / želeti si sprostitve; branje mu pomeni sprostitev / duševna in telesna sprostitev / sprostitev energije, toplote / sprostitev delovne sile 2. dejstvo, da je kaj sproščeno: sprostitve v maloobmejnem prometu ♪
  14.      sprostíti  -ím dov., spróstil (ȋ í) 1. narediti, da kaj preneha biti napeto, vpeto: sprostiti vrv, vzmet; ob odjugi so se veje sprostile izpod snega / knjiž. stražar je jetniku sprostil roke odvezal; snel lisice 2. narediti, povzročiti, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen: sprostiti mišice; sprostiti noge, prste, roke; v topli kopeli se telo sprosti / sprostiti obraz; njegova toga drža se je sprostila / ekspr. sprostiti korak začeti hoditi bolj lahkotno, živahno 3. narediti, povzročiti, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet: delo, glasba ga sprosti; sprostiti se po izpitu; sprostiti se s hojo, z igro / v naravi se duševno in telesno sprosti / ko se je nekoliko sprostil, je vprašal, če sme kaditi / sprostiti notranjo napetost 4. narediti, povzročiti, da se kaj izraža, kaže brez omejitev, zadržkov: v igri je sprostil svoja čustva; sprostiti nagone, strasti / sprostiti bolečino v joku; sprostiti svojo domišljijo; ob pesmi so se mu sprostili žalostni spomini / ob pijači se je pogovor sprostil 5. povzročiti, da postane kaj prosto, razpoložljivo: kemični proces sprosti toploto; pri eksploziji se sprosti velika energija / novi proizvodni način bo sprostil precej delavcev; publ. z dozidavo so v hotelu sprostili nekaj prostorov / sprostiti rezervna sredstva; pren. ljubezen je v njem sprostila nove moči // ekon. uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini: sprostiti prodajo, uvoz / sprostiti cene ● knjiž. proti večeru se je sprostila nevihta je bila, nastala; knjiž. ni se mogel sprostiti občutka, da ni zaželen znebiti ◊ biol. dozorelo jajčece se sprosti sprostíti se postati sproščen: otrok se sprosti v šolski dobi; sprostiti se med prijatelji sproščèn -êna -o 1. deležnik od sprostiti: postati sproščen; predpisi glede tega so zelo sproščeni; sproščene cene; sproščena energija, toplota; sproščene naravne sile; mišice naj bodo sproščene; gradnja se bo nadaljevala, ko bodo sproščena denarna sredstva 2. ki se duševno in telesno dobro počuti, nima zadržkov v ravnanju, vedenju: sproščen človek; biti naraven in sproščen // ki izraža, kaže tako počutje: spregovoril je s sproščenim glasom; imeti sproščen nastop; sproščen smeh; sproščeno govorjenje, vedenje / pisateljev jezik je sproščen; prisl.: sproščeno govoriti, se smejati; sproščeno se vesti; ležati popolnoma sproščeno ♪
  15.      sprostréti  -strèm dov., sprostŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. razprostreti, razširiti: sprostreti peruti / sprostreti roke v pozdrav / sprostreti preprogo / oblaki so se sprostrli čez nebo sprostŕt -a -o: ptič s sprostrtimi perutmi ♪
  16.      spróščanje  -a s (ọ́) glagolnik od sproščati: sproščanje mišic / sproščanje notranje napetosti / duševno in telesno sproščanje / sproščanje energije, toplote; sproščanje plinov / novi proizvodni postopki omogočajo sproščanje delovne sile / sproščanje cen ♪
  17.      spróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kaj preneha biti napeto, vpeto: sproščati vrvi, vzmeti; ob odjugi se veje sproščajo izpod snega 2. delati, povzročati, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen: sproščati mišice; sproščati se pred treningom; legel je in si sproščal noge / telesno se sproščati 3. delati, povzročati, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet: glasba človeka sprošča; sproščati se ob gledanju risank, pri branju / duševno se sproščati / knjiž. v planinah se sprošča njegov nemirni duh / fizično delo sprošča napetost 4. delati, povzročati, da se kaj izraža, kaže brez omejitev, zadržkov: otrok sprošča svoja čustva v igri; sproščati nagone, strasti; ob takih prizorih se sprošča človekova napadalnost / detektivski romani mu sproščajo domišljijo; pisateljev jezik se je začel sproščati; pogovor se je vedno bolj sproščal 5. povzročati, da postane kaj prosto, razpoložljivo: kemični procesi sproščajo toploto; pri eksploziji se sprošča zelo velika energija / novi proizvodni način sprošča delovno silo; pren. svoboda sprošča ustvarjalne sile ♦ kem. sproščati kisik iz spojine // ekon. uradno odrejati prenehanje ustalitve na določeni višini: sproščati blagovno menjavo; uvoz se sprošča / sproščati cene sproščajóč -a -e: sproščajoč smeh; sproščajoč učinek glasbe; prisl.: branje deluje nanj sproščajoče ♪
  18.      sproščênje  -a s (é) 1. glagolnik od sprostiti: sproščenje mišic / petje mu je bilo v sproščenje / duševno sproščenje / sproščenje čustev 2. občutek, ki nastopi ob prenehanju velike čustvene napetosti: ko se je sovražnikova patrulja oddaljila, so začutili sproščenje / na njegovem obrazu se kaže sproščenje ♪
  19.      sproščênost  -i ž (é) lastnost sproščenega: sproščenost mišic / igralcem je manjkala sproščenost / čustvena, notranja sproščenost; mladostna sproščenost; popolna, velika sproščenost; sproščenost v govoru in kretnjah / med njimi ni bilo prave sproščenosti ♪
  20.      sproščevánje  -a s (ȃ) glagolnik od sproščevati: vaje za sproščevanje mišic / čustveno, duševno sproščevanje; notranje sproščevanje človeka ♪
  21.      sproščeváti  -újem nedov. (á ȗ) sproščati: sproščevati mišice / glasba človeka sproščuje / počasi se je sproščeval / napetost se je začela sproščevati sproščujóč -a -e: sproščujoč smeh; sproščujoč učinek igre; prisl.: srečanje je delovalo nanj sproščujoče; sam.: potovanje je bilo za vse nekaj sproščujočega ♪
  22.      spróten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki se zgodi brez odlašanja, v kratkem času: sprotno zapisovanje izjav / sprotno pozabljanje 2. ki se zgodi istočasno, vzporedno z drugim dejanjem: sprotno prevajanje govora / sprotno točenje piva // ki se opravlja redno, tekoče: sprotno plačevanje računov; sprotno učenje / sprotno kupovanje hrane ● knjiž., redko literatura mu ne pomeni življenjskega smisla, ampak le sproten opravek nahitro, mimogrede opravljen; skrbeti za sprotne potrebe vsakdanje, tekoče; hrane imamo le za sprotno rabo za sproti sprótno prisl.: sprotno plačevati dolgove ♪
  23.      spróti  prisl. (ọ̑) 1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja, v kratkem času: vsako njegovo izjavo si je sproti zapisal; kar je zaslužil, je sproti zapravil / njemu se sproti podre vse, česar se loti; ona vse sproti pozabi 2. izraža istočasnost, vzporednost dejanja: med igranjem si je sproti izmišljal besedilo; govor so sproti prevajali v angleščino in nemščino; dopis je sestavljal sproti ob narekovanju / pil je pivo, sproti natočeno iz soda // izraža redno, tekoče opravljanje dejanja: račune plačujemo sproti; o poteku akcije bodo sproti poročali; uči se sproti, če hočeš kaj znati / hrano so kupovali vsak dan sproti 3. v zvezi z za izraža količino, mero, ki je potrebna, nujna: dobiti, imeti (denar, hrano) za sproti; oba zaslužita komaj za sproti; zaradi suše ni bilo vode niti za sproti ● zastar. obljublja, sproti pa drži figo hkrati, obenem; ekspr. po razočaranju v zakonu se je odločil, da bo živel samo še za sproti ne da bi mislil na prihodnost; prebrali so krompir za seme in za sproti za vsakdanjo prehrano; neskl. pril.: meso za sproti hranimo v hladilniku ♪
  24.      sprovêsti  -vêdem dov., sprovêdel in sprovédel sprovêdla, stil. sprovèl sprovêla (é) 1. žarg., polit. uresničiti, izvesti, izpolniti: sprovesti načrt / sprovesti uredbo v življenje 2. zastar. spremiti, popeljati: sprovesti goste v salon; sprovesti koga na sprehod sprovedèn -êna -o: ideja, sprovedena v življenje ♪
  25.      spróžati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožati s snegom pokrite veje 2. z dotikom, s sprostitvijo spravljati a) v delovanje: glasbeni avtomat sprožajo kovanci; sprožati alarmne naprave; polhi sprožajo pasti b) v gibanje, premikanje: sprožati hlode po drči 3. nav. ekspr. povzročati, da kaj nastaja, se začenja: sprožati nasprotovanja; živčna napetost lahko sproža bolezni / publ. take odločitve sprožajo vrsto vprašanj 4. ekspr. vzbujati, povzročati: glasba sproža v človeku različna čustva; igra je sprožala pri gledalcih smeh ♪

   17.873 17.898 17.923 17.948 17.973 17.998 18.023 18.048 18.073 18.098  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA