Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mi (16.498-16.522)


  1.      robátež  -a m (ȃ) ekspr. robat človek: kar všeč mi je ta robatež ♪
  2.      róbček  -čka m (ọ́) 1. manjšalnica od robec: brisati si nos, oči z robčkom; bel, pisan robček / čipkast(i) robček obrobljen s čipkami; osvežilni robček vlažen, nadišavljen papirnati robček; papirnati robček 2. manjšalnica od rob1: robček se trga 3. obl. prešita guba za okras: narediti robčke na bluzi ♪
  3.      róbec  -bca m (ọ́) 1. manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu: potegniti robec iz žepa; usekniti se v robec; brisati se z robcem; batisten, bombažen robec; bel, pisan robec / moški, ženski robci; papirnati robci / okrasni robec / žepni robec 2. nar. ruta: dati robec na glavo; svilen robec / ogrnila se je z volnenim robcem ogrinjalko / naglavni robec ◊ zool. veliki robec v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa, Scophthalmus maximus ♪
  4.      robíca  -e ž (í) nav. mn., knjiž. okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka; resa: ruta z dolgimi robicami ♪
  5.      robída  -e ž (í) trnata grmičasta rastlina z užitnimi črnimi jagodami, ki raste na posekah in v gozdovih: cveti robide; poganjki na robidi ♦ bot. skalna robida pri kateri imajo pokončni poganjki rdeče plodove, Rubus saxatilis // robidovje: iztrebiti robido; z robido in grmovjem poraščena jasa ♪
  6.      robídje  -a s (ȋ) robidovo grmičevje: z robidjem poraslo pobočje ♪
  7.      robídnica  -e ž (ȋ) jagoda robide: nabirati robidnice; bonbon v obliki robidnice; sok iz robidnic // robida: zelo polne robidnice / z robidnicami obraščena stena z robidovjem ◊ les. dvoročna žaga s trikotnimi zobmi ♪
  8.      robídov  -a -o prid. (í) nanašajoč se na robido ali robidnico: robidovo grmičevje / robidov čaj / robidov sok ♪
  9.      robídovje  -a s (í) robidovo grmičevje: na poseki raste robidovje; bodeče robidovje; malinje in robidovje / hoditi po robidovju po svetu, poraslem z robidovjem ♪
  10.      robínija  -e ž (í) bot. trnato drevo ali grm z dišečimi belimi cveti v grozdastem socvetju, Robinia pseudoacacia: robinija že cvete; grmi robinije in rešeljike ♪
  11.      róbinzonstvo  -a s (ọ̑) ekspr. življenje daleč od civilizacije: minilo je več tednov njihovega robinzonstva ♪
  12.      robíti  in róbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati rob: robiti krilo; robiti prte, zavese; robiti na šivalnem stroju; robiti s čipkami 2. knjiž. obdajati, obkrožati: cesto je robilo gosto grmovje; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice 3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš; robiti z notranjimi robniki 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: robiti debele, kosmate; take je robil, da jim je šlo na smeh ● pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja; zastar. robiti drevje podirati, sekati; knjiž. robiti glave sovražnikom sekati ◊ les. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. robiti pločevino robíti se in róbiti se knjiž. odražati se, kazati se: hribi se robijo v ostrih obrisih róbljen -a -o: s čipkami robljen prt; robljene deske ♪
  13.      róbkati  -am nedov. (ọ̑) 1. odstranjevati zrna s storža: robkati koruzo / ptice so robkale suhe sončnice ∙ nar. robkati kamenčke iz zidu luščiti; nar. robkati z nožem po mizi dolbsti, vrezovati 2. agr. pecljati: robkati grozdje ♪
  14.      robník  -a m (í) 1. podolgovat kos materiala, s katerim se zaključi rob česa: zavarovati pločnik z robniki; betonski, kovinski, lesen robnik; krivi, ravni robniki; robnik ob cvetlični gredi; s kamnitim robnikom obrobljen grob // šport. pas, navadno kovinski, na robu drsne ploskve smuči: smuči z robniki / spodnji, zgornji robniki / kovinski robniki 2. teh. priprava na pisalnem stroju, s katero se določa dolžina vrstice: naravnati robnike / končni s katerim se določi desni, začetni robnik s katerim se določi levi rob na listu ◊ gled. sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje prizorišča; rampa; obrt. priprava za zaznamovanje dolžine obleke pri pomerjanju ♪
  15.      robót  -a m (ọ̑) 1. elektronsko vodena naprava, ki enakomerno opravlja vnaprej programirana, pogosto človekovemu zdravju škodljiva dela: konstruirati robota; uporaba robotov v avtomobilski industriji; robot v podobi človeka; dela, ravna kot robot / industrijski robot 2. slabš. kdor ravna, dela po navodilih drugega brez sodelovanja volje, zavesti: biti misleč človek, ne robot; uniformirani roboti fašizma; človek robot ♪
  16.      robotizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. uvesti robote, opremiti z roboti: robotizirati proizvodnjo avtomobilov 2. slabš. narediti, da kdo ravna, dela po navodilih drugega brez sodelovanja volje, zavesti: robotizirati človeka ♪
  17.      robústen  -tna -o prid., robústnejši (ȗ) 1. ki zaradi izredne telesne razvitosti deluje nerodno, okorno: robusten moški; z leti je postal robustnejši / samice so manj robustne od samcev / robustno telo // ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne deluje estetsko: robusten fotelj; robustno ogrodje; robustna vozila / izdelava je preveč robustna 2. ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti: bil je nekoliko robusten; robustno dekle / biti robustne narave // ki ne vsebuje, izraža rahločutnosti, obzirnosti: robustno ravnanje / robusten glas / na sebi ima nekaj zdravega, robustnega robústno prisl.: robustno izdelan avtomobil ♪
  18.      ròč  rôča m (ȍ ó) 1. del priprave, zlasti posode, namenjen za držanje z rokami: prijeti jerbas za roč; roč skodelice / nasaditi metlo na dolg roč držaj 2. nar. gorenjsko obroč (iz zvitih vej): pritrditi late v plotu z roči; smrekovi roči ● nar. gorenjsko roč klobas venec ♪
  19.      ročáj  -a m (ȃ) 1. del priprave, zlasti posode, namenjen za držanje z rokami: prijeti za ročaj; bakeliten, kovinski, lesen ročaj; ročaj lonca, skodelice; ročaj noža; ročaj pri kovčku, torbici; svečnik z ročajem / lopata se je snela z ročaja držaja / zabosti nož v kaj do ročaja 2. manjša priprava za držanje, oprijemanje: potniki so se držali za ročaje / redko brv brez ročajev držajev ∙ redko udoben naslanjač z ročaji z naslonjalom za roke ♦ šport. konj z ročaji telovadno orodje z ročaji za gimnastične vaje, preskoke ♪
  20.      rôčen  -čna -o prid. (ō) nanašajoč se na roko: ročne in nožne mišice; ročna spretnost / invalidski voziček na ročni pogon; ročno in strojno izdelovanje / ročni delavec; ročna prtljaga; ročna torbica; ročne in stenske ure; potegniti ročno zavoro; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ročno orožje / ročna lekarna ♦ gled. ročna lutka lutka, ki se natakne na prste roke; teh. ročne komande; tisk. ročni stavek rôčno prisl.: ročno delati, prati; sam.: žarg., avt. potegniti ročno ročno zavoro ♪
  21.      ročíca  -e ž (í) 1. manjšalnica od roka: otroci so od veselja krilili z ročicami / ekspr. še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav 2. podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja: premaknil je ročico in vrata so se odprla; pritisniti na ročico izplakovalne priprave; ročica krmila / stikalna ročica // tak del, s katerim se kaj poganja, vrti: natakniti, odviti ročico pri mlinčku; hitro vrteti ročico; ročica lajne, mesoreznice / pogonska ročica // podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske igle po gramofonski plošči: premakniti ročico na ploščo / gramofonska ročica 3. nav. mn. vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje, prijemanje: prijel je za ročice samokolnice in odpeljal; opirati se na ročice pri plugu 4. agr. vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen, za oporo ob straneh voza: tesati ročice; nasaditi lojtrnice na ročice; zadnji ročici sta se zlomili ● knjiž. ročica kovčka ga je rezala v roko ročaj, roč; z ročico kaj dvigniti z vzvodom; ročica naslanjača naslonjalo za roke ◊ avt. menjalna ali prestavna ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; fiz. ročica (sile) razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj; grad. ročica krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram, podpira vodoravnega; strojn. ročica del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo; teh. naravnalna, natična ročica; vrtn. listi in ročice rastline vitice ♪
  22.      rôčka 1 -e ž (ȏ) 1. posoda z ročajem, dulcem, pokrovčkom, zlasti za nalivanje, kuhanje: odstaviti ročko na rob štedilnika; točiti čaj iz ročke v skodelice; emajlirana, keramična, porcelanasta ročka; trebušasti ročki s kavo in mlekom / čajna, kavna ročka // vrču podobna posoda: prinesti umivalnik in ročko s toplo vodo; natočiti pivo v ročko v vrček / spili so ročko jabolčnika 2. ploščata, zaprta posoda za tekočine: naliti kurilno olje v ročko ◊ šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih ♪
  23.      rôčka 2 -e ž (ó) redko ročica, rokica: držati otroka za ročko / njene mehke ročke ∙ ročka lajne ročica ♦ teh. dolg vzvod pri pisalnem stroju za obračanje valja in premikanje voza na desno ♪
  24.      róčka  in rôčka -e ž (ọ́; ó) majhen ročaj, roč: ročka vrča ga je rezala v roko / predali s kovinskimi ročkami ♪
  25.      rôčkanje  -a s (ȏ) šport. premikanje na telovadnem orodju s preprijemanjem: ročkanje na bradlji, drogu; kolebanje in ročkanje ♪

   16.373 16.398 16.423 16.448 16.473 16.498 16.523 16.548 16.573 16.598  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA