Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mi (15.701-15.725)


  1.      ravnílo  -a s (í) 1. priprava za delanje, risanje ravnih črt: podčrtati z ravnilom; kovinsko, leseno ravnilo; ravnilo z označenimi centimetri / risati s šestilom in ravnilom ♦ agr. sadilno ravnilo lesena letev za določanje sadilnega mesta sadike; teh. nastavno ravnilo; priložno ravnilo s kratko prečko na koncu, ki se položi ob rob risalne deske 2. star. vzor, vodilo: to mu je postavil za zgled in ravnilo / očetove besede so mu bile življenjsko ravnilo ♪
  2.      ravnína  -e ž (í) 1. navadno večji raven svet: prehoditi, prevoziti ravnino; sredi ravnine leži vas; naselili so se na ravnini; cesta se je z griča spustila v ravnino; rodovitna, travnata ravnina / ekspr. okoli njega se je razprostirala široka morska ravnina ravan 2. višina (ravne) površine česa: ta roža ima cvete v isti ravnini; ravnina oken 3. redko, navadno s prilastkom kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava; raven: dvigati izobrazbeno, kulturno, življenjsko ravnino prebivalstva 4. publ., s prilastkom stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti: vprašanje so že obravnavali na različnih ravninah 5. geom. ploskovna tvorba, na kateri leži premica, ki poteka skozi različni točki tvorbe: določati točke na ravnini; lega likov v ravnini; z ravnino presekati kroglo; navpična, vodoravna ravnina / dotikalna ravnina ki se dotika ploskve na določenem mestu; narisna, tlorisna ravnina; prava ravnina na kateri so končne, dostopne točke; projekcijska, risalna, simetrijska ravnina ◊ fiz. polarizacijska ravnina pravokotna na smer električnega polja; lingv. glasoslovna, pomenska, skladenjska ravnina jezika; lit. pripovedna ravnina; šport. ciljna ravnina ravni del tekmovalne steze pred ciljem ♪
  3.      ravnínje  -a s (ȋ) geom. množica ravnin v prostoru: skupna točka ravnin v ravninju / osno ravninje ravnine, ki potekajo skozi isto premico; središčno ravninje ravnine, ki potekajo skozi isto točko ♪
  4.      ravnínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ravnino: ravninski prebivalci / ravninski gozdovi; ravninske reke / ravninski svet ♦ geom. ravninski lik lik na ravnini; ravninski koordinatni sistem koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini; ravninska geometrija geometrija, ki se ukvarja z ravninskimi tvorbami; planimetrija; ravninska tvorba geometrijska tvorba, katere elementi so vsi na isti ravnini ♪
  5.      ravnodúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj: ravnodušen človek; do teh idej, ljudi je ravnodušen / popolnoma ravnodušen je do teh težav, za te težave ga ne vznemirjajo / pripovedoval je z ravnodušnim glasom; jezile so jo bratove ravnodušne pripombe ∙ ekspr. ni ravnodušen do nje čuti do nje naklonjenost, ljubezen ravnodúšno prisl.: ravnodušno gledati, govoriti ♪
  6.      ravnotéžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežna lega / ravnotežne spretnosti / imeti dober ravnotežni čut ◊ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni organ čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje položaja glave; les. ravnotežna vlažnost lesa stanje lesa, da pri določeni temperaturi in določeni relativni vlažnosti zraka ne sprejema niti ne oddaja vlage; zool. ravnotežni mešiček mešiček na korenu tipalnice potočnega raka s čutnimi dlačicami in drobnimi peščenimi zrnci za vzdrževanje ravnotežja ♪
  7.      ravnotéžje  -a s (ẹ̑) 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja ◊ anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom ♪
  8.      ravnovésje  -a s (ẹ̑) 1. raba peša stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka; ravnotežje: loviti ravnovesje na gredi; čoln so težko držali v ravnovesju 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu / ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: posamezne zgodbe romana so v ravnovesju / ekspr. slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah / bilančno, proračunsko ravnovesje // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje / poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje / spraviti, ekspr. vreči koga iz ravnovesja ◊ fiz. stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila ♪
  9.      rávsast  -a -o prid. (ȃ) ekspr. grob, pretepaški: ni se dobro počutil med ravsastimi otroki / bil je pravi človek za tiste težke, ravsaste čase ♪
  10.      rávsati  -am nedov. (ȃ) redko praskati, potegovati: ne ravsaj z žebljem po steni / ko se je plazil skozi grmovje, mu je trnje ravsalo roke in obraz rávsati se ekspr. spopadati se, tepsti se, zlasti s kremplji, zobmi: pes in mačka se spet ravsata; petelini se kavsajo in ravsajo / otroka se ravsata za igrače / ravsati se za dediščino grdo se prepirati ♪
  11.      rávsniti  -em dov. (á ȃ) redko prasniti, potegniti: ravsniti z žebljem po pohištvu / hotel je prijeti mačko, pa ga je ravsnila rávsniti se ekspr. spopasti se, stepsti se, zlasti s kremplji, zobmi: psa sta se renčeč znova ravsnila / fantje se bodo vsak čas ravsnili ♪
  12.      raz  predl., s tožilnikom, tudi z rodilnikom, stil. v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ráz- (ȃ) knjiž. za izražanje premikanja od zgornje strani česa, tako da preneha neposreden dotik, ali dosege takega položaja; z: vzeti čepico raz glavo; pasti raz mizo / vreči odejo raz sebe / megle se dvigujejo raz morje iznad morja ♪
  13.      raz...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti v več krajev, smeri: razgnati, raznesti, razvoziti / razgrniti, razložiti po mizi / razblebetati, razglasiti novico / v zvezi s se razbežati se, raziti se, razleteti se / glas se razlega po dolini b) dejstva, da kaj ni več skupaj, v prvotnem položaju: razgrebsti, razriniti, razsuti / razpustiti, razširiti, raztegniti / razkoračiti se c) delitve, ločitve na več delov: razcepiti, razdeliti, razrezati, razstaviti č) nastopa stanja, navadno v veliki meri: razbesneti, razjeziti, razžariti / v zvezi s se razboleti se, razgovoriti se, razživeti se d) dosege zaželenega namena, cilja: razgreti, razmehčati / razhoditi nove čevlje / razbrati e) prenehanja obstajanja, stanja: razbliniti, razkrojiti, raztopiti / razdišati se f) nasprotnosti tega, kar pomeni glagol z drugo predpono: razbarvati, razčlovečiti, razelektriti, razorožiti, raztovoriti, razvezati g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): razbistriti, razcefrati, raztrgati / razcvesti se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: razbarvanje, razcepitev, razglasen, razhod ♪
  14.      ráza  -e ž (á) 1. manjša povrhnja poškodba v obliki črte: s piljenjem narediti raze; raze na pohištvu, v lošču; kamen z razami 2. redko črta, guba: okrog oči je imela drobne raze; raze na čelu / ladja je puščala za seboj globoko razo brazdo ● knjiž., redko zapomnil si ga je zaradi rdeče raze na licu brazgotine; redko skozi razo v vratih je gledala na cesto razpoko, špranjo ◊ zool. škržna raza vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka voda, ki obliva škrge ♪
  15.      razálo  -a s (á) geod. priprava z dvema cevkama, delno napolnjenima s tekočino, za določanje višinskih razlik med točkami na terenu ♪
  16.      razapníti  -ím in razápniti -im dov., razápnil (ȋ í; ā ȃ) odvzeti, odstraniti apnenec iz česa: razapniti vodo, zemljo razapníti se, in razápniti se med., v zvezi s kosti, zobje izgubiti kalcij: zaradi pomanjkanja vitamina D se kosti razapnijo razapnjèn -êna -o in razápnjen -a -o: razapnjena voda ♪
  17.      razbegávati se  -am se nedov. (ȃ) knjiž. bežeč se razhajati: ob vpadih sovražne vojske so se ljudje razbegavali; pren. njegove misli so se razbegavale ♪
  18.      razbégniti se  -em se dov., tudi razbegníte se; tudi razbegníla se (ẹ́ ẹ̑) knjiž. razbežati se: množica se je prestrašena razbegnila / čreda se je razbegnila na vse strani / vsi dvomi, upi so se razbegnili ♪
  19.      razbežáti se  -ím se dov., razbéži se; razbéžal se tudi razbêžal se (á í) 1. zbežati na več strani: ob prihodu miličnikov so se napadalci razbežali; glasno kričeč se razbežati / otroci se ob poku razbežijo na vse strani / ekspr. ko so ga dekleta zagledala, so se smejoč razbežala razšla 2. ekspr. izginiti, miniti: žalostne misli so se hitro razbežale; sanje o sreči se bodo kmalu razbežale ● ekspr. zgradili so novo tovarno za ljudi, ki se še niso razbežali po svetu odselili; knjiž., ekspr. novica se je razbežala po mestu hitro razširila ♪
  20.      razbíčati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. z bičanjem (zelo) raniti: razbičati upornikom hrbte; pren., ekspr. trpljenje mu je razbičalo srce 2. knjiž., ekspr. razburkati, razpeniti: veter je razbičal morje // vznemiriti, razvneti: knjiga mu je razbičala domišljijo; razbičati strasti razbíčan -a -o: razbičan človek; od bolečine razbičan obraz; razbičana domišljija ♪
  21.      razbíjanje  -a s (í) glagolnik od razbijati: kladivo za razbijanje kamenja / razbijanje kozarcev / slišalo se je razbijanje po vratih / razbijanje po klavirju / razbijanje srca se je umirilo / razbijanje enotnosti v stranki / razbijanje iluzij ♪
  22.      razbíjati  -am nedov., stil. razbijála (í) 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe ♦ fiz. razbijati atome // nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija // delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati // nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših // delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije ● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni razbijáje: razbijaje po vratih, je zbudil otroke razbijajóč -a -e: umiriti razbijajoče srce ♪
  23.      razbírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. razpoznavati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: s prstom je kazal črke in razbiral besede; razbirati napise / nezaupno ga je opazovala, ko je razbiral pismo bral; razbirati podatke z instrumentov odčitavati // razumevati ustaljene, dogovorjene znake; brati: zidar mora znati razbirati gradbeni načrt; razbirati šifrirano besedilo 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotavljati, spoznavati kaj: iz urejenosti izložb je razbiral okus, znanje aranžerja / razbirati posamezne predmete razločevati // ugotavljati, spoznavati sploh: iz njegovih besed razbiram, da je zelo nezadovoljen / znanstveniki razbirajo skrivnosti narave odkrivajo, razkrivajo / z njenega obraza razbira, kaj misli ● knjiž. zdelo se je, kot da razbira nasprotnikovo ponudbo presoja, ocenjuje; knjiž. razbiral je, kaj naj reče premišljeval, pretehtaval; publ. razbirati zrno od plev ločevati ♪
  24.      razbistríti  -ím dov., razbístril; razbistrèn (ȋ í) razviti sposobnost za mišljenje: razbistriti komu duha; počasi se mu je razum razbistril // narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: študija je razbistrila nekatera pravna vprašanja; pojmi so se popolnoma razbistrili ● hladen zrak mu je razbistril glavo ga je naredil sposobnega mišljenja; publ. pogovori so razbistrili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena razbistríti se postati bister, zelo prozoren: voda se je razbistrila / ekspr. popoldne se je ozračje razbistrilo ♪
  25.      razbitína  -e ž (í) 1. nav. mn. ostanki razbitega večjega predmeta, predmetov: morje je naplavilo razbitine; potegniti truplo izpod razbitin; med razbitinami iskati ponesrečence / ladijske, letalske razbitine / razbitine starih posod črepinje; pren., ekspr. razbitine sreče, življenja ∙ ekspr. razbitina že dolgo leži ob cesti poškodovano vozilo; knjiž. razbitine uporniške vojske ostanki 2. ekspr., navadno v povedni rabi duševno in telesno propadel človek: njen mož je samo še razbitina ♪

   15.576 15.601 15.626 15.651 15.676 15.701 15.726 15.751 15.776 15.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA