Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mi (13.223-13.247)


  1.      pogrézati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: pogrezati krsto v jamo; pogrezati vedro v vodnjak // redko delati (bolj) globoko; poglabljati: pogrezati rečno strugo; jama se pogreza 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročanje stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga pogreza v spanje; pogrezati se v dremavico; bolnik se pogreza v nezavest; mesto se pogreza v temo / pogrezati se v zmotah // spravljati, pehati: spoznanje ga pogreza v grozo; ta vest ga pogreza v obup, žalost; s pijančevanjem se vedno globlje pogreza v dolgove pogrézati se nav. ekspr. 1. postajati nižji: žimnica se pod njegovo težo kar pogreza / dno se pogreza // pomikati se v navpični smeri navzdol: hiša se je začela pogrezati; ladja se počasi pogreza tone, se potaplja / pogrezati se do kolen v blato; v mehkih blazinah se kar pogreza 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: pogrezati se v branje, delo, študij / pogrezala sta se vsak v svoje misli; pogrezati se vase ● ekspr. sonce se že pogreza v morje zahaja za morskim obzorjem; ekspr. njihovo gospodarstvo se vedno bolj pogreza propada pogrezajóč -a -e: pogrezajoča se ladja ♪
  2.      pogrézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: pogrezniti krsto v grob; pogrezniti vedro v vodnjak // redko narediti (bolj) globoko; poglobiti: pogrezniti strugo; jama se je pogreznila 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročitev stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga je pogreznila v spanje; pogrezniti se v nezavest; vas se je pogreznila v tišino // spraviti, pahniti: spoznanje ga je pogreznilo v grozo; sporočilo ga je pogreznilo v obup; pogrezniti se v žalost pogrézniti se nav. ekspr. 1. postati nižji: blazine so se pod njim kar pogreznile / tla so se ponekod pogreznila // pomakniti se v navpični smeri navzdol: hiša se je nekoliko pogreznila / do kolen se je pogreznil v sneg / v mehkem naslanjaču se je globoko pogreznil; čoln se je pogreznil potonil, potopil 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: znova se je pogreznil v branje; pogrezniti se v delo, učenje / pogreznil se je v svoje misli; od tedaj se je še bolj pogreznil vase ● knjiž. dan se je pogreznil v preteklost minil, se iztekel; izginil je, kot bi se v zemljo pogreznil nenadoma, nepričakovano; ekspr. najrajši bi se pogreznil sto klafter globoko zelo me je sram pogréznjen -a -o: pogreznjen čoln; vas je pogreznjena v temo; pogreznjen v delo; vase pogreznjeni ljudje ♪
  3.      pogrinjálo  -a s (á) kos tkanine, navadno določene oblike, s katerim se kaj pogrinja, pokriva: pisano pogrinjalo; košara je bila pogrnjena z rožastim pogrinjalom / posteljno pogrinjalo / redko namizno pogrinjalo prt ♪
  4.      pogrínjati  -am nedov. (í) 1. dajati, polagati pogrinjalo na kaj: pogrinjati posteljo / pogrinjati mizo pripravljati za serviranje hrane / pogrinjati s prtom 2. s pokrivanjem, zakrivanjem varovati pred čim: vso noč mora pogrinjati otroka; pogrinjati tla s papirjem / ekspr. črne kite ji pogrinjajo prsi pokrivajo ♪
  5.      pogrínjek  -jka m (ȋ) kar se pripravi na (pogrnjeno) mizo za serviranje hrane eni osebi: pripravila je pogrinjke za šest gostov; razstava sodobnih pogrinjkov / tak pomivalni stroj pomije naenkrat osem pogrinjkov posode za serviranje hrane osmim osebam // prtiček, na katerega se postavi ta pogrinjek: krožnik mora stati sredi pogrinjka; barvasti, vzorčasti pogrinjki; kupiti komplet pogrinjkov ♪
  6.      pogrmévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od pogrmevati: zbudilo ga je rahlo pogrmevanje za gorami / pogrmevanje deročega hudournika ♪
  7.      pogrníti  in pogŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati, položiti pogrinjalo na kaj: pogrniti posteljo / pogrniti mizo pripraviti za serviranje hrane / pogrniti prt ∙ ekspr. on sanjari o mizici pogrni se o bogastvu, izobilju // s pokrivanjem, zakrivanjem zavarovati pred čim: hitro je pogrnil prepotene konje; pogrnila je speče otroke / pogrniti preprogo po tleh razgrniti 2. pog., ekspr. pasti, telebniti: spotaknil se je in pogrnil; na ledeni poti je večkrat pogrnil / preh. nekaj časa se je prepiral z njim, potem ga je pa pogrnil po tleh prevrnil 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: že drugič je pogrnil pri matematiki; bil je leto starejši od njih, ker je enkrat pogrnil pogŕnjen -a -o: s prtom pogrnjena miza; belo pogrnjena postelja; tla so pogrnjena s papirjem ∙ sesti k pogrnjeni mizi pripravljeni za serviranje hrane ♪
  8.      pogròm  -ôma m (ȍ ó) knjiž. 1. silovit napad, naskok: bežati pred pogromom; uničevati v pogromih; okupatorjev pogrom; ekspr. krvav pogrom; pogrom sovražnikovih čet // množično preganjanje, uničevanje: nacistični pogrom; ustaški pogromi proti Srbom; pren. vzdignili so pogrom proti tujim besedam 2. ekspr. lov, pogon: priredili so pogrom na medvede 3. redko hrušč, trušč: mačka je prestrašil nenaden pogrom v hiši ♪
  9.      pogruntácija  -e ž (á) pog., ekspr. domislek, zamisel: to ni njegova pogruntacija; ima nekaj izvirnih, sijajnih pogruntacij / najnovejša pogruntacija tehnike izum ♪
  10.      pogrúntati  -am dov. (ú) pog. 1. izmisliti si, domisliti se: pogruntati nov način slikanja; hotel je pogruntati nekaj čisto posebnega 2. ugotoviti, spoznati: pogruntali so njegovo taktiko; šele kasneje je pogruntal, da se je zmotil / tega ni čisto pogruntal dojel, razumel ● pog., ekspr. kmalu so ga pogruntali ugotovili, kakšen je v resnici; ugotovili, kakšen namen ima ♪
  11.      pogruntávščina  -e ž (ȃ) pog., ekspr. domislek, zamisel: to je bila njena pogruntavščina / zanimiva konstrukcijska pogruntavščina ♪
  12.      pogúm  -a m (ȗ) pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: za tako dejanje je potreben velik pogum; občudovala je pogum, s katerim se je lotil tega / pogum mu je upadel, zrasel; to mu je dalo, ekspr. vlilo novega poguma; ni imel dovolj poguma, da bi to storil; to mu ni vzelo poguma / dobiti pogum opogumiti se; zbral je ves svoj pogum in spregovoril; ekspr. pokazal je levji pogum / lotiti se česa z velikim pogumom / elipt. le pogum / kar s pogumom, ga je spodbujal kar pogumno // ekspr. predrznost, nesramnost: v obraz mi je lagal, kakšen pogum ● ekspr. pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen ♪
  13.      pogúmen  -mna -o prid., pogúmnejši (ú ū) 1. ki si upa storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: pogumen človek se tega ne bo bal; to je pogumna deklica; biti, postati pogumen / pogumni vojaki hrabri // ki izraža, kaže pogum: pogumen korak, pogled; pogumne besede; pogumno dejanje 2. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: pogumna metafora, misel pogúmno prisl.: pogumno iti, korakati; pogumno odgovoriti; pogumno prenašati trpljenje; pogumno stopiti pred koga / le pogumno; sam.: le najpogumnejši so nadaljevali pot ♪
  14.      pogúzniti se  -em se dov. (ú ȗ) nar. zahodno zdrseti, spustiti se po zadnjici: otrok se je poguznil s peči; pren. s strmine nad cesto se je poguznilo za voz zemlje ♪
  15.      pohába  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od pohabiti: pohaba ujetnikov 2. nav. ekspr. trajna telesna okvara: njena pohaba ga ne moti // pohabljen človek: po nesreči je ostal pohaba / kot psovka daj mi že mir, ti pohaba ♪
  16.      pohájati  -am nedov. (ȃ) 1. bližati se stanju, ko kaj ni več na razpolago: denar mi že pohaja; živila so začela pohajati / starcu so pohajale moči; ko je to poslušala, ji je pohajal pogum; potrpežljivost mi je začela pohajati 2. nav. ekspr. postopati, pohajkovati: ves dan je samo pohajal; dobre volje je pohajal po mestu / pri nas ne boš pohajal 3. star. (večkrat) hoditi: ob nedeljah je pohajal v družbo; s sedmimi leti je začel pohajati v šolo ● zastar. pogosto je pohajal svoj rojstni kraj hodil, prihajal v svoj rojstni kraj; ekspr. na strmi poti jim je pohajala sapa težko so dihali; zastar. pohaja iz kmečke družine izvira pohajajóč -a -e: pohajajoč po mestu, je srečal prijatelja ♪
  17.      póhati  -am nedov. (ọ́) pog. cvreti, zlasti panirano živilo: pohati meso; pohati piščanca / pohati krofe póhan -a -o: pohani piščanec; pohane kruhove rezine ∙ pog., ekspr. misliš, da ti bodo tam pohane piške v usta letele da se ti bo brez truda zelo dobro godilo ♪
  18.      pohíštven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pohištvo: pohištveni elementi / pohištveni mizar; pohištvena industrija / pohištveno okovje ♦ tekst. pohištvene tkanine tkanine, ki se uporabljajo pri blazinjenju pohištva ♪
  19.      pohíštvo  -a s (ȋ) 1. predmeti, navadno leseni, namenjeni za stanovanjske, delovne prostore: izdelovati, oblikovati pohištvo; kupiti, postaviti, razvrstiti pohištvo; svetlo, temno pohištvo; pohištvo iz hrastovega lesa; pohištvo za jedilnico; razstava pohištva / furnirano, masivno, oblazinjeno pohištvo; kosovno, kuhinjsko pohištvo / pohištvo v spalnici je že staro ♦ obrt. kovinsko pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; ležalno, omarasto, sedežno pohištvo 2. zastar. posestvo, domačija: pohištvo je prepisal na sina // hiša z gospodarskimi poslopji: pohištva so postavljali v breg, da so obvarovali rodovitno zemljo ♪
  20.      pohitéti  -ím dov., pohítel (ẹ́ í) 1. hitro iti, oditi: pohitela je domov; pohiteti nazaj, za kom; pohiteli so po zdravnika; mimo sosedove hiše je zelo pohitel // ekspr. iti sploh: v Beograd bo pohitel z letalom; pohiteli so mu čestitat; pren. njegova misel je večkrat pohitela v rojstni kraj 2. hitro narediti, opraviti kaj: pohiti, se že mudi; delavci so pohiteli, da so še isti dan končali; pohiteti z delom, z odgovorom; z nedoločnikom pohiteti narediti nalogo ● ekspr. vsi sošolci hodijo plesat, je pohitel fant hitro rekel, povedal ♪
  21.      pohladíti  -ím dov., pohládil; pohlajèn (ȋ í) 1. narediti kaj hladno, mrzlo; ohladiti: pohladiti jed / nevihta je precej pohladila ozračje 2. ekspr. pomiriti, zmanjšati: skušal je pohladiti jezo staršev ♪
  22.      pohléven  -vna -o prid., pohlévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v odnosu do ljudi nezahteven, poslušen, skromen: pohleven človek; pohleven kot jagnje / doma je zelo pohleven // ki vsebuje, izraža nezahtevnost, poslušnost, skromnost: govorila je s pohlevnim glasom; pohleven pogled 2. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav; krotek: pohleven konj, pes / pohlevna čreda ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padati je začel pohleven dež; pohleven ogenj 4. ekspr. majhen, skromen: pohlevne hiše na koncu vasi / bil je pohlevne postave majhne, drobne pohlévno prisl.: pohlevno ga gleda; pohlevno vprašati ♪
  23.      pohlíniti  -im dov. (í ȋ) prikazati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično: pohlinil je slabost ∙ ekspr. pohlinil se je bolnega naredil pohlíniti se pokazati se drugačnega, navadno boljšega, kot biti v resnici: v njegovi prisotnosti so se malo pohlinili ♪
  24.      pohòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. potovanje večje skupine vojakov pod vodstvom s sovražnim namenom: udeležiti se pohoda; odpraviti se na pohod proti upornikom; Napoleonov pohod na Moskvo / križarski pohod; okupatorjev požigalni pohod / vojni pohod; pren., ekspr. zmagoviti pohod znanosti // voj. hoja večje skupine vojakov pod vodstvom na večjo razdaljo: organizirati pohod; pripraviti se na pohod; dolgi, težki pohodi; partizanski pohodi / iti na pohod; biti na pohodu // hoja večje skupine ljudi pod vodstvom na večjo razdaljo z določenim namenom: organizirati pohod pionirjev na Rog / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir / Pohod po poteh partizanske Ljubljane množična politično-športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945 ∙ ekspr. to je odkril na svojih pohodih po mestu sprehodih, sprehajanjih ♦ šport. orientacijski pohod 2. publ., v zvezi biti na pohodu napredovati, širiti se: slovenski jezik je bil takrat na pohodu / ta bolezen je spet na pohodu 3. zastar. obisk: odpravil se je na pohod k prijatelju ♪
  25.      pohodíti  -hódim dov. (ȋ ọ́) 1. s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: pohoditi rože, travo / pohoditi gredice / pohoditi na tleh ležeči klobuk / pohoditi z nogami // s hojo, stopanjem po kom povzročiti (hude) telesne poškodbe, smrt: pohoditi črva; dvigni otroka, da ga ne bodo pohodili / ekspr. med plesom jo je večkrat pohodil ji stopil na nogo; pren., ekspr. pohodil je njeno mladost; če jim boš ugovarjal, te bodo pohodili 2. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: pohodil je njeno ljubezen / pohodil je svoje poštenje in ponos 3. poteptati, steptati: pohoditi zemljo okoli sadik 4. zastar. obiskati: med počitnicami je pohodil vsako hišo, vsako veselico ● pazi, da ne boš pohodil blata stopil vanj; ekspr. pohodil je svojo obljubo prelomil pohójen -a -o: pohojena greda; trava je pohojena; pohojeno upanje ♪

   13.098 13.123 13.148 13.173 13.198 13.223 13.248 13.273 13.298 13.323  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA