Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mi (12.126-12.150)


  1.      osvojíti  -ím dov., osvójil (ȋ í) 1. z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast: osvojiti sosednje dežele; Napoleon si je hotel osvojiti Evropo / osvojiti trdnjavo zavzeti / v naskoku, z naskokom osvojiti; pren. ti ljudje bodo z znanjem osvojili svet ♦ šah. osvojiti nasprotnikovega kmeta 2. ekspr. priti v težko dostopen kraj, zlasti prvi: osvojiti južni tečaj, vrh / pragozda niso mogli osvojiti 3. ekspr. pridobiti si naklonjenost, ljubezen koga: z ljubeznivim sprejemom nas je predsednik popolnoma osvojil; pevka je osvojila poslušalce; s takim ravnanjem je osvojil naša srca / osvojiti dekle; osvojil si je njeno srce // vzbuditi pozitiven odnos do česa: novo gibanje ga je popolnoma osvojilo 4. publ. dobiti, doseči: osvojiti nagrado, pokal / osvojiti prvo mesto; osvojiti naslov državnega prvaka 5. publ. naučiti se, priučiti se: osvojiti nove besede; pes osvoji vajo; osvojiti si novo snov / naša industrija je že osvojila izdelavo teh strojev 6. publ. sprejeti: kongres je osvojil poročilo o delu; osvojiti predlog; osvojiti si načelo narodne samoodločbe ● zastar. osvojili so ga spomini na tista leta prevzeli; publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; ekspr. po enourni hoji smo osvojili Šmarno goro prišli na vrh; ekspr. na zabavi si ga je kar osvojila dosegla, da je bil samo v njeni družbi; publ. osvojiti (si) evropsko tržišče začeti prodajati svoje izdelke na evropskem tržišču; publ. osvojil si je veliko znanje pridobil osvojèn -êna -o: osvojeni pokali; osvojen je nov vrh tega pogorja; njegova zamisel je bila osvojena; osvojeno mesto ♪
  2.      oščájati se 2 -am se nedov. (á) zastar. obotavljati se, omahovati: kaj se še oščajaš, pojdi z njimi ♪
  3.      ošíliti  -im dov. (í ȋ) narediti ostro, koničasto: ošiliti konico, mino / ošilil je več kolov; ošiliti svinčnik ošíliti se ekspr. postati ožji, koničast: zaradi bolezni se ji je brada ošilila; nos se mu je še bolj ošilil ošíljen -a -o: ima droben, nekoliko ošiljen obraz; ošiljen svinčnik ∙ ekspr. vsi so imeli usta odprta in ušesa ošiljena so zelo pozorno poslušali ♪
  4.      ošíniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro pogledati: posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom 2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti: ošiniti konja z bičem; ošinila jo je z metlo ● ekspr. vrstice je le ošinil na hitro, površno prebral; knjiž. obstala je, kakor bi jo strela ošinila oplazila, zadela ošínjen -a -o: bil je ošinjen od strele ♪
  5.      ošínjati  -am nedov. (í) večkrat na hitro pogledati: ošinjala je goste drugega za drugim / njene oči so ošinjale vsakega sobesednika; z očmi, pogledi ošinjati koga ♪
  6.      oškodováti  -újem tudi oškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti: s takim ravnanjem so oškodovali delavce; oškodovati koga pri kupčiji // povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej oškodovali / kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi: preveč vas bomo oškodovali; kaj ste se tako oškodovali 2. povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj: oškodovati družbene koristi; oškodovati ugled koga; kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti 3. star. poplačati: lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti ● zastar. ta bolezen lahko oškoduje srce okvari, poškoduje oškodován tudi oškódovan -a -o: biti oškodovan v svojih pravicah ♪
  7.      oškrábati  -am tudi -ljem dov., tudi oškrabála (á) nar. oškrbiti: pri pospravljanju je oškrabala ogledalo / videti je bilo, kakor da bi ga miši oškrabale oškrában -a -o: oškraban umivalnik; oškraban zid pod oknom okrušen ♪
  8.      oškŕbiti  -im, in oškrbíti in oškŕbiti -im dov. (ŕ ȓ; ȋ ŕ) povzročiti, da odpadejo majhni deli, navadno s površine česa: pri pomivanju je oškrbila skledo; žaga se je ob žeblju oškrbila / krogle so oškrbile steno okrušile oškŕbljen -a -o: oškrbljeni krožniki; oškrbljen rob steklenice; oškrbljena posoda ♪
  9.      oškŕniti  -em dov., tudi oškrníla (ŕ) ekspr. 1. odvzeti komu del česa, navadno v manjši količini: sovražniki so jim oškrnili osvobojeno ozemlje / pri plači jo je oškrnila za dva tisočaka / oškrnili so jih za staro pravico prikrajšali 2. odlomiti, odtrgati: oškrnil je kos lepo zapečenega kruha ♪
  10.      oškropíti  -ím dov., oškrópil (ȋ í) s škropljenjem nekoliko zmočiti, ovlažiti: rastline oškropiti s postano vodo; iz kolesnice je brizgnila rjava voda in jih oškropila do vratu; oškropiti se po suknji; čevlje si je oškropila z blatom / dež je oškropil tla / ekspr. avtomobil je oškropil mimoidoče ● ekspr. oškropila jih je strojnica zadel jih je rafal iz strojnice oškropljèn -êna -o: oškropljen zid; z blatom oškropljena obleka; tla so bila oškropljena s krvjo ∙ ekspr. z znojem oškropljeno delo naporno, težko ♪
  11.      ošlátati  -am dov., tudi ošlatájte; tudi ošlatála (á ā) nižje pog. s tipanjem ugotoviti, najti; otipati: v temi je ošlatal ograjo ♪
  12.      óšpice  -pic ž mn. (ọ̄ ọ̑) nalezljiva bolezen s pegastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: ima ošpice; virus ošpic; pren., ekspr. podjetje je otroške ošpice že prebolelo ♪
  13.      oštaríjski  -a -o prid. (ȋ) pog. gostilniški: s pestmi je tolkel po oštarijski mizi / ekspr. oštarijski pogovori ♪
  14.      oštéti  oštéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: učitelj ošteje učenca; oštel ga je, češ da se potepa; ker je zamudil, je oštela sina, zakaj hodi tja oštét -a -o: ošteti učenci ♪
  15.      oštévati  -am nedov. (ẹ́) izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: oštevati otroke; ošteval je sina, da je len; oštevali so ga, ker je razbil šipo; oštevati in zmerjati / oštevala ga je, kod je spet hodil ♪
  16.      oštevílčiti  -im dov. (í ȋ) 1. označiti s številko, navadno z zaporedno: oštevilčiti dopise, račune; urediti in oštevilčiti pisma 2. označiti strani, liste v knjigi, rokopisu z zaporedno številko, znakom: oštevilčiti knjigo / oštevilčiti strani oštevílčen -a -o: oštevilčeni sedeži; vstopnice so oštevilčene; hodnik z oštevilčenimi vrati ♦ zal. oštevilčena izdaja izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi številkami; numerirana izdaja ♪
  17.      òštja  in òštija medm. (ȍ) nar. zahodno 1. izraža začudenje, navdušenje: oštja, kako so igrali 2. izraža nejevoljo, nestrpnost: naj te še enkrat vidim, oštja, boš tekel / kaj ne bo miru, oštja ♪
  18.      oštrigljáti  -ám dov. (á ȃ) nar. očohati: oštrigljati konja / nizko fant je zelo umazan, treba ga bo oštrigljati umiti ♪
  19.      ošvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvigniti konja z bičem; s pasom ga je ošvignil po obrazu 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe; ošvigniti koga s pogledom ● ekspr. zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela oplazila, zadela ♪
  20.      ošvrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. večkrat udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkavati konje; pren. ošvrkaval jih je z ostrimi besedami 2. ekspr. ošinjati: ošvrkava ga in molči / od strani jo je ošvrkaval s svojimi nemirnimi očmi ♪
  21.      ošvŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkniti konja z bičem; pren., ekspr. v članku je ošvrknil tudi gostince; mimogrede ga je ošvrknil z besedo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: jezno jo je ošvrknil in odšel / postrani ga je ošvrknila z očmi; ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom ♪
  22.      otépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance ● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila otépati se ekspr. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami ● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča ♪
  23.      otepávanje  -a s (ȃ) redko otepanje: otepavanje prahu s čevljev / otepavanje žita / otrokovo otepavanje z ročicami ♪
  24.      otepávati  -am nedov. (ȃ) redko otepati: otepavati prah z obleke / otepavati žito / jezno je otepaval z rokami in nogami / teh vprašanj so se zmeraj otepavali ♪
  25.      otêpsti  otêpem dov., otépel otêpla (é) 1. z udarjanjem, tresenjem odstraniti s česa: otepsti prah z obleke; otepe sneg s plašča in vstopi; otepsti zemljo s čevljev / otepsti si plašč / otepsti konju brenclje odgnati // nar. sklatiti (s palico): otepsti hruške, orehe 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spraviti zrnje iz klasja, latja: otepsti pšenico; otepsti in omlatiti ● zastar. v šoli so ga fantje otepli nabili, pretepli; ekspr. kosilo je kar hitro otepel hitro pojedel otêpsti se znebiti se, otresti se: komaj se je otepla nezaželenega gosta; otepsti se vsiljivcev / s težavo se je otepla neprijetnih misli; tega vnetja se ne more otepsti otepèn -êna -o: z drevja otepen sneg; otepeni snopi; na njivi je ležala otepena pšenica ♪

   12.001 12.026 12.051 12.076 12.101 12.126 12.151 12.176 12.201 12.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA