Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mi (10.148-10.172)


  1.      nasloníti  -slónim stil. -ím dov., naslônil stil. naslónil (ȋ ọ́, í) 1. dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: nasloniti lestev na zid; nasloniti ob ograjo prisloniti / naslonil je puško na okno in ustrelil / nasloniti komolce na mizo; nasloniti hrbet na vrata; nasloniti se na lopato, palico; z vso težo se je naslonil na prijatelja; nasloniti se na zid ∙ knjiž. ladja je naslonila bok ob pomol se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu 2. publ., navadno v zvezi z na napraviti, da je kaj odvisno: trditve je naslonil na trdne dokaze; knjižni jezik se je naslonil na narečje / nasloniti akcijo na mlajše moči nasloníti se 1. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: nasloniti se na folkloro; prevod se je oblikovno tesno naslonil na izvirnik / proizvodnja se je naslonila na uvoz 2. s prislovnim določilom poiskati, dobiti pomoč, podporo: vodstvo se je naslonilo na preizkušene kadre; ko je bil v težavah, se je naslonil na prijatelje / nasloniti se na lastne moči 3. ekspr. uporabiti, izkoristiti kako področje bivanja, nahajanja za uspešno opravljanje določene dejavnosti, naloge: partizani so se naslonili na gozdne višine in dolgo odbijali sovražnika; levo krilo vojske se je naslonilo na breg reke ● ekspr. grem se malo naslonit, ob desetih me pa pokličite odpočit se, leč naslonívši star.: naslonivši se na steno, je začutil v hrbtu ostro bolečino naslónjen -a -o 1. deležnik od nasloniti: stal je, naslonjen na jablano, in govoril; novela je naslonjena na motiv iz ljudske pesmi; vas je naslonjena na položno pobočje 2. nav. ekspr. ki je v prostorsko neposrednem stiku s čim: severni del Italije je široko naslonjen na evropsko celino / publ. dežela je po reki naslonjena na morje povezana, zvezana z morjem ♪
  2.      naslonjálo  -a s (á) del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: oblazinjeno, visoko naslonjalo; naslonjalo za hrbet, roke / naslonjalo kavča, sedeža / naslonjalo za roke na vratih avtomobila / pomično naslonjalo za noge ♪
  3.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  4.      naslovíti  -ím dov., naslóvil (ȋ í) 1. napisati naslov prejemnika pošiljke: nasloviti pismo; čitljivo, točno nasloviti / pošiljko je naslovil na očeta 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: nasloviti besede, zahvalo slavljencu; nasloviti govor, prošnjo, zahtevo na ljudstvo; nanje je naslovil kritiko, da so neodločni / članom društva je odbor naslovil posebno okrožnico je poslal 3. knjiž. dati naslov: avtor pesmi ni naslovil / film so naslovili Lucija ♦ elektr. nasloviti celico s številom, simbolom označiti mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslovil ga je (s) tovariš, s tovarišem naslovljèn -êna -o in naslóvljen -a -o: pravilno naslovljena pošiljka; prošnja, naslovljena na udeležence tekmovanja ♪
  5.      naslóvljenec  in naslovljênec -nca m (ọ̑; é) 1. prejemnik pošiljke: naslovljenec in odpošiljatelj / naslovljenec tega pisma ni znan 2. publ. oseba, ki ji je govor namenjen, posvečen: naslovljenec se je zahvalil govorniku za prijazne besede / naslovljenec pesmi ♪
  6.      naslutíti  in naslútiti -im dov. (ȋ ú ū) nekoliko zaslutiti: v njegovih pesmih je možno le tu in tam naslutiti njegovo osebno življenje ♪
  7.      nasmehljáj  -a m (ȃ) knjiž. nasmeh, nasmešek: zadovoljen nasmehljaj mu je zaigral na licu / odgovoril je z mirnim nasmehljajem ♪
  8.      nasméhniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, pokazati zlasti veselje, radost: nasmehniti se domisleku, šali; ljubeznivo se mu je nasmehnila; veselo, zaničljivo, zlobno se nasmehniti; ekspr. kislo se nasmehniti / nasmehnila se je z očmi / nasmehniti se v pozdrav ● ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so ♪
  9.      nasmehováti se  -újem se nedov. (á ȗ) z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmehovala se je plesalcu; zadovoljno, zlobno se nasmehovati ♪
  10.      nasméšek  -ška m (ẹ̑) manj poudarjen izraz obraza, navadno le rahlo raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmešek; droben, prijazen nasmešek / z nasmeškom mu je odgovorila na vprašanje; pozdravila ga je z nasmeškom / ekspr.: okrog ust mu je zaigral nasmešek; obraz se mu je razlezel v nasmešek / ironični, vljudnostni nasmešek // ekspr. tak izraz kot znak majhnega pomilovanja, posmeha: to vzbuja nasmešek / z nasmeškom je poslušal njegovo hvalisanje ♪
  11.      nasnováti  -snújem dov., nasnovál (á ú) 1. knjiž. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: govor sta skupno nasnovala; nasnovati načrt; v tem času je nasnoval veliko pesmi / vse to je nasnovala le njegova domišljija 2. naskrivaj pripraviti: nasnovati prevaro, spletke, zaroto / vedel je za zlo, ki so ga nasnovali 3. obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: nasnovala je trideset petelj nasnován -a -o: vse je bilo premišljeno nasnovano ♪
  12.      nasplòh  prisl. (ȍ) 1. izraža splošno veljavnost povedanega: kažipot je nasploh tam, kjer je križišče; otrokom nasploh marsikaj spregledajo / knjige berejo redki in nasploh mlajši; to so nasploh znane besede // izraža približno ocenitev, ocenjevanje: kaj mislite nasploh, načelno o tem / ne poznam ga, samo nasploh vem, da je priljubljen / letošnja letina, nasploh rečeno, zaostaja za lansko 2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli; sploh: pred očmi mu ni posameznik, ampak človek nasploh; govori o gospodarstvu nasploh in še posebej o kmetijstvu / gre za prepoved zbiranja večjih skupin in nasploh ♪
  13.      nasprótek  -tka m (ọ̑) knjiž. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega; nasprotje: življenje in smrt sta si nasprotka; v delu je polno nasprotkov / druge osebe v drami so moralni in idejni nasprotek glavnemu junaku ♪
  14.      naspróten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem ● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer ◊ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji nasprótno 1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje 2. uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem ♪
  15.      nasprótje  -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo ♪
  16.      nasprótnik  -a m (ọ̑) 1. kdor komu nasprotuje: biti komu nasprotnik; dolgoletna nasprotnika sta se pobotala; dokazal je nasprotnikom, da ima prav; pri svojem delu ima veliko nasprotnikov; skušal je onemogočiti svojega političnega nasprotnika; nevaren, ekspr. zagrizen nasprotnik; izjava nasprotnika / nasprotnik v vojni sovražnik // z rodilnikom kdor je, nastopa proti čemu: postal je velik nasprotnik alkohola; nasprotnik nemštva, samoodločbe narodov / vlada se je pokazala za nasprotnika revolucionarnih prizadevanj 2. publ. nasprotni igralec, tekmovalec, nasprotno moštvo: nasprotnika sta se sporazumela za remi; naša enajstorica ni bila kos nasprotniku; premagati nasprotnika; boksarja sta si bila v tem boju enakopravna nasprotnika ♪
  17.      nasprótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost nasprotnega: nasprotnost interesov, pojavov; nasprotnost stališč / nasprotnosti med naprednimi prizadevanji nasprotja ♪
  18.      nasprótstvo  -a s (ọ̑) knjiž. nasprotje: blažiti huda nasprotstva; družbeno nasprotstvo / nasprotstva med izjavami strank / pokazal je odkrito nasprotstvo nasprotovanje ♪
  19.      nastájati  -am nedov. (ā) nav. 3. os. izraža začenjanje, začetek obstajanja, bivanja: v tistem obdobju so nastajale nove države / denarni fondi nastajajo iz različnih virov; pri takem ravnanju nastaja velika škoda / dan nastaja dani se / publ. nastaja vprašanje, če je taka rešitev res najboljša je vprašanje ♦ meteor. nastaja področje visokega zračnega pritiska // s prislovnim določilom izraža, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega procesa, dogajanja: kosti nastajajo iz hrustanca; snovi, ki nastajajo pri vrenju; klorofil nastaja pod vplivom svetlobe / pod kiparjevimi rokami nastaja umetnina / publ.: zaradi njegove odločitve že nastajajo težave; z reorganizacijo gospodarstva so nastajale velike spremembe nastajajóč -a -e: nastajajoč dan; nastajajoče države; nastajajoča škoda; nastajajoča umetnina ♪
  20.      nastáli  -a -o prid. (á) ki je rezultat določenega postopka, dogajanja: iz hrustanca nastale kosti; oceniti nastalo škodo / z oslabljenim pomenom: izkoristiti nastali položaj; v nastali gneči je izgubila torbico; priložnostno nastale pesmi; prim. nastati ♪
  21.      nastávek  -vka m (ȃ) 1. odstranljivi del naprave, ki omogoča navadno večnamensko uporabo: dokupiti nastavke; zamenjati nastavek; kovinski, plastični nastavek; sesalec z več nastavki / dimniški nastavek priprava, ki usmerja tok dima v zaželeno smer in preprečuje vdor vetra v dimnik 2. teh. izrastku podoben del na napravi za priključevanje drugih delov ali za oporo: odrezati, navariti nastavek; ulit nastavek / vpenjalni nastavek; nastavek s prirobnico 3. posoda za sadje ali pecivo, z (visoko) nogo, navadno steklena: naložiti sadje na nastavek / prinesla je dva nastavka peciva 4. nav. ekspr. zarodek, zasnova, navadno cveta: nastavki so pozebli; nastavek cvetnega popja / slana lahko škodi dobremu nastavku / cvetni, listni nastavek // kar je komaj vidno, zaznavno: nastavek brčic / nastavki zob; pren. vse to so nastavki za razvoj v močno osebnost ◊ arhit. oltarni nastavek del nad oltarno mizo kot okras; gastr. kvasni nastavek zmes iz kvasa, vode in moke, ki se uporablja za kvašenje testa; lingv. nastavek položaj govorilnih organov, potreben za tvorbo kakega glasu; muz. nastavek položaj ustnic na ustniku pri igranju na pihalo, trobilo; (pevski) nastavek usmerjenost zračnega toka pri tvorbi tona v goltni, ustni in nosni votlini ♪
  22.      nastáviti  -im dov. (á ȃ) 1. dati, postaviti kaj v položaj a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž; nastaviti kozarec pod pipo; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo; pren., ekspr. nastavil ji je past c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila // podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke 2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom 3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov 4. pog. zaposliti: nastaviti novega profesorja za matematiko; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko 5. zastar. nadaljevati: pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot ● vulg. nastavila mu je privolila v spolno občevanje z njim; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri; ekspr. nastaviti ceno določiti; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod ◊ mat. nastaviti enačbo nastáviti se nav. ekspr. 1. priti, postaviti se v opazen, dobro viden položaj: nastavil sem se pred hišo in ga čakal / prav nastavil sem se mu, pa me ni videl 2. dopustiti delovanje česa na kaj: nastaviti se soncu, vetru; nastaviti obraz vročini / ekspr. nastaviti se sovražnikovim kroglam nastávljen -a -o: bil je nastavljen za profesorja; sod je nastavljen; nastavljena dlan; ujeti se v nastavljeno past; optika mora biti pravilno nastavljena; po sobi nastavljeno pohištvo / stvar je bila dobro nastavljena zastavljena, zasnovana ♪
  23.      nastávljati  -am nedov., stil. nastavljájte; stil. nastavljála (á) 1. dajati, postavljati kaj v položaj a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavljati čeber pod kap; nastavljati dlan, roko / ko je nastavljal kozarec k ustom, so ga vsi opazovali / ekspr. nastavljal je uho, da bi slišal njun pogovor prisluškoval je b) za lovljenje (živali): nastavljati mreže, pasti / nastavljati lisicam, zajcem; pren., ekspr. nastavljati limanice c) da se hitro, dobro vidi: vse je nastavljal predenj // podstavljati, podtikati: nastavljati bombe, mine / nastavljati zapreke 2. teh. delati s pomočjo priprave za regulacijo, da a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastavljati žaromete / nastavljati ostrino slike b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastavljati dotok plina / nastavljati gumb za glasnost 3. nav. ekspr. delati zarodek, zasnovo, navadno cveta: trava nastavlja semena / češnja že nastavlja prve cvetove 4. pog. zaposlovati: nastavljati mlade strokovnjake; nastavljajo predvsem ženske ● ekspr. nastavljati komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. žena mu nastavlja roge ima spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. jelen že nastavlja rogove začenjajo mu rasti, poganjati nastávljati se nav. ekspr. 1. prihajati, postavljati se v opazen, dobro viden položaj: vedno se je nastavljal na drugi konec ulice / slabš. to dekle se rado nastavlja navadno z vedenjem, oblačenjem skuša zapeljevati moške ∙ ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu 2. dopuščati delovanje česa na kaj: nastavljati se toploti, sončnim žarkom; nastavljati obraz vetru ♪
  24.      nastavljív  -a -o prid. (ȋ í) teh. ki se (lahko) nastavi: klešče z nastavljivimi čeljustmi; nastavljiva zaslonka ♪
  25.      nastláti  -stéljem dov., nastêlji nasteljíte (á ẹ́) 1. s polaganjem, trosenjem stelje pripraviti ležišče domačim živalim: nastlati živini; nastlati z listjem; skidal sem že, zdaj moram še nastlati 2. knjiž. natrositi, nametati: nastlati cvetje na pot / listje je nastlalo vrtne steze prekrilo 3. slabš. povzročiti, da pride na kak prostor več odpadnih predmetov: obiskovalci so nastlali okolico razglednega stolpa; zakaj si tako nastlal sobo nastlán -a -o: nastlana slama; pot je nastlana z listjem; igrišče je nastlano s papirčki in vrečkami ♪

   10.023 10.048 10.073 10.098 10.123 10.148 10.173 10.198 10.223 10.248  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA