Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

meten (51-75)

51.      áboten  -tna -o prid. (á) raba peša nespameten, neumen: ne bodi abotna / pregnati abotne misli; abotno početje ábotno prisl.: abotno govoriti ♪
52.      àfigurálen  -lna -o prid. (ȁ-ȃ) um., v zvezi z umetnost, slikarstvo nepredmeten, brezpredmeten, abstrakten ♪
53.      àli  prisl. (ȁ) v medmetni rabi izraža veliko mero povedanega: ali smo se smejali! ali sem tekel! ali ti zna lagati! ali si natančen! ali si ti smešen! ali bo mati vesela! ali bi bil neumen, če bi dal! / iron. ali si (mi) pameten! ♪
54.      àmpak  prisl. (ȁ) pog., v medmetni rabi 1. izraža veliko mero: ampak smo imeli srečo! / iron. ampak si pameten! 2. izraža začudenje, nevoljo: ampak, da je to mogoče! ampak, otroci, tega pa ne! ♪
55.      ávšast  -a -o prid. (ȃ) ekspr. neumen, nespameten: ne bodi avšast, vzemi, če ti ponujajo; kaj se pa meniš za to avšasto žensko / ne poslušaj tega avšastega govorjenja ávšasto prisl.: avšasto se obnašati ♪
56.      bêdast  -a -o prid. (é) ekspr. 1. omejen, nespameten, neumen: ti si bedast; ne delaj se bedastega; bedaste čenče 2. zoprn, neprijeten: da je le ta bedasti dan za menoj; bedasto vreme bêdasto prisl.: ne bulji tako bedasto ♪
57.      bistroglàv  in bistrogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki je bistre glave: ta človek je premeten in bistroglav ♪
58.      bríhten  -tna -o prid., bríhtnejši (í ȋ) pog. bistroumen, pameten: fant ni kdove kako brihten; ima zdrave, brihtne otroke; zelo brihtne glave je / ekspr. to je brihtna glavica bríhtno prisl.: brihtno govoriti; sam.: večkrat ugane kako brihtno ♪
59.      budálast  -a -o prid. (á) ekspr. omejen, nespameten, neumen: fant je videti zelo budalast / budalo budalasto ♪
60.      bútast  -a -o prid. (ú) slabš. omejen, neumen, nespameten: fant je čisto butast; ne bodi butast; delati se butastega; butec butasti / ima tako butast obraz ♪
61.      céstnopolicíjski  -a -o prid. (ẹ̑-ȋ) zastar., v zvezi s predpis, ukrep cestnoprometen ♪
62.      če  vez. 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka a) s povednim naklonom: nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten; če si lačen, ti dam kruha; če je hotel živeti, je moral delati b) s pogojnim naklonom: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode / če bi ne imela gub, bi bila videti mlada; nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje a) skromnega mnenja, vljudnega pridržka: zakaj tako, če smem vprašati; zmotil sem se, če naj bom odkrit; plačam, če ni drugače / užaljen je, če se ne motim; če kaj vem, bo kmalu svatba b) ugibanja, domneve: le kje je nož? Če ni v kuhinji? lepe jagode, če le niso predrage? / v litru če je bilo četrt vina, več ne; komaj če sta spregovorila deset besed c) želje ali omiljenega ukaza: oh, če bi nam že dali mir! oče so rekli, če bi rajši prišli jutri / kaj, če bi malo stopili v hišo č) stopnjevanja z dodatno trditvijo: stvar je nepotrebna, če ni celo nevarna; to vsoto lahko podvoji, če ne celo potroji / elipt.: če kje, pri njem se dobi; kdo, če ne on? čemu mi bodo smučke, če ne, da se bom smučal; prekliči, če ne ... / v vzkliku: če bi vi vedeli! pa če ti rečem, da ga ni doma! če ti nisi prismojen! prav gotovo si ∙ ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; pog., ekspr. če si ti (kakšen) gospodar, sem jaz papež! sploh nisi gospodar 2. v časovnih odvisnih stavkih, s povednim naklonom za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: jezna sem, če kdo joka; dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: če se na glavo postaviš, ti ne dam; če je še tako pameten, vsega ne zna; če bi tudi hotel, ne sme; ne grem, pa če me na kolenih prosite / njegove misli, če so še tako dobre, odklanjajo // navadno z nikalnico za izvzemanje: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; jabolko je vsaj lepo, če že ni okusno 4. v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: moral sem priti, če sem obljubil; kako bi me slišal, če pa dremlješ / ekspr.: čisto tako je bilo, če že hočete vedeti; pij, če ti rečem! 5. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: s tem ga bolj žališ, kot če bi ga udaril; če je bolj jezen, bolj pije; prej če začnemo, prej bo opravljeno 6. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: sramota je, če jo pretepa; nimam rad, če se prepiraš; učitelj ni kriv, če otrok nič ne zna / ekspr. gotovo se vrne, še bog če bo smel 7. v odvisnih vprašalnih stavkih za uvajanje vprašanja: vprašal sem ga, če je res // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, če ga poznaš; vseeno mi je, če ostane ali odide; sam.: nehaj že s svojim večnim če! ♪
63.      čenčáriti  -im nedov. (á ȃ) čenčati: prepameten je, da bi čenčaril / rada čenčari o dogodkih v vasi ♪
64.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
65.      dáleč  prisl. (á) 1. izraža veliko razdaljo, ant. blizu: a) pri mirovanju: postaja je daleč; najbolj daleč; daleč naokoli najbogatejši; knjigo drži daleč od sebe; daleč po svetu znan; ekspr. daleč daleč spredaj; kmetije so daleč vsaksebi; tam daleč za drevjem; vidi le na daleč / ne daleč od hiše nedaleč; od daleč gledati, pozdravljati oddaleč / po mišljenju sva si daleč narazen; biti daleč od družbenega dogajanja, od resnice; v tehniki so daleč pred nami; ostal je daleč za časom b) pri premikanju: domov nima daleč; nocoj ne prideš daleč; premakniti mejo daleč naprej; spremil ga je daleč iz mesta; prevažati blago na daleč / od daleč se ga bom ognil oddaleč // izraža razdaljo sploh: izmeril je, kako daleč je skočil; do vode je uro daleč; kakor daleč seže oko, je sama ravnina; on stanuje bolj daleč kot jaz 2. izraža veliko časovno oddaljenost: konec leta je še daleč; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pameten je in vidi daleč vnaprej, v prihodnji razvoj 3. ekspr. izraža veliko mero: daleč presega vrstnike; tako daleč se spozabi, da ga udari / daleč močnejši nasprotnik; daleč najhitrejši; cena je daleč previsoka ● z zidavo hiše so že daleč precej hiše so že sezidali; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; pripravila ga je celo tako daleč, da se je smejal dosegla je; ekspr. daleč sem od tega, da bi vse zanikal nikakor nočem vsega zanikati; ekspr. še (od) daleč mu ni podoben sploh ne; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica; prim. dalj, dalje, dlje ♪
66.      dolgopŕstnica  -e [u̯g] ž (ȓ) evfem. tatica, kradljivka: prijeli so premeteno dolgoprstnico ♪
67.      ênkrat  prisl. (é) izraža, da kaj nima ponovitve: enkrat v življenju je bil bolan; enkrat ugrizniti jabolko; niti enkrat se ni zmotil; samo enkrat, enkrat samkrat je bil tam // izraža eno ponovitev: enkrat pet je pet; zdravilo jemlji enkrat na dan; tekst enkrat prepiši; govori z njim še enkrat; drv je za enkrat zakuriti / pot je točno enkrat daljša; ekspr. nova hiša je še enkrat lepša kot stara veliko, dosti / kot vzklik še enkrat izraža zahtevo po ponovitvi; kot pretnja, svarilo kaj si pa naredil, samo še enkrat ● pog. enkrat sem ti bil za norca, dvakrat ti ne bom ne bom več pustil, da bi se norčeval iz mene; tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; knjiž., ekspr. gleda na stvari, kot da so dane enkrat za vselej dokončno določene, nespremenljive; oklicati enkrat za trikrat pri cerkveni poroki prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo namesto tri; videl sem ga enkrat, dvakrat malokrat, malokdaj; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; preg. enkrat ni nobenkrat če kdo kaj naredi samo enkrat, ne pomeni nič; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden ♪
68.      esperánto  -a m (ȃ) umeten jezik, sestavljen iz elementov najbolj razširjenih evropskih jezikov, zlasti romanskih: učiti se esperanto; knjiga je prevedena tudi v esperanto ♪
69.      fízičen  -čna -o prid. (í) 1. nanašajoč se na človeški organizem, telesen: fizični napor mu škodi; imeti dobro fizično kondicijo; njegove fizične potrebe so majhne; fizična zmogljivost, zrelost / ekspr. do tistega človeka je čutila nepremagljiv fizičen odpor; ob tem je začutil prav fizično bolečino / biti fizični delavec; fizično delo / evfem. fizično obračunavanje pretep, tepež / redko fizična ljubezen čutna, spolna / fizični dražljaj // nanašajoč se na življenje, obstoj ljudi: podjarmljenemu ljudstvu je grozila nevarnost fizičnega iztrebljenja 2. stvaren, predmeten: fizični obseg proizvodnje; fizični produkt; fizični svet 3. redko fizikalen: fizično telo / fizični zvezek ◊ geogr. fizična geografija geografija, ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; fizična karta karta, ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; jur. fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; šport. fizična kultura telesna kultura fízično prisl.: fizično delati; tega fizično ne zdržim; fizično prizadet človek ∙ večkrat se je koga fizično lotil ga je pretepel, udaril ♪
70.      glávica  -e ž (á) nav. ekspr. manjšalnica od glava: otrok je položil glavico mami v naročje; drobna glavica; glavica ga boli / glavico ji je zmešal / to je (bistra) glavica bister, nadarjen človek / lutkovna glavica / rože so obračale glavice proti soncu ∙ ekspr. ej, glavico pa ima, glavico je pameten, iznajdljiv ♪
71.      glúp  -a -o prid. (ȗ ú) zastar. neumen, nespameten: bil je glup; glupa ženska / imela ga je za glupega filistra / glup nasmeh; glupe gosposke šege glúpo prisl.: glupo vprašati ♪
72.      glúpec  -pca m (ȗ) star. neumen, nespameten človek: to je pravi glupec ♪
73.      izbúbiti se  -im se dov. (ú ȗ) knjiž. priti, nastati iz bube: metulj se je izbubil; pren., ekspr. iz tega gizdalina se je izbubil dostojen, pameten mož ♪
74.      izglédati  -am tudi zglédati -am nedov., izgléj in izglèj izgléjte, stil. izglédi izglédite, tudi zgléj in zglèj zgléjte, stil. zglédi zglédite (ẹ́ ẹ̑) pog. delati, ustvarjati videz, vtis česa: izgleda bolan; dobro, slabo izgledati; nisem tako star, kakor izgledam / v tej obleki izgleda kot pustna šema je (videti) / fant izgleda pameten in pošten se zdi; cesta izgleda ožja, kot je v resnici / z oslabljenim pomenom: v resnici izgleda to precej drugače je; organizacija dela bi izgledala približno tako bi bila taka; kako pa izgledaš kakšen pa si // brezoseb. kazati, zdeti se: izgleda, da bo lepo vreme; izgleda, kakor da je to potovanje brez cilja; za resno delo, kot izgleda, ni ♪
75.      iznájti  -nájdem dov., iznášel iznášla (á) 1. narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju: iznajti orodje, stroj; iznajti možnost konzerviranja hrane; iznajti nove načine dela ∙ slabš. ta prav gotovo ne bo iznašel smodnika ni posebno pameten, bister 2. knjiž., redko z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si: po globokem premišljevanju je iznašel zagovor / kaj ste iznašli, da bi me ranili // zastar. ugotoviti, spoznati: čez čas boš že iznašel, da ta človek ni bister iznájden -a -o: spomeniki iz časov, ko še ni bil iznajden tisk; prim. znajti se ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226