Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
meno (1994) 
- menopávza -e ž (ȃ) med. dokončno prenehanje, ustavitev vsak mesec ponavljajočega se krvavenja iz maternice: menopavza nastopi navadno okoli petdesetega leta; ženska pred menopavzo ♪
- amenoréja -e ž (ẹ̑) med. izostanek mesečnega perila: patološka amenoreja ♪
- amenoróičen -čna -o (ọ́) pridevnik od amenoreja: zdravljenje amenoroičnih bolnic ♪
- bremenopís -a m (ȋ) fin. knjiženje v breme: bremenopisi računov // obvestilo o takem knjiženju: poslati bremenopis ♪
- dismenoréja -e ž (ẹ̑) med. menstruacija s krči in bolečinami ♪
- fenomenológ -a m (ọ̑) filoz. pristaš fenomenologije ♪
- fenomenologíja -e ž (ȋ) opis pojavov kakega področja: kriminalna fenomenologija; muzikalna fenomenologija; fenomenologija novodobne kulture ♦ filoz. fenomenologija po Heglu znanost o pojavnih oblikah duha v njegovem zgodovinskem razvoju; po Husserlu filozofski nazor, ki z analizo pojavov zavesti odkriva bistvo samih predmetov ♪
- fenomenolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na fenomenologijo: fenomenološka analiza / fenomenološka metoda metoda, ki reducira predmet zavesti na bistvo fenomenolóško prisl.: opazovati pojav fenomenološko ♪
- iménoma prisl. (ẹ̑) knjiž. z imenom, po imenu: nasprotnikov imenoma ne navaja ♪
- imenoslóven -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na imenoslovje: imenoslovna razprava / imenoslovni problemi ♪
- imenoslóvje -a s (ọ̑) veda o (lastnih) imenih: ukvarjati se z imenoslovjem // redko terminologija, nomenklatura: rastlinsko imenoslovje ♪
- imenotvóren -rna -o prid. (ọ̄) lingv. ki (lahko) tvori (lastna) imena: imenotvorni formant ♪
- imenoválec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) 1. mat. število pod ulomkovo črto: pomnožiti števec in imenovalec z istim številom / skupni imenovalec ki je skupen več ulomkom 2. publ., v zvezi skupni imenovalec kar kaj povezuje, druži: njegovemu pripovedovanju manjka skupni imenovalec / dati kaj pod skupni imenovalec ∙ publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju ♪
- imenoválnik -a m (ȃ) lingv. prvi sklon: naglas na istem zlogu imenovalnika in rodilnika ♪
- imenoválniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na imenovalnik: imenovalniška oblika imena ♪
- imenovánje -a s (ȃ) glagolnik od imenovati: imenovanje članov odbora; imenovanje komisij za ureditev prometa; vesel je bil imenovanja v glavni odbor / odločba o imenovanju / imenovanje je dobil z ministrstva / star. grad ne zasluži tega imenovanja imena ♪
- imenováti -újem dov. (á ȗ) 1. dati, določiti ime: kako ga boš imenoval; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca rekel mu je // redko našteti (z navedbo imena): imenovati črke abecede; imenoval mu je vse rastline, ki jih je imel na vrtu 2. reči, povedati ime koga: ni ga hotel imenovati; vse je imenoval, samo njega ne / ekspr. lahko ga kar imenuješ / pravih imen ne bom imenoval 3. izbrati, nameniti za kaj: kolektiv je imenoval novega zastopnika; imenoval ga je za svojega dediča; imenovati izvedenca za
sodišče; za člana komisije se imenuje tudi on / predsednik se imenuje samo za dve leti 4. nedov., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, označenost predmeta: kritika ga imenuje največjega sodobnega misleca; še vedno ga je imenoval prijatelja; po pravici ga imenuje začetnika / smejali so se ji in jo imenovali otročjo imeli za otročjo ● ekspr. niti imenoval ga ni nihče omenil; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja imenováti se nedov. 1. imeti ime: hrib pred nami se imenuje Golovec; otrok se imenuje Tomaž / ulica se imenuje po narodnem heroju 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža istost, identičnost: ta ptič se imenuje vrabec; gibanje zračnih plasti se imenuje veter;
komedija, ki jo imenujemo življenje imenován -a -o: noče biti imenovan; v komisijo je bil imenovan še en kandidat; publ. iz imenovanega kraja je prišlo veliko ljudi tega, tistega; novo imenovani načelnik novoimenovani / pri omejitvi, negotovosti v izjavi obdobje tako imenovane [t.i.] strateške omejitve ♦ mat. imenovano število količina, ki se izrazi z mersko enoto; sam.: imenovani je hitro vstal ♪
- izménoma prisl. (ẹ̄) izraža medsebojno menjavanje v zaporedju: namaka noge izmenoma v vroči in mrzli vodi / skupini delata izmenoma ♪
- izmenovódja -e in -a m (ọ̑) redko vodja izmene: izmenovodja v tovarni ♪
- ječménov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na ječmen: ječmenov klas; ječmenova slama; ječmenovo zrno / ječmenov kruh; ječmenova moka / ječmenova kaša ješprenj; ječmenova kava kava iz praženega ječmena ♪
- ječménovec -vca m (ẹ́) ječmenov kruh: hlebec razpokanega ječmenovca ♪
- ječménovka -e ž (ẹ́) 1. ječmenova slama: uporabljati ječmenovko za krmo 2. pog. kar je iz ječmena: ona pije pravo kavo, jaz pa ječmenovko / kruh iz ječmenovke ječmenove moke ♪
- kamenodôben -bna -o prid. (ó ō) nanašajoč se na kameno dobo: kamenodobna jama, naselbina / kamenodobno orožje ♪
- kreménov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na kremen: kremenov pesek, prah; debela plast kremenove usedline / kremenova prst / bogate kremenove žile / kremenova ploščica ♦ arheol. kremenovi noži; elektr. kremenova svetilka svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke; kem. kremenovo steklo steklo iz čistega kremena; petr. kremenova labora ♪
- naménoma prisl. (ẹ̄) izraža, da se dejanje (z)godi zaradi določenega namena: njegovo delo je namenoma zamolčal; namenoma zaostati, se zmotiti / namenoma so jih ločili, da bi jih oslabili ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
