Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
meno (745-769)
- nominácija -e ž (á) v ameriškem okolju imenovanje, določitev (uradnega) kandidata stranke: prizadevati si za nominacijo / nominacija za predsedniškega kandidata // imenovanje, določitev kandidata sploh: iz protesta je zavrnil nominacijo za oskarja ♪
- nóminativ -a m (ọ̑) lingv. prvi sklon, imenovalnik: nominativ duala; nominativ in akuzativ ♪
- nôrčkati se -am se nedov. (ȏ) nar. vzhodnoštajersko norčevati se, šaliti se: nič žalosten ni bil, kar norčkal se je / samo norčkal se je z menoj, je rekla jezno ♪
- nosíti nósim nedov. (ȋ ọ́) 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati 2. navadno s prislovnim določilom povzročati a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi
dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka
burja nosi ladjam brodolome 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge
trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je
toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča ● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez
naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi
razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo
zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno nosíti se s prislovnim določilom 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se
je nositi po najnovejši modi, po starem 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover ● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša nosèč -éča -e 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra ♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno ♪
- nóta -e ž (ọ̑) 1. znak za ton: brati, poznati note; note kvadratne, okrogle oblike; besedilo in note / igrati, peti po notah // ton, ki ga tak znak zaznamuje: še enkrat je zaigral isto noto; glavna, visoka nota; pren. to spoznanje je končna nota romana ∙ ekspr. natepel ga bo po notah zelo; vse gre kakor po notah uspešno, brez zapletljajev 2. mn. knjiga, zvezek s tiskanimi ali pisanimi glasbenimi deli: odpreti note; stojalo za note 3. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: všeč so mu pesmi s cigansko noto / za film je značilna močna osebna nota / posebno, značilno noto daje kraju bližina meje / z oslabljenim pomenom: v pesmi je čutiti domoljubno, elegično noto; moška, trda nota je zazvenela v njegovem glasu; ta barva daje prostoru veselo noto 4. polit. uradno pismeno sporočilo ene vlade, države drugi: izročiti, zavrniti
noto / protestna nota; verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave / diplomatska nota 5. zastar. dopis, sporočilo: pisar je napisal noto rimskemu trgovcu 6. zastar. bankovec: nota za tisoč frankov ♪
- nôvo... prvi del zloženk (ō) z deležnikom nanašajoč se na nov: novoimenovan, novonastal, novoosvobojen, novopobeljen, novozgrajen / piše se tudi narazen: novo imenovan, novo nastal ♪
- nòž nôža m (ȍ ó) 1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož; pazi, nož je oster; konica noža; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož; kuhinjski, lovski, mesarski nož; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; nož na vzmet; nož za kruh, papir / odpreti, zapreti nož pregibno rezilo noža; pren., ekspr. prerezal jo je nož bolečine // vojaško bodalo: nasaditi nož na puško / dvorezni nož ki ima rezilo na obeh straneh; boj na nož / kot povelje nož na puško 2. nav. mn., teh. del stroja z rezilom, zlasti za rezanje: pritrditi nože na glavo / krožni, trikotni noži; stružni nož / oblikovni nož 3. mn., nar. ribežen (za zelje, repo): ribati zelje na nože ● ekspr. nastaviti komu nož na grlo, vrat skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom;
ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. iti pod nož dati se operirati; pog., ekspr. ovni so šli pod nož so bili zaklani, pobiti; ekspr. bila je megla, da bi jo z nožem rezal zelo gosta; ekspr. kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele ◊ arheol. kremenov nož; fot. (obrezovalni) nož priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij; les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja; med. kirurški, secirni nož; um. paletni nož ♪
- núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov. (ū ȗ; ȋ ú) 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti 2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje / z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep
primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto // imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati 4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo ● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti núditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju ● zastar. pred
beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale ♪
- nújati -am nedov. (ū) zastar. 1. dajati, nuditi: knjiga nam nuja zanimive podatke / nujati učencem priliko za razvedrilo / kaj mi nujaš v zameno ponujaš 2. siliti, spodbujati: razpoloženje noči ga je nujalo, da je tako mislil / v to ga je nujala lastna volja nújati se ponujati se, kazati se: čudoviti prizori so se nujali očem ♪
- núncij -a m (ú) rel. stalni papežev odposlanec za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem: biti imenovan za nuncija / apostolski, papeški nuncij ♪
- občàn in občán -ána m (ȁ á; ȃ) 1. pripadnik določene občine: seznaniti občane z namenom samoprispevka; občani občine Grosuplje; skrbeti za povezavo med občinsko skupščino in občani; seznam občanov / izvoliti za častnega občana ♦ jur. občan do 1945 kdor ima v določeni občini domovinsko pravico 2. nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti: samoupravne pravice občanov; razvijanje demokratičnih odnosov med občani / občani Jugoslavije // knjiž. pripadnik človeške skupnosti: pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan / občan sveta ♪
- občeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v stiku, sporazumevati se: pismeno, ustno občevati / knjiž. podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom // pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim družiti se, pogovarjati se z njim 2. opravljati spolno združitev: pogosto občevati / spolno občevati // imeti spolna razmerja: občevati z mladoletnicami ♪
- občútek -tka m (ȗ) 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti 4. s prilastkom kar
se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom ● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju ♪
- občutíti in občútiti -im dov. (ȋ ú) 1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel // s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi 4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil 5. doživeti, navadno kaj
neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja; vsega tega gorja še niste občutili; občutiti gospodarsko krizo; zelo je občutil očetovo nejevoljo 6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga; občutiti strah pred čim // izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost ● ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel občúten -a -o: skušala si je razložiti občuteni nemir; globoko občutene pesmi; prisl.: občuteno igrati ♪
- obdájati -am nedov. (ȃ) 1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi // biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd; leteči predmet je obdajal svetel kolobar; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim; obraz ji obdajajo črni lasje 2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro; obdajati stole s prevleko // biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo 3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi 4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z
največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost; obdaja jo žalost je žalostna obdajajóč -a -e: dolino obdajajoči vrhovi; občutil je toploto obdajajoče ga vode ♪
- obdóbje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom 1. omejeno trajanje a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje b) v življenju, bivanju: značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih; obdobje doraščanja / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju 2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: povojno obdobje; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom v obdobju narodnoosvobodilnega boja med narodnoosvobodilnim bojem 3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom v obdobju enega leta v enem letu / najmanjše časovno obdobje ◊ ekon. manufakturno obdobje kapitalizma; geol. kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje ♪
- obdržáti -ím dov. (á í) 1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal // ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami; sedla je in obdržala košaro v naročju // ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč 2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste; obdržati čoln na vodi narediti, da
se ne prevrne, potopi; obdržati se na površini // narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo; obdržati roko iztegnjeno 3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma // narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja // ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo; obdržati pravico do odškodnine; obdržati službo 4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnici, zaporu; ni ga mogla več obdržati
doma, preveč ga je mikala gostilna; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati; tu me ne bi obdržali niti na vrvi b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje; obdržati (si) naročnike, odjemalce 5. ne prenehati a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti / obdržati družinske navade c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk 6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati; podjetje se je kljub krizi obdržalo; kot kovač se ni mogel obdržati; obdržati se brez tuje pomoči // ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo ♦ šah. obdržati figuro 7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo // z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha
biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji; obdržati moštvo v kondiciji; obdržati živino zdravo // z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo; obdržati ravnotežje; obdržati vitkost 8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi; ta dogodek sem obdržal v spominu 9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil ● obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj; obdržati korak s kom ne zaostati za njim; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa obdržáti se 1. kljub ogroženosti ne prenehati biti,
obstajati: takšna rastlina se v naravi ne bi mogla obdržati; sreča je, da so se med vojno obdržali / združili so se, da bi se obdržali na tržišču / pog.: hrastovo listje se obdrži na drevju do pomladi ostane; most se je obdržal do danes; sneg se ni dolgo obdržal je kmalu skopnel // ne prenehati biti zanimiv, pomemben: le malokatero njegovo delo se je obdržalo; stoična filozofija se je dolgo obdržala // pog. ostati uporaben, ohraniti se: taki izdelki se obdržijo samo na suhem; jabolka so se obdržala, hruške so pa zgnile 2. oprijemajoč se česa ne prenehati biti kje: obdržati se na konju, veji; prijel je za drog in se komaj obdržal 3. ne spremeniti se: cene se bodo obdržale; vreme se ni obdržalo ni ostalo lepo ● obdržati se na nogah ne pasti; vladar se je obdržal na oblasti ni prenehal vladati ♪
- obeléžje -a s (ẹ̑) publ., navadno s prilastkom 1. značilnosti, posebnosti: kritik je označil ljudskost kot glavno obeležje resničnega umetnika; splošno obeležje časa / alpsko obeležje pokrajine / z oslabljenim pomenom: zborovanje je imelo delovno obeležje; opisi narave imajo lirično obeležje 2. spominska plošča, spomenik, znamenje: ob odkritju obeležja je bila tudi svečana proslava / spominsko obeležje ♪
- obhájati -am nedov. (ȃ) 1. hoditi okrog česa: straža je celo noč obhajala tabor // izogibati se: ne obhajaj težav z raznimi izgovori; pren. obhajati predpise // star. hoditi: ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države obiskuje 2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati: danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev 3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli; večkrat ga obhajajo hude slutnje 4. dov. in nedov., rel. dati, deliti posvečene hostije: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal obhájan -a -o: umrl je spovedan in obhajan; jutri bo obhajana njegova osemdesetletnica ♪
- obhodíti -hódim dov. (ȋ ọ́) 1. hodeč priti okrog česa: straža obhodi tabor v dveh urah; našega gozda ne obhodiš v enem dnevu // hodeč se izogniti: previdno je obhodil lužo 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obhodil vse straže; obhodil je častno četo / koledniki so obhodili že vse hiše v vasi; star. ni še obhodil vseh sorodnikov obiskal 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obhodil je vso okolico mesta; kot študenta sta veliko obhodila obhójen -a -o 1. deležnik od obhoditi: obhojena pot 2. od hoje poškodovan, uničen: ima čisto obhojene čevlje; do krvi obhojene noge; obhojene stopnice ♪
- obhódnik -a m (ọ̑) 1. nekdaj kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obhodnik je sredi trga prebral obvestilo / občinski, sodniški obhodnik 2. etn. kdor hodi od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želi srečo: obhodniki so zapeli in zaplesali ◊ žel. obhodnik proge kdor pregleduje progo na določenem odseku in sporoča o morebitnih okvarah, ovirah ♪
- obiskáti -íščem dov., obíščite in obiščíte (á í) 1. iti, priti h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obiskati bolnika, prijatelja; grem obiskat znanca v bolnico; obiskati soseda na domu; že dolgo nas ni nihče obiskal; malokdaj se obiščejo / publ. naša revija vas bo obiskala enkrat tedensko revijo boste dobili, bo izhajala 2. opraviti kako pot z določenim namenom: zdravnik je obiskal bolnika; novinarji so obiskali tovarno, da bi poročali o njej / knjiž. obiskati frizerja, odvetnika iti k frizerju, odvetniku / publ.: goste vabimo, da obiščejo našo restavracijo; obiskati izletniško točko / obiskati prireditev udeležiti se je; obiskati razstavo ogledati si jo // knjiž. iti, priti kam: obiskati grobove padlih; vsak dan obišče mestni park 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: na stara
leta sta ga obiskala bolezen in pomanjkanje; sreča nas je obiskala / spanec jih dolgo ni obiskal dolgo niso zaspali ● ekspr. zvečer nas je obiskalo sovražno letalo je priletelo; knjiž. to področje velikokrat obišče potres na tem področju je velikokrat potres; publ. tatovi so obiskali znanega zlatarja so okradli obiskán -a -o deležnik od obiskati: obiskani kraji so bili zelo zanimivi // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: dobro obiskan ples; oba hotela sta enako obiskana ♪
- obiskoválec -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: znebiti se nadležnega obiskovalca; biti vljuden z obiskovalci 2. kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obiskovalci knjižnice, muzeja, parka / obiskovalci planinskih koč // kdor se udeleži kake predstave, prireditve: obiskovalci gledaliških predstav, razstav / obiskovalci tečaja angleškega jezika / knjiga obiskovalcev v katero se podpišejo obiskovalci ♪
- obiskováti -újem nedov. (á ȗ) 1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli 2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih // knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo ● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo obiskován -a -o deležnik od obiskovati: od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja ♪
- obíti -ídem dov., obšèl obšlà obšlò tudi obšló (í) 1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil // hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obšli smo vso Evropo / obiti svet 4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica,
jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost ● publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane ♪
620 645 670 695 720 745 770 795 820 845