Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

meno (545-569)


  1.      límanica  -e ž (ȋ) nav. mn. 1. paličica, prevlečena z lepljivo snovjo za lovljenje ptičev: nastavljati limanice; loviti ptiče na limanice, z limanicami; ujeti se na limanice 2. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno privabi, pridobi: pazi, to so limanice; limanice in pasti življenja / z oslabljenim pomenom limanice lepih besed ∙ ekspr. dobiti, ujeti koga na limanice prevarati, ukaniti ga; ekspr. iti (komu), sesti na limanice dati se prevarati, ukaniti ♪
  2.      línija  -e ž (í) 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija // kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija // kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete / to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta // obris, kontura: linija profila, nosu // pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi / vitka linija 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program / žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika / po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka ● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih ◊ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti ♪
  3.      litaníje  -níj ž mn. (ȋ) 1. rel. molitev iz vzklikov in refrenov, ki jih izmenoma izgovarjajo duhovnik in verniki: moliti litanije / iti k litanijam k popoldanskemu cerkvenemu opravilu; pren., ekspr. če bi hotel vse našteti, bi bile dolge litanije 2. ekspr. dolgo trajajoče, dolgočasno grajanje, tožbe: spet moram poslušati stare litanije o njegovih težavah; kdaj bo konec teh litanij 3. ekspr., z rodilnikom velika množina: litanije kletvic, obtožb ♪
  4.      líti  líjem nedov., 3. mn. stil. lijó (í) 1. silovito in v velikih količinah, močnem curku teči: voda lije; deževnica lije s strehe; potoki lijejo po pobočju / ekspr.: kri lije po roki; pot mu v curkih lije s čela, po hrbtu; solze ji lijejo iz oči, po licih; sveča dogoreva in vosek lije po svečniku se močno cedi, teče; brezoseb. tako se poti, da kar lije z njega zelo se poti // knjiž., ekspr. usipati se, padati: zrna lijejo sejalcu iz rok / zlati lasje ji lijejo čez ramena, po vratu // knjiž., ekspr. prihajati v velikih količinah: luč lije iz okna na cesto; sonce lije skozi odprto okno; mesečina lije v sobo / veter lije skozi line 2. preh., knjiž., nav. ekspr. izločati kaj tekočega v velikih količinah: oblaki lijejo potoke vode z neba; oko lije solze / vzdihovala je in lila solze jokala; mati lije solze po mrtvem sinu žaluje, toži; pren. svetilka lije rumeno luč; luna lije bledi svit na zemljo 3. knjiž., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda lije hlad; ubrana melodija lije iz sobe; iz grl lije pesem / mir mu lije v srce; nove sile mu lijejo v telo; strah ji lije v dušo // ekspr. izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: pesem zvonov lije nad poljem; sladek vonj je lil po zraku; groza, ljubezen lije iz oči je opazna, vidna v očeh 4. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premikati: z vseh cest lijejo množice; po vseh potih so lili begunci v mesto; nepretrgan tok ljudi in vozil je lil po cesti 5. brezoseb. zelo, močno deževati: že ves dan lije; lilo je v curkih; lije kakor iz škafa, vedra; lije kakor za stavo / v osebni rabi: dež lije iz oblakov, izpod neba; dež lije na zemljo; dež lije curkoma 6. izdelovati z zlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulivati: liti krogle, zvonove 7. star. vlivati, zlivati: liti vodo v vino / liti žganje v grlo ● ekspr. na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; vznes. lili so kri za domovino bili so ranjeni, umirali so v boju za domovino; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; pog., ekspr. kar lilo je iz njega imel je hudo drisko; knjiž., redko glas je lil polno zvenel lijóč -a -e: lijoč solze navdušenja, obupa; neprestano lijoči dež; pesmi, lijoče iz gozda lít -a -o: liti svečnik; lite črke; lita med; kri, lita za svobodo; solze so bile lite zaman; lito železo železo, oblikovano z ulivanjem v forme; železo z višjim odstotkom ogljika za ulivanje ♦ grad. liti beton redkejši beton, ki se uporablja za betoniranje tanjših zidov; teh. lito steklo ♪
  5.      litóta  -e ž (ọ̑) lit. besedna figura, s katero je trditev namenoma izražena manj določno, navadno z zanikanjem: pesnik rad uporablja litote / današnjemu času bolj ustreza litota kakor patetična hiperbolika ♪
  6.      livárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na livarje ali livarstvo: livarsko orodje; biti zaposlen v livarskem podjetju ♦ metal. livarski grodelj grodelj, namenjen predelavi v lito železo; livarski lonec manjša posoda za prenašanje tekoče kovine; livarski pesek pesek za izdelavo form, navadno kremenov; livarska žlica orodje za oblikovanje form ♪
  7.      ljúb  -a -o stil. -ó prid., ljúbši (ȗ ū) 1. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: vsi otroci ji niso enako ljubi / na sliki je ljubi obraz njegove matere / prodati je moral najljubšega konja; slovo od ljubih krajev / v povedni rabi, z dajalnikom: vedno ljubši ji je bil; ta spomin je vsem ljub; domača hiša mu je bila ljuba; resnica nam je ljuba in draga / v nagovoru: srečno hodi, ljubi otrok, je rekla mati; ljuba mama; knjiž. ljuba duša, jaz ti ne morem pomagati; iron. ljubi fantje, tako pa ne bo šlo / v osmrtnicah zapustil me je moj ljubi mož // ki ugaja, je všeč: žganci so njegova najljubša jed / glas ptic mu je ljub; vedno mi je bil ljub spremljevalec; to je njegova najljubša pesem // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: kdaj bo prišla ljuba pomlad; spet sije ljubo sonce / ves ljubi dan sedi; boj za ljubi kruhek; iron.: taka je naša ljuba mladina; za samo ljubo napoto si / v vzkliku ljubi bog, ali je to mogoče 2. knjiž. prijeten, prijazen: to je res ljub otrok; bila je ljuba in dobra / ljub pogled / ljubo šumenje potoka ● ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; ekspr. molči, če ti je življenje ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; preg. ljubo doma, kdor ga ima ljúbo tudi ljubó 1. prislov od ljub: ljubo se nasmehniti; vetrič ljubo pihlja; ljubo ga je pogledala 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža zadovoljstvo: ljubo mi bo, če me boste obiskali; ljubše mi je, če sem sam kot z njim; najljubše bi mu bilo, če bi smel oditi; ni ji bilo ljubo, da so se sprli / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju ljubo mi je ● knjiž. če ti je ljubo, grem s teboj če hočeš, če ti je prav; knjiž. stavka ali — če je komu tako ljubše — prekinitev dela uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; stori, kakor ti je ljubo kakor hočeš, želiš ljúbi -a -o sam.: izgubil je svoje ljube; rad je zapel svojo najljubšo; stori to meni na ljubo, zastar. za ljubo ker jaz želim; kot podkrepitev resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati; nar. starše za ljubo imeti rad; star. vzemite moj skromni dar za ljubo bodite prepričani, da sem ga dal z dobrim namenom; uničiti hoče vse, kar je ljubega njenemu srcu; prim. ljuba, ljubi ♪
  8.      ljubíti  in ljúbiti -im nedov. (ȋ ū) 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav. ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo // evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša // knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje / z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla // zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti ● knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všeč ◊ rel. ljubiti Boga ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku 1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želel ∙ ekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo 2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči ljubèč -éča -e 1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama 2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom ljúbljen -a -o 1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti 2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče ljúbljeni -a -o sam.: ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni ♪
  9.      ljúd  m neskl. (ȗ) star., v imenovalniku ali tožilniku 1. ljudstvo: zatirati ubogi ljud / preprosti ljud; tlačanski ljud se je uprl / Huni, divji ljud 2. ljudje, množica: ljud se je umikal dirjajočemu vozu; ljud se zbira na trgu ● star. mlajši ljud mladina ♪
  10.      ločíti  in lóčiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani ● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal ločíti se in lóčiti se 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi ● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je lóčen -a -o 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja ● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu ◊ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato ♪
  11.      lók  -a m (ọ̑) 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic: na plečih je imel lok in tul; napeti lok; streljati z lokom; mišice so napete kot lok; pren., knjiž. avtor je zelo napel lok zgodbe // kar je po obliki temu podobno: lok pri žagi / past na lok 2. priprava, s katero se poteguje po strunah: lok drsi po strunah; mazati lok s kolofonijo; vleči lok po strunah / violinski lok 3. usločen nosilni gradbeni element z dvema opornima mestoma: lok pri mostu se je podrl; polkrožni loki; zidanje lokov in obokov / okenski lok 4. delu krožnice podobna linija: narisati lok / lok mavrice, ovinka / žoga je opisala, zarisala (velik) lok je letela v (velikem) loku / v loku reka teče v širokem loku; v loku zamahniti; kamen je v velikem loku zletel v vodo; pren., pesn. zvezde se pnejo v svetlem loku 5. knjiž., navadno s prilastkom potek česa, prikazan navadno kot vzpon in upadanje: v predstavi ni čutiti dinamičnega loka; pretrgan lok dejanja v romanu; publ., z oslabljenim pomenom: lok igralčeve kariere se je bleščeče vzpel; razvojni lok umetnosti 6. knjiž., navadno s prilastkom obseg, razpon: časovni lok prve knjige zgodovine sega čez več tisočletij / pisani lok motivov; lok spoznanj ● knjiž., ekspr. nič več ni mogoče napenjati loka dolgoletnega trpljenja še naprej dopuščati, povzročati trpljenje; knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. teh tem so se vsi ogibali v velikem loku niso jih hoteli obravnavati; ekspr. ognil se ga je v velikem loku nikakor ga ni hotel srečati; pesn. sinji lok (neba) nebo, nebesni obok ◊ anat. aortni lok usločeni del aorte tik po izstopu iz srca; kostni lok nad očesom; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; refleksni lok; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; arheol. sveder na lok preprosta vrtalna priprava, ki se vrti s pomočjo loka; arhit. košarasti lok; šilasti lok; geom. lok krivulje, krožnice del krivulje, krožnice med dvema njenima točkama; grad. nosilni lok; oporni lok; les. lok polkrožen okvir pri ročni žagi; muz. lok ukrivljena črta za označbo vezave not iste višine, za označbo legata in fraziranja; šol. lok element pisane črke v obliki (navzgor ali navzdol) odprte elipse; šport. lok element umetnostnega drsanja, pri katerem vozi drsalec po notranjem ali zunanjm robu drsalke naprej ali nazaj v obliki kroga; plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega ♪
  12.      lomíti  lómim nedov. (ȋ ọ́) 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila / ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil // s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla / lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se / z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati // polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja // delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš ● ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo ◊ agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo lomíti se 1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo 2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu 3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu ♦ fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov 4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi ● glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil lomèč -éča -e: jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu lómljen -a -o: lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta ♪
  13.      lotévati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. z glagolskim samostalnikom delati prve akte, prva dejanja pri kakem delu, opravilu: previdno se loteva priprav 2. z glagolskim samostalnikom izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: kdor ni vztrajen, naj se ne loteva tega posla; elipt.: lotevati se kulturnih nalog; napačno se loteva tega problema / z oslabljenim pomenom navdušeno se loteva vsakega dela ga opravlja, dela // s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: slikar se je loteval tudi tihožitij / gostje so se začeli lotevati vina 3. napadati: lotevati se drug drugega z noži / nikar se ga ne lotevaj v časopisu 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: mislim, da se me loteva mrzlica; takrat se ga je že lotevala slepota; hrepenenje, jeza, nemir, otožnost, strah se ga loteva; loteval se ga je spanec // izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik, sploh: železa se že loteva rja ♪
  14.      lotíti se  in lótiti se -im se, stil. lotíti se -ím se dov. (ȋ ọ́; ȋ í) 1. z glagolskim samostalnikom napraviti prve akte, prva dejanja pri kakem delu, opravilu: tega dela sem se komaj lotil, zato še ne vem, kakšno bo; priprav se je lotil negotovo, kasneje pa je delo steklo; popravljanja se ni pravilno lotil 2. z glagolskim samostalnikom izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: lotil se je kidanja snega; lotili so se popravila strehe; nar. lotila se je pospravljati začela je; elipt. brez priprave se je lotil težavne naloge / z oslabljenim pomenom: pustil je šolo in se lotil kmetovanja; marljivo se je lotila vsakega posla ga opravljala, delala // s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: mati se je lotila otrokovih raztrganih hlač; z odporom se je lotil knjige jo je začel brati, študirati; poželjivo se je lotil juhe; lotiti se krompirja začeti ga jesti, kopati, lupiti, okopavati, saditi; spomladi se je zgodaj lotil vrta 3. napasti: trije so se ga lotili, pa jih je premagal; večjih živali se ta zver ne loti; lotiti se koga s pestmi / nihče ni bil varen pred njegovimi žalitvami, vsakogar se je lotil; lotiti se koga v časopisu / ekspr. kod si hodil ves dan, se ga je lotila, takoj ko je vstopil; pog. zdelo se mu je najbolje, da se zaradi posojila loti brata prosi 4. nav. 3. os., nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: lotila se ga je bolezen; lotil se ga je hud kašelj; nemir, obup, strah se ga je lotil / lotila se ga je nepremagljiva želja, da bi odšel zelo si je želel // izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik, sploh: jabolk se je lotila gniloba; rja se je lotila železne ograje / ta bolezen se loti zlasti notranjih delov telesa ● ekspr. toliko dela imam, da ne vem, česa bi se prej lotil zelo veliko dela imam; pog. dekle mu je bila všeč in rekel je, da se je bo lotil da si bo skušal pridobiti njeno naklonjenost; šalj. lotil se je šivanke postal je krojač; večkrat se je koga dejansko, fizično lotil ga je pretepel, udaril ♪
  15.      lòv  lôva m (ȍ ó) 1. iskanje, zasledovanje divjadi z namenom, da se ustreli: vrniti se z lova; iti na lov; medvedji lov; lov za zabavo; lov in ribolov / divji lov brez predpisanega dovoljenja; lov na divjega petelina, srnjaka; lov s psi // prireditev s tem namenom: udeležiti se lova; prirejati velike love; povabiti koga na lov / biti na lovu s sokoli // športna in gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z lovljenjem in gojitvijo divjadi: pospeševati lov 2. navadno s prilastkom iskanje, zasledovanje živali zaradi koristi: polharji začenjajo z lovom zvečer / polšji lov; ribji lov ribolov; lov na rake; lov na limanice, z roko; oprema za podvodni lov // ekspr. iskanje, zasledovanje človeka z namenom odvzeti mu svobodo: policija je po dveh dneh lova prijela zločinca; lov na gangsterje 3. navadno s prilastkom kar se ulovi, nalovi: kakšen lov je bil danes; bogat lov; obilen ribji lov; lov enega dneva / ekspr. lov carinskih organov je bil dober 4. redko lovišče: imel je, ogledal si je svoj lov 5. ekspr., v zvezi z na, za veliko prizadevanje za dosego česa: lov na gostinske delavce; lov za bogastvom, srečo; lov za zaslužkom; to je bil čas lova za zlatom / šla je v mesto na lov za kakimi lepimi čevlji; ker zida hišo, je vedno na lovu za gradbenim materialom ● publ. lov na čarovnice fanatično preganjanje nasprotne ideologije in njenih pristašev ◊ etn. divji lov po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; divja jaga; lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; lov. krožni lov skupni lov, zlasti na malo divjad, pri katerem lovci in gonjači obkrožijo določen del lovišča in se pomikajo proti središču kroga; mali ali nizki lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; veliki ali visoki lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; lov na čakanje; lov na klic pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; lov v strelcih ali lov v črti skupni lov, zlasti na malo divjad, pri katerem se strelci in gonjači pomikajo naprej v ravni črti; šport. lov na lisico razvedrilno smučanje, pri katerem udeleženci zasledujejo in iščejo izurjenega smučarja, ki predstavlja lisico; radioamatersko tekmovanje, pri katerem se z radijskimi sprejemniki iščejo skrite radijske oddajne postaje ♪
  16.      lovíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se lovijo po pobočju; po zraku se lovijo snežinke 2. prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj a) kar se odmika: lovil je klobuk, ki ga je odnesel veter; zaman je lovil knjige, ki so padale s police b) kar se približuje: lovili so češnje, ki jih je metal z drevesa; hodil je k reki in lovil les; loviti žogo / žarg. ta vratar slabo lovi žogo // delati, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbira: loviti curek v dlani; loviti vodo v škaf / ekspr. loviti solze v robec / ta priprava lovi dim, saje prestreza, zaustavlja / ekspr. okrasni predmeti na polici lovijo prah nanje se prah useda, na njih se nabira 3. prizadevati si z roko priti do česa, kar se premika, giblje: otrok lovi visečo igračko / deklica je lovila mater za krilo / dojenček lovi dudo z usti; lovil je vejo, da bi ne padel grabil; lovil je žebelj s kleščami prizadeval si ga je dobiti med čeljusti klešč // ekspr. prizadevati si zajeti (kak predmet v tekočini): loviti v juhi koščke mesa; sklonil se je nad lonec in z žlico lovil fižol // ekspr. zbirati, nabirati: vsepovsod lovi podatke za svojo razpravo / mati je lovila delo po hišah, da so se lahko preživljali iskala 4. iskati, zasledovati divjad z namenom, da se ustreli: lovci so šli lovit medveda; loviti v tujem lovišču; rad je lovil in ribaril / loviti s psi // iskati, zasledovati živali z namenom a) da se dobijo zaradi koristi: loviti polhe; hodila sta rake, star. rakov lovit; ribič lovi ribe / loviti na trnek, z mrežami; pren., ekspr. ta ženska te lovi v svoje mreže b) da se dobijo sploh: lovil je kobilice in jih metal ribam; loviti kresnice; otrok lovi metulje / mačka lovi miši // ekspr. iskati, zasledovati koga z namenom odvzeti mu svobodo: takrat so lovili mlade fante za (na) vojsko; lovijo me, kam naj se skrijem / loviti tihotapce mamil / če ga le za trenutek pustim samega, izgine od doma in kje naj ga potem lovim iščem 5. ekspr. prizadevati si kaj videti ali slišati: lovila je vsako njegovo besedo, vsak gib; nastavljal je daljnogled in lovil plezalca v steni; otrok lovi pogovor odraslih / lovil je na ušesa, kaj govorijo; pren. antena lovi glasove z vsega sveta // naravnavati ustrezno pripravo, da bi se kaj slišalo: sedel je pred radijskim aparatom in lovil poročila; loviti signale z umetnih satelitov / med vojno so ljudje lovili tuje postaje 6. ekspr. prizadevati si priti v stik s kom, sestati se s kom: mati je hodila pred šolo in lovila profesorje; loviti zdravnika zaradi informacij // prizadevati si pridobiti koga za moža: bil je postaven in vsa dekleta so ga lovila; tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / loviti ženina 7. ekspr. izraža, da bo stanje, kot ga določa samostalnik, glede na koga razmeroma hitro nastopilo: hitijo grabiti, da jih ne bi dež lovil; le pojdi, da te ne bo noč lovila / pog. videti je tak, kot da ga kap lovi da ga bo zadela kap; spanec me lovi postajam zaspan 8. v zvezi loviti sapo, zrak težko, sunkovito dihati: ves zasopel je lovil sapo; ekspr. kar sapo je lovil od razburjenja; pren., ekspr. stara harmonika je lovila sapo ● nar. babica danes lovi v sosednji vasi pomaga pri porodu; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; žarg., šol. ta profesor je bil znan po tem, da lovi vpraša dijaka takrat, ko ta ne pričakuje; ekspr. smrt me lovi (za vrat) kmalu bom umrl; ekspr. govornik je jecljal in lovil besede iskal primernih izrazov; ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo; žarg., šol. izpraševalec je kandidata lovil si prizadeval vprašati ga kaj, česar ne bi znal; loviti korak s časom prizadevati si prilagajati se razmeram; prizadevati si biti napreden; ekspr. vsa zmedena je lovila misli si prizadevala, da bi se zbrala; ekspr. tvoja hči in on sta malo slepe miši lovila ljubimkala; ekspr. truden je lovil stopinje za njim šel, hodil; ekspr. lovil je dekleta na sladke besede prizadeval si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. loviti koga za besedo izkoriščajoč sobesednikove izjave nenaklonjeno pripisovati mu določeno mnenje, pojmovanje; ekspr. lovilo nas bo za priprave na slavnost imeli bomo premalo časa zanje; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. slikar lovi motiv v skicirko ga skicira, riše; lahko je s tujo roko kače loviti narediti, da kdo drug opravi kako nevarno delo; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši ◊ etn. loviti se otroška igra, pri kateri z izštevalnico določeni udeleženec začne loviti druge; navt. loviti veter v jadro naravnavati jadro tako, da se vanj upre veter; rib. loviti na črva, muho lovíti se 1. prihajati v stanje, ko je zaradi priprav onemogočeno svobodno gibanje: muhe se lovijo na muholovec, v pajčevino; ribe se lovijo v nastavljeno mrežo 2. prizadevati si ohraniti normalno lego, ne pasti: omahoval je in se lovil / loviti se po brvi / ekspr. ves truden se je lovil nekaj korakov za njimi opotekaje se hodil / stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje // prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: omahnil je in se lovil za stol; pri padcu se je z roko lovil za grmovje 3. ekspr. sunkovito tekati, teči: ženska se je lovila za piščanci po dvorišču; oče se lovi za sinom proti hlevu 4. knjiž., v zvezi s sapa, veter narahlo zaganjati se v kaj in s tem majati, premikati: veter se ji lovi v krilo; sapa se ji lovi v lase; sapica se lovi v tanke zavese 5. ekspr. ne vedeti dobro, kako kaj delati: neizkušen je, pa se lovi pri delu; pri prvi vaji se je režiser lovil; mlad umetnik se še lovi / pri utemeljevanju predloga se je precej lovil; no, morda je bilo pred kakim letom, se je v zadregi lovil / loviti se med odločitvama omahovati 6. knjiž., ekspr., v zvezi z za zelo si prizadevati za dosego česa: loviti se za dobičkom, rekordi, srečo / režija se je lovila za zunanjimi efekti / loviti se za ženskami 7. knjiž., s prislovnim določilom biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: na stropu se lovi svetloba / močen glas se lovi po prostoru; odmev se še lovi med drevjem / smeh se lovi na njegovih ustnicah ● knjiž. ko je dospel do vasi, se je že mrak lovil okoli hiš se je že mračilo; ekspr. misli se mu lovijo okoli tega problema misli nanj; sneg se lovi na klobuke se useda; pri skoku so se lovili tudi na roke se dotikali tal tudi z rokami; ekspr. sončni žarki se lovijo v okna odsevajo v oknih; star. hvala se mu je prijetno lovila v ušesa rad jo je poslušal; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; ekspr. za besede se ne bova lovila nepremišljenih besed ne bova razumela drug drugemu v škodo; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; preg. na med se muhe love, na sladke besede ljudje ljudi je mogoče prevarati s prijaznimi, lepimi besedami, obljubami lovèč -éča -e: stopal je po brvi, z rokami loveč ravnotežje; pritekel je ves znojen in loveč sapo; ribiči, loveči sulce; spuščali so se po strmini, loveč se za grmovje; tekla je za otrokom, loveč ga za roko; let lovečega ptiča ♪
  17.      lúč  -i in -í ž (ú; ū) 1. vir umetne svetlobe: luč brli, gori, plapola, sveti, ugasne; luči migotajo; luči se prižigajo, ugašajo; luč me slepi, zastri jo; pogasiti vse luči; prižgi luč; ugasniti, upihniti luč; brleča luč; ekspr. morje pisanih luči / cesto razsvetljujejo električne, neonske, plinske luči; reklamne luči; signalne luči; stikalo za luč; žarg.: dolge ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej, kratke luči ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; na semaforju se prižge, sveti rdeča, zelena luč / pog.: zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč; iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti; pren., ekspr. v njegovi duši je gorela luč; ta ljubezen je bila edina luč, ki je svetila v njegovo življenje // priprava, ki prižgana oddaja svetlobo; svetilka: kupiti novo luč; postaviti luč na mizo; kdo je razbil luč; luč je bila prižgana, a zastrta s papirjem / namizna, stoječa, stropna luč; luč na olje / ed., star. cepiti luč trske za razsvetljavo // pog. električna napeljava, električna energija: hribovske vasi so dobile luč; plačati račune za luč in plin 2. kar omogoča, da so predmeti vidni; svetloba: luč pojema; stal je tako, da mu je luč sijala na obraz; še v zadnjem oknu je ugasnila luč; knjiž., ekspr. luč lije skozi okno na cesto; bleda, močna luč; knjiž. mehka, ostra luč; slepeča, topla luč; soba je polna luči; ekspr. mesto se je kopalo v morju luči; luč in tema / pog., v povedni rabi samo v eni hiši je bila luč; v prvem nadstropju so imeli še luč, zato je pozvonil / dnevna, jutranja luč; naravna, umetna luč; neonska luč; sončna luč / ob, pri močni luči se zenica stisne; ker slabo vidi, ne sme brati pri luči pri umetni svetlobi; pogledati predmet proti luči tako, da svetloba pada nanj ali ga presvetljuje; pren., ekspr. luč je zmagala nad temo 3. ekspr., v povedni rabi bister, pameten človek: biti največja luč v razredu; on ni kaka posebna luč; med svojimi kolegi je veljal za luč 4. vznes. pozitivne vrednote: sovražil je temo in ljubil luč; prinesti ljudem luč // duševno stanje glede na te vrednote: to je zgodba srca, ki ni moglo do luči; biti ožarjen od notranje luči 5. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: luč upanja je ugasnila; zagorela je luč svobode; prižgati luč resnice; luč bratovske ljubezni; luč omike, razuma, spoznanja 6. s prilastkom izraža, da je kdo (videti) tak, kot določa prilastek: nastopajoči so se predstavili v najboljši luči; afera meče nelepo luč nanj; končno se je pokazal v pravi luči; to je vrglo slabo luč na vodstvo podjetja // navadno v zvezi z gledati, videti izraža odnos do česa, kot ga določa prilastek: zdaj jih gledam v drugi luči; gledati kaj v lepi luči; videti vse v rožnati luči; ekspr. ljudi prikazuje v črni luči / publ.: postaviti problem v novo luč; prikazati kaj v luči marksizma ● knjiž. luč v njegovih pričakujočih očeh je ugasnila njegove oči niso več izražale pričakovanja; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo luč držali umrl bo; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; pog. na luči si mi, mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; star. sam sebi je, stoji na luči si škoduje; ekspr. hrepeneti po luči po spoznanju, jasnosti; ekspr. dvorana je bila vsa v lučih v njej je gorelo mnogo luči; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; vznes. nebeške luči zvezde; knjiž. lepo razporejena luč na sliki svetlejša mesta; star. zvoniti večno luč avemarijo; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; vznes. sin je bil luč njenih oči imela ga je zelo rada; ekspr. luč njegovih oči je ugasnila oslepel je; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; star. krogla mu je upihnila luč življenja bil je ustreljen; knjiž., ekspr. ta izjava je prinesla nekaj luči v problem jasnosti; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja ◊ avt. parkirne luči; zavorne luči; elektr. ritmična luč ki sveti v presledkih v določenem ritmu; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; gled. odrska luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; rel. večna luč ki neprestano gori pred tabernakljem ♪
  18.      lúknjanje  -a s (ȗ) glagolnik od luknjati: luknjanje jermenov, pločevine; stroj za luknjanje / luknjanje kartic pri obdelavi podatkov ♪
  19.      lupína  -e ž (í) 1. mehek, sočen ovoj sadov, plodov: odstraniti banani, jabolku, krompirju, pomaranči lupino; sadje z debelo, tanko lupino / zelena orehova lupina; bodičasta lupina kostanja, žira ježica / pospravil je jabolčne lupine olupke 2. trd, suh ovoj sadov, plodov: streti, zdrobiti lupino; izluščiti jedrce iz lupine; valovi so premetavali ladjo kakor orehovo lupino / lešnikova, orehova lupina; pren., ekspr. za njegovo trdo lupino se skriva dobro srce 3. ovoj jajca, navadno trd, apnenčast: natreti, razbiti lupino; pišče je prekljuvalo tanko lupino / jajčna lupina; mehka kožnata lupina kačjega jajca 4. zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali: školjka odpre, zapre lupino; lupina je gladka, rebrasta / lupina morskega ježka // zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa lupina 5. zunanji del kakega predmeta, zlasti okroglega: lupine granat / od čolna je ostala samo lupina / ekspr. stali so v lupini velikanske dvorane // ekspr. (majhen) čoln, (majhna) ladja: vse tri lupine so se v viharju s tovorom in ljudmi potopile 6. ekspr. kar je za kaj nepomembno: pomembno je jedro, ne lupina; njegova prijaznost je samo lupina / knjiž., z oslabljenim pomenom: lupina njegovega slabotnega telesa skriva bogato dušo; lupina videza obdaja resnico ● ekspr. počasi je zlezel iz svoje lupine postal dejaven, sproščen; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi ◊ arhit. lupina neravna, navadno izbočena tanka plošča, ki pokriva prostore večjih razsežnosti; bot. semenska lupina tanek ovoj semena; um. lupina stene, stropi, ki obdajajo in oblikujejo prostor ♪
  20.      máhati  -am, in máhati tudi maháti -am nedov. (á; á á á) 1. delati (neurejene) gibe, navadno z rokami: pri govorjenju maha okrog sebe; razlagal je in mahal z rokami / ptič maha s perutmi; pes maha z repom / od jeze je mahal s knjigo na levo in desno / z oslabljenim pomenom: ekspr. komaj je še mahal s koso kosil; ekspr. pometač maha z metlo pometa; mahati s signalno zastavico dajati znake // delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava: ko je vlak odpeljal, je še dolgo mahala; mahati z robcem (v pozdrav) / mahal mu je, naj ustavi; mahal jim je, kakor bi jim hotel nekaj povedati 2. nav. ekspr. viseti in se gibati: dolgi lasje so mahali po vratu; čez ramo mu je mahala prazna torba; veje žalujk so rahlo mahale 3. ekspr. udarjati, tolči: jezno mahati koga s palico; z gorjačo začne mahati po volu; z mečem, s sabljo mahati / govedo leži, maha po muhah in prežvekuje // očitati napake, zabavljati: če je le mogel, je mahal po njem, po ženskah / s humorjem je mahal politične dogodke 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: malo je počakal in jo potem spet dalje mahal; mahati jo proti šoli, v šolo; mahati jo po sredi ceste; kam pa mahaš; mahati jo peš ● slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; ekspr., redko po starem je mahal naprej živel, delal; ekspr. pogumno, slastno je mahal po žgancih je jedel žgance maháje: ob odhodu vlaka se je več rok mahaje dvignilo v slovo; pes je pritekel v sobo, veselo mahaje z repom mahajóč -a -e: govorila je, razburjeno mahajoč z rokami; sam.: mahajočega na vse strani so komaj zvezali ♪
  21.      máhniti  -em, in mahníti in máhniti -em dov. (á ȃ; ȋ á ȃ) 1. napraviti gib, navadno z roko: leno mahniti / vol kdaj pa kdaj mahne z repom / mahniti z mokrim klobukom / ekspr., z oslabljenim pomenom še trikrat mahni s koso, pa bo vse pokošeno // napraviti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava: nič ni rekel, le mahnil je v slovo / mahnil mu je, naj odide ∙ ekspr. na vse to je mahnil z roko izraža nezanimanje, omalovaževanje, zavračanje 2. ekspr. udariti: mahnil ga je s palico; mahniti po hrbtu; jezno je mahnil po volu; pren. če je le mogel, je v govoru mahnil po meni 3. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: mahnil jo je v mesto; ko bom lačen, jo bom mahnil domov; kar peš bom mahnil v mesto máhnjen -a -o 1. deležnik od mahniti: vsak človek je mahnjen s kako slabostjo 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: zdi se mu (malo) mahnjen / kaj si mahnjen ♪
  22.      maloprída  m neskl. (ȋ) star., v imenovalniku ali tožilniku ničvreden človek, malopridnež: razglasiti koga za maloprida / ti maloprida ti tak ♪
  23.      mánjkati  -am nedov. (ȃ) 1. ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: manjkata dva učenca; kdo manjka; manjkati na sestanku, pri pouku; ekspr. letos ni manjkal na nobeni nogometni tekmi / opazil je, da manjkata na polici dve knjigi // ne obstajati, čeprav bi praviloma moral obstajati: en zob mi manjka; v ograji manjkata dve letvi / v statutu ne bi smela manjkati določila o volitvah organov upravljanja 2. v zvezi z do biti še potreben do polne mere, do določene meje: do roba manjka še dva centimetra; do svitanja manjka še pet ur / koliko je ura? Pet minut (manjka) do dvanajstih / ekspr. še veliko mu manjka do tega, da bi bil strokovnjak // brezoseb., ekspr., z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža možnost uresničitve, kot jo izraža določilo: za las je manjkalo, da nisem umrl; malo je manjkalo, pa bi bil padel 3. s smiselnim osebkom v rodilniku ne biti česa v zadostni količini, meri: zmeraj mu manjka denarja; kruha jim ne manjka; prostora mu manjka / manjka mu moči 4. navadno z dajalnikom izraža odsotnost določenega stanja: manjka mu dobra vzgoja; vse ima, samo zdravje mu manjka / pog.: manjka človek, ki bi pokazal pot iz zagate potreben je; zelo mu manjka dobra družba zelo si je želi, jo pogreša; tu mu ničesar ne manjka z vsem je preskrbljen ● pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. nekaj mu danes manjka je bolan; ni tak kot navadno; ekspr. samo tega (se) še manjka to dejstvo, stvar bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; ekspr. tebi pa res malo manjka si nekoliko čudaški; pog. do šestdesetih mu jih ne manjka veliko kmalu bo imel šestdeset let; kaže približno šestdeset let mánjkati se ekspr., s smiselnim osebkom v rodilniku izraža obstajanje česa v veliki količini: manjka se ali ne manjka se deklet, fantov; manjka se dela; minulo leto se nadlog ni manjkalo manjkajóč -a -e: kupiti manjkajoče dele za stroj; manjkajoči znesek; manjkajoča delovna sila ♪
  24.      Maríja  -e ž (ȋ) rel. 1. Kristusova mati: v stiski je klical Marijo // kip ali podoba, ki to predstavlja: lesene gotske Marije 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža a) začudenje, presenečenje: Marija, je to drago b) strah, vznemirjenje, obup: o Marija, kaj bo iz tega; Marija (pomagaj), v vodo je skočila ♪
  25.      marijaníšče  -a s (í) v krščanskem okolju internat, navadno srednješolski, imenovan po Mariji: ob gimnaziji stoji marijanišče / nekdanje Marijanišče na Poljanski cesti ♪

   420 445 470 495 520 545 570 595 620 645  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA