Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

menit (676-700)


  1.      ukléti  ukólnem [u̯n] dov., ukolníte tudi ukólnite; uklél; nam. uklét in uklèt (ẹ́ ọ́) po ljudskem verovanju s kletvijo povzročiti, da kaj izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: ukleti svinje; ukleti zemljo, da ne rodi / ukleti delo koga // s kletvijo spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: Kirka je uklela Odisejeve tovariše; ukleti kraljično v kačo ● ekspr., redko vsega je uklela, tako je bila jezna preklela; ekspr. ta prizor ga je za zmeraj uklel zelo prevzel uklét -a -o 1. deležnik od ukleti: ukleti kraljevič; biti uklet v kačo; ukleta voda; sreča mi je ukleta s kletvijo onemogočena, preprečena; obstati kot uklet negibno, nepremično ∙ ekspr. ukleta tišina zelo velika, grozljiva 2. ekspr., navadno v povedni rabi ujet v kaj, iz česar se ne da rešiti: biti uklet v molk, nasilje; biti z dušo in telesom uklet v stvarni svet / življenje je ukleto v trpljenje ♪
  2.      uklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od ukloniti: uklon ponosa, volje / materin uklon jo je prizadel ∙ star. delati uklone na stran odklone, premike 2. fiz. pojav, da se valovanje v bližini izvirov in ovir ne širi premo: uklon svetlobe, zvoka 3. teh. ukrivljenje stebra zaradi delovanja tlačnih sil v smeri njegove osi: uklon stebra / obremenitev na uklon ♪
  3.      uklónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na uklon 2, 3: uklonska obremenitev; uklonska trdnost / uklonska dolžina statična dolžina stebra, ki jo določa njegov položaj v konstrukciji; uklonska mrež(ic)a množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja; uklonska slika slika, nastala zaradi uklona in interference valovanja ♪
  4.      ulékniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ukriviti se, upogniti se navznoter v ledvenem delu: mačka se je uleknila in zlezla pod ograjo; krava se ulekne, če jo pogladiš po hrbtu / konj se je v diru uleknil / njeno telo se je uleknilo zaradi nenadne ostre bolečine / ulekniti hrbet // dobiti navzdol, navznoter rahlo ukrivljeno obliko: vrbova šiba se lepo ulekne / zaradi prevelike obremenitve se je deska uleknila rahlo upognila; vrv za perilo se je precej uleknila povesila ∙ ekspr. hrib se je uleknil v položno dolino polagoma, v rahlem loku prešel uléknjen -a -o: mačka z uleknjenim hrbtom; pot je speljana po uleknjenem žlebu; uleknjena drža; sedela je pokonci, uleknjena v križu; uleknjeno telo ∙ ekspr. žimnica je bila precej uleknjena ugreznjena; ekspr. solze so mu tekle po uleknjenih licih udrtih ♪
  5.      unóvčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. ekon. spremeniti v denarna sredstva: unovčiti ček, menico; unovčiti premoženje 2. ekspr. prodati: unovčiti pridelke; sadje unovčijo ali predelajo // izkoristiti: stranka je hotela unovčiti uspeh na volitvah; pobudo so unovčili šele v zadnjem trenutku ♪
  6.      unovčljív  -a -o prid. (ȋ í) ekon. ki se da spremeniti v denarna sredstva: unovčljivo premoženje ♪
  7.      úpanje  -a s (ȗ) 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje ● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo ◊ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen ♪
  8.      upéniti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) spremeniti se v peno: umetna snov se zaradi kemijske reakcije upeni ● redko konj se je upenil spenil ♪
  9.      upepelíti  -ím dov., upepélil (ȋ í) 1. z ognjem, visoko temperaturo spremeniti v pepel: upepeliti les; snov se upepeli / dati pokojnika upepeliti; upepeliti truplo; pren., ekspr. njuna ljubezen se je upepelila 2. ekspr. povzročiti, da kaj zgori, pogori: požar je upepelil gozd; strela je upepelila kozolec / sovražnik je upepelil mesto požgal upepeljèn -êna -o: upepeljena domačija; upepeljena trupla ♪
  10.      uplíniti  -im dov. (í ȋ) spremeniti iz trdnega ali tekočega stanja v plinasto: upliniti premog, snov; bencin se uplini in pomeša z zrakom ♪
  11.      upogíb  -a m (ȋ) 1. glagolnik od upogniti: veja se je pri upogibu zlomila / upogib kolena, roke // fiz., teh. sprememba oblike telesa pri istočasnem prečnem delovanju nasprotnih sil, ki ne ležijo na isti premici: beton je občutljiv na upogib; odpornost na upogib / obremenitev na upogib upogibna obremenitev 2. mesto, kjer je kaj upognjeno: zravnati upogib / v upogibu lakti ♪
  12.      upogíben  -bna -o prid. (í ȋ) 1. nanašajoč se na upogib ali upogibanje: upogibna prožnost / upogibna stran komolca stran, na kateri se mišice ob upogibu krčijo ♦ teh. upogibna obremenitev obremenitev, pri kateri sili delujeta prečno v nasprotni smeri in ne ležita na isti premici 2. redko upogljiv: upogibna palica; rezilo ni upogibno ♪
  13.      upogníti  upógnem tudi upôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti / upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila // spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil / upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti ∙ ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti upogníti se zastar. pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva ♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo ♪
  14.      uprašíti  -ím dov., uprášil (ȋ í) 1. spremeniti v prah: uprašiti kamnino; ob atomski eksploziji se je morsko dno uprašilo / uprašiti jajca, mleko 2. redko zaprašiti: pri hoji je uprašil čevlje; obleka se je uprašila uprašèn -êna -o: uprašena kreda; fino uprašena snov ♪
  15.      urêči  urêčem dov., urêci urecíte; urékel urêkla (é) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava; ureči sosedu konja, svinje / vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel / ureči komu smrt z besedo, pogledom povzročiti, določiti; ureči točo z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo / ureči z besedo, s pogledom // z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: ureči koga v gos, skalo 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: lepa soseda ga je urekla / strast jo je urekla / ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom / ta ženska mi je urekla oči, pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: gledal je zveri v oči, da bi jo urekel ● redko zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla zarekla, zagovorila urečèn -êna -o 1. deležnik od ureči: urečen človek; krava je urečena 2. zastar. dogovorjen, domenjen: urečeni dan sta se res srečala; prisl.: urečeno govoriti, se vesti ♪
  16.      usodíti  in usóditi -im dov. (ȋ ọ́) star. prisoditi: kaj pa je zakrivil, da so mu usodili tako kazen // nameniti, določiti: življenje mu je usodilo malo lepih trenutkov usodíti se in usóditi se upati si, drzniti si: usodil se jo je prijeti za roko; nisem se te usodil prositi, vprašati usójen -a -o 1. deležnik od usoditi: njemu usojena kazen 2. ekspr. ki ga komu določi usoda: taka smrt mu je bila usojena; usojeno mu je bilo kratko življenje ∙ ekspr. ni mu bilo usojeno videti vnuka umrl je, preden se mu je rodil vnuk; ekspr. nista si bila usojena nista mogla postati ljubimca, zakonca ♪
  17.      ustáva 1 -e ž (ȃ) temeljni zakon države: izdati, razglasiti, spremeniti ustavo; členi ustave; dopolnila k ustavi; skladnost zakonov z ustavo / republiška, zvezna ustava; pren. ta Trubarjeva knjiga je bila ustava slovenske protestantske cerkve ♦ jur. ustava najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve države; zgod. oktroirana ustava ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander; vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921 ♪
  18.      ustròj  -ôja m (ȍ ó) knjiž. 1. zgradba, sestava: geološki ustroj zemlje; ustroj kamnine, lesa, vlakna / organi različnih živalskih vrst so si podobni po ustroju; ustroj mišičja, živčevja / duševni in telesni ustroj človeka / jezikovni, stilni ustroj romana 2. ureditev: spremeniti ustroj družbe, gospodarstva, organizacije; ustroj šolstva ◊ žel. spodnji ustroj podlaga za zgornji ustroj železniške proge; zgornji ustroj tirnice, pragi in gramozna greda ♪
  19.      utekočíniti  -im dov. (í ȋ) 1. spremeniti iz plinastega stanja v tekoče: utekočiniti plin; pri tej temperaturi se para utekočini 2. narediti, povzročiti, da trdna snov preide v tekočo: utekočiniti milo; na toplem se je mast utekočinila utekočínjen -a -o: utekočinjeni kisik; jeklenka utekočinjenega plina ♪
  20.      uteléšati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore / folklora uteleša ljudsko teženje po lepem / ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide 2. knjiž. upodabljati, predstavljati: utelešati dramske osebe / v obeh likih avtor uteleša svoje notranje protislovje 3. knjiž. prikazovati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: utelešati pogum v junakih romana // imeti to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: v sebi je utelešal nekakšno plemenito ravnotežje / za otroke je oče utelešal vso modrost ♪
  21.      utéž  -í tudi -i ž, daj., mest. ed. utéži (ẹ̑) 1. priprava z označenimi kilogrami, dekagrami, grami za merjenje teže ali mase česa: dati utež na tehtnico; umerjati, žigosati uteži; obremeniti vzmet z utežmi; medena utež; votle mere in uteži / gibljiva utež; kilogramska utež 2. predmet, ki služi za obtežitev: pritrditi čoln s cementnimi ali kovinskimi utežmi; storžaste uteži stenske ure; operiranec z utežjo na nogi / ribiške, tkalske uteži; ura na uteži 3. šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih: diski, drogovi in uteži / dvigovalec uteži ● knjiž. romantična poezija naj s svojo posebno lepoto postane nasprotna utež stvarnosti protiutež ◊ mat. vrednost, ki se da določenemu členu celote v odnosu do drugih členov iste celote ♪
  22.      utrdíti  -ím, in utrdíti in utŕditi -im dov., utŕdil (ȋ í; ȋ ŕ) 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrditi cestišče, jez; utrditi zrahljane temelje / utrditi breg s plastjo kamenja; utrditi rove v rudnikih z lesom // z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt primeren za obrambo: utrditi grad; utrditi mesto z obzidjem / vojaki so utrdili položaje; utrditi mejo z bunkerji 2. z določenim postopkom narediti kaj bolj trdno: utrditi smučarsko progo; utrditi plasti gramoza z valjarji / utrditi rob platnic; utrditi pas s trdo podlogo 3. narediti, da je kaj trdno nameščeno: z zagozdo utrditi toporišče / utrditi izpahnjen ud, da je negibljiv 4. narediti, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z veslanjem utrditi mišice; utrditi si roke; telo se mu je z vajami utrdilo 5. narediti, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: življenje na kmetih ga je utrdilo; šport ga je utrdil proti boleznim; otrok se je na svežem zraku utrdil // narediti, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: hudo trpljenje jo je utrdilo; z leti se človek utrdi / branje mu je utrdilo duha; utrditi si voljo, značaj 6. narediti, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrditi državo; gospodarsko utrditi podjetje; organizacijsko utrditi stranko 7. narediti, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrditi oblast; utrditi svoj položaj / utrditi si ugled, priljubljenost / utrditi zdravje 8. narediti, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrditi delovno disciplino; utrditi mir, prijateljstvo 9. narediti, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: ta dogodek je utrdil njegov dvom; njena vera se je s tem še bolj utrdila / utrditi svoje prepričanje / utrditi narodno zavest // v zvezi z v narediti koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrditi koga v dvomu, veri; utrdil se je v prepričanju, da ima prav 10. knjiž. uveljaviti: utrditi nove poglede na demokracijo; ta nazor se ni nikoli utrdil med ljudmi / ti izrazi so se že utrdili ● ekspr. utrditi cene ustaliti, trdno določiti; star. utrditi dejstva ugotoviti; star. utrdila sta rok plačila določila ◊ fot. utrditi barve na sliki s fiksirjem; ped. utrditi učno snov z načrtnim ponavljanjem doseči, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrditi narediti, da se kaj strdi utrdíti se, in utrdíti se in utŕditi se voj. namestiti se, razporediti se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z (dodatnimi) gradbenimi deli urediti za obrambo: vojaki so se utrdili na položaju / borci so se utrdili v stolpu utŕjen -a -o in utrjèn -êna -o: zdrav, utrjen človek; utrjen grad; biti utrjen proti boleznim; utrjena oblast; utrjeno telo; utrjeno znanje ♪
  23.      utrjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrjevati cestišče; utrjevati temelje, zidove / utrjevati gozdni teren s primernim rastlinjem // z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt primeren za obrambo: utrjevati gradove / utrjevati mejo z bunkerji / vojaki so utrjevali položaje 2. z določenim postopkom delati kaj bolj trdno: smučarsko progo še utrjujejo / utrjevati površino jekla / utrjevati robove platnic 3. delati, da je kaj trdno nameščeno: utrjevati podpornike z zagozdami 4. delati, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z redno telovadbo utrjevati mišice; utrjevati si roke / utrjevati lasišče z masažo 5. delati, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: delo na svežem zraku ga utrjuje; utrjevati se s plavanjem // delati, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: življenje ga je utrjevalo / utrjevati svojo duševno moč; utrjevati si voljo 6. delati, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrjevati gospodarstvo; utrjevati organizacijo, stranko 7. delati, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrjevati oblast; utrjevati si svoj položaj / utrjevati ugled društva / utrjevati zdravje 8. delati, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrjevati delovno disciplino; utrjevati mir, prijateljstvo; vezi med njimi se vse bolj utrjujejo 9. delati, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: zadnji dogodki so še utrjevali njegove sume; njeno upanje se utrjuje / utrjevati svoje prepričanje / utrjevati narodno zavest // v zvezi z v delati koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrjevati koga v dvomu, predsodkih 10. knjiž. uveljavljati: utrjevati novo filozofijo; te ideje se le počasi utrjujejo med ljudmi / raba utrjuje tuje izraze ◊ ped. utrjevati učno snov z načrtnim ponavljanjem dosegati, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrjevati delati, da se kaj trdi, strdi; um. utrjevati površino (materiala) s posebnimi snovmi obdelovati jo tako, da postane bolj trdna, obstojna utrjeváti se voj. nameščati, razporejati se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z (dodatnimi) gradbenimi deli urejati za obrambo: vojaki se utrjujejo na položajih ♪
  24.      utrudíti  in utrúditi -im dov. (ȋ ú ū) 1. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: nobeno delo ga ne utrudi; obisk je bolnika utrudil; utruditi vojake z dolgim pohodom; ti trije dnevi so jo zelo, ekspr. do smrti utrudili; od prenapornega dela se je tako utrudil, da je zbolel 2. povzročiti, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: delo ob slabi luči utrudi oči; s kričanjem utruditi grlo, pljuča; z napornimi vajami si utruditi mišice 3. povzročiti pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: prerekanje z nasprotniki ga je z leti utrudilo / utruditi sovražnika s hitrimi napadi // povzročiti pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: ta glasba ga hitro utrudi / utrudil jih je z naštevanjem nepomembnih dogodkov utrudíti se in utrúditi se 1. zaradi dalj časa trajajoče telesne, duševne dejavnosti priti v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: ko so se utrudili, so posedli na travo; konj se je že po nekaj vožnjah utrudil; hitro, preveč se utruditi / duševno, telesno se utruditi 2. ekspr. postati manj močen, intenziven: njuna ljubezen se je utrudila; tovarištvo se ne utrudi ● ekspr. utrudil se je ponavljati vedno isto naveličal ◊ agr. zemlja se utrudi zaradi zaporednega gojenja iste kulture postane manj rodna ali slabo rodna; teh. material, kovina se utrudi zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost utrújen -a -o 1. deležnik od utruditi: utrujen človek; postati utrujen; utrujene noge; utrujena zemlja; utrujen od hoje; do smrti, na smrt utrujen 2. ki izraža, kaže utrujenost: utrujen glas; utrujeni koraki; utrujen obraz; utrujen pogled ♦ kozm. utrujena koža koža sivkaste barve, ki je izgubila napetost; prisl.: utrujeno reči, pogledati; utrujeno se smehljati; utrujeno hladen pogled; sam.: pomagati utrujenim ♪
  25.      utrújati  -am nedov. (ú) 1. povzročati pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: pretirano delo utruja; dolga hoja ga utruja; bolnika ne bi smeli preveč utrujati / utrujati konje z galopom 2. povzročati, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: močna svetloba utruja oči; utrujati si glasilke z dolgotrajnim govorjenjem 3. povzročati pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: nenehno dokazovanje istih dejstev ga utruja / utrujati sovražnika z nepričakovanimi napadi // povzročati pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: utrujati bralca z dolgimi opisi narave; ne mislim vas utrujati s podrobnostmi utrújati se zaradi dalj časa trajajoče čezmerne telesne, duševne dejavnosti prihajati v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: star je in noče se utrujati; žival se je hitro utrujala / duševno in telesno se utrujati utrujajóč -a -e: govoriti z utrujajočim glasom; utrujajoč kašelj; utrujajoča enoličnost; celodnevna vožnja je bila utrujajoča; prisl.: utrujajoče razpravljati ♪

   551 576 601 626 651 676 701 726 751 776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA