Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

menit (351-375)


  1.      obrníti  in obŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru obrníti se in obŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega ◊ fin. denar se ni niti enkrat obrnil obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever ∙ ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet ♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku ♪
  2.      obróben  -bna -o prid. (ọ̄) 1. ki je, se nahaja ob robu: obrobni okraski / obrobne opombe; obrobne tipke črkovnice / obrobne pokrajine / obrobni slovenski pisci iz obrobnih pokrajin 2. nav. ekspr. manj pomemben: izgubljati se v obrobnih problemih / nastopati v obrobnih vlogah / ta stvar je obrobnega pomena ◊ aer. obrobna svetilka talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje vzletno-pristajalne steze; alp. obrobna zev robna zev obróbno prisl.: obrobno omeniti ♪
  3.      obtesáti  -téšem dov., obtêši obtešíte; obtêsal (á ẹ́) s tesanjem obdelati: obtesati deblo; robove poševno obtesati / ekspr. kamniti blok je treba še obtesati ♦ les. s tesanjem spremeniti hlod v bruno // pog. vzgojiti, prevzgojiti: v nekaj mesecih so ga obtesali; nikakor se ni pustil obtesati obtesán -a -o: obtesana bruna ♪
  4.      obtéžba  -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od obtežiti: za obtežbo so uporabili železen drog; obtežba ladje, žerjava; dodatna enakomerna obtežba 2. teh. obremenitev: te vrvi ne prenesejo sunkovitih obtežb; temelji so izpostavljeni večji obtežbi / obtežba motorja ♪
  5.      očítar  -ja m (ȋ) slabš. kdor kaj očita: vso pot je bil očitar in nergač // zastar. kritik: zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napčen si očitar, rekoč: Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren) ♪
  6.      očlovéčiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravo očlovéčen -a -o: očlovečen človek; očlovečeno bitje ♪
  7.      odbíti  -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok ♦ lingv. odbiti končnico // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril odbíti se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita ♪
  8.      odigráti  -ám dov. (á ȃ) končati igranje, igro: prvo dejanje so odigrali brez težav / pianist je odigral in se priklonil / partijo šaha sta hitro odigrala // poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem a) dramski tekst: odigrati več prizorov iz drame; izvrstno je odigral vlogo Jermana / glavno vlogo je odigral Stane Sever igral / publ. v narodnoosvobodilnem gibanju je odigral pomembno vlogo je bil pomemben b) glasbeno delo: odigral je nekaj valčkov; sonato je odigrala z odlično tehniko // z igranjem uresničiti: odigrali so še nekaj partij taroka; naša reprezentanca je odigrala pet tekem ● ekspr. fant je odigral ne more več upati na uspeh; ekspr. ta predmet je v šoli odigral se ne bo več poučeval; ekspr. imenitno je odigrala kratkovidnost se je naredila, kot da je kratkovidna odigráti se knjiž. zgoditi se, pripetiti se: dogodek se je odigral malo prej; na teh tleh se je odigrala krvava drama / prizor se je odigral na cesti nepričakovano in bliskovito; publ. tu se je odigrala odločilna bitka bojevala, bila odigrán -a -o: odigrana partija, predstava; vse napovedane tekme so bile odigrane ♪
  9.      odkrívati  -am nedov. (í) 1. odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj: odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha; odkrivati vodnjak / odkrivati pokrov // odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkrivati gredo; odkrivati tla // s strehe odstranjevati kritino: začeti odkrivati streho 2. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: z roko je zakrival in odkrival črke / luščil je omet in počasi odkrival fresko 3. z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega: odkrivati nove elemente, zvezde; pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali / odkrivati nove metode // delati znano kaj prikritega, skrivnega: pravočasno odkrivati bolezni; odkrivati mlade talente // delati znano sploh: odkrivati preteklost dežele / odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti 4. delati, da kaj izve kdo drug: ne odkriva rad svojih misli, načrtov 5. ugotavljati, da kje kaj je: v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo; z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani odkrívati se 1. dajati pokrivalo z glave: zaradi vročine so se dekleta odkrivala / odkrivati se znancem jih z odstranitvijo klobuka z glave pozdravljati 2. ekspr. postajati viden, kazati se: na drugi strani hriba so se nam odkrivale prijazne vasi; pred našimi očmi so se začeli odkrivati vrhovi gor ● ekspr. prej so sleparja hoteli ubiti, zdaj se mu pa odkrivajo izkazujejo mu čast, spoštovanje odkrivajóč -a -e: odkrivajoč prave vzroke, se je čudil ♪
  10.      odlíčje  -a s (ȋ) 1. publ. predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje; medalja, plaketa: razporediti odličja v vitrini; vojaško odličje / odličje za dolgoletno znanstveno delo priznanje 2. redko imenitnost, odličnost: bogato odličje dvoran ♪
  11.      odločíti  in odlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči // dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal // določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo // navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili ● star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo ◊ jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj odločíti se in odlóčiti se 1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se 2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša odlóčen -a -o: za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti ♪
  12.      odmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora ● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil ◊ geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen odmérjen -a -o 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje ● knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni ♪
  13.      odnòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na ◊ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama ♪
  14.      odrêči  -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim odrêči se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla ♪
  15.      odrédba  -e ž (ẹ̑) kar kaj uradno določa, ukazuje: odredba je že izdana; držati se odredbe; objaviti, spremeniti odredbo / varnostne odredbe; odredba o obveznem cepljenju / prometne odredbe ♦ jur. pravni akt, ki podrobneje določa izvrševanje posameznih določb zakona, predpisa ♪
  16.      odrékati  -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih odrékati se 1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka ♪
  17.      odskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari: odskočil je, da bi ga ne zadel kamen; od groze je odskočil; ob poku konj odskoči; hitro, preplašeno odskočiti; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / v strahu je odskočila s ceste; odskočila sta vsak na svojo stran; pretepača sta odskočila narazen // zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu: uprl se je v vrata in zapah je odskočil / pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko 2. zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage: udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili 3. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja; odbiti se: žoga je odskočila od letve 4. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila; odskočiti z drvečega voza // šport. narediti odskok: skakalec je lepo, pravilno odskočil ● star. sonce je visoko odskočilo od gor je že visoko nad gorami; star. kmalu so odskočili od prvotnega pogovora so se oddaljili ♪
  18.      ogrévati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati kaj toplo: peč ogreva ves prostor; ogrevati vodo, zrak; ogrevati z električno energijo, oljem, premogom / ogrevati si roke ob ognju greti 2. povzročati občutek toplote: sonce nas prijetno ogreva / s hrano dobiva telo snovi, ki ga ogrevajo; pren. ljubezen ogreva srce; ogreva ga misel na dom ogrévati se 1. postajati topel: zrak se spomladi hitro ogreva 2. ekspr. navduševati se: večina se ogreva za njegov predlog; ogrevati se za zabavno glasbo, šport; vedno bolj se ogreva zanjo / publ. sedanja moda se ogreva za žive barve zdaj so moderne žive barve ◊ šport. tekmovalec se ogreva postopno in načrtno pripravlja organizem na težje obremenitve ogrevajóč -a -e: ogrevajoči sončni žarki; pesem, ogrevajoča srce ogrévan -a -o: ogrevan plavalni bazen; centralno ogrevani prostori; ogrevana površina, voda; ogrevana soba ♪
  19.      okamnítev  in okamenítev -tve ž (ȋ) glagolnik od okamneti ali okamniti: okamnitev lesa v vodi / proces okamnitve ♪
  20.      okamníti  -ím in okameníti -ím dov., okámnil in okaménil (ȋ í) ekspr. povzročiti negibnost, togost: strah ga je okamnil / trpljenje je te ljudi okamnilo okamnjèn in okamenjèn -êna -o: okamnjena postava ♪
  21.      okostenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. spremeniti se v kost: hrustanec okosteni // med. bolezensko otrdeti zaradi zakostenitve ali poapnenja: mišica okosteni 2. ekspr. postati nesposoben za sprejemanje novosti: bil je eden redkih filologov, ki ni okostenel; okostenel je v svoji stroki / navade lahko okostenijo / publ. tradicionalna logika je okostenela v shemo je postala shema okostenèl in okostenél -éla -o deležnik od okosteneti: okostenel hrustanec; okosteneli predpisi; to je okostenel človek; okostenela vojna taktika zastarela // ekspr. zelo suh: okosteneli otroci; okostenele roke ♪
  22.      oledenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: voda je oledenela // prekriti se z ledom; poledeneti: cesta je oledenela; površina jezera je že oledenela 2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: koža na rokah mu je oledenela 3. ekspr. postati negiben, tog: oledeneti od groze, strahu; vztrepetal je in oledenel // v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: kadar me je pogledal, mi je oledenela kri; ob tem kriku mu je oledenelo srce ● ekspr. prej prijazni pogled mu je oledenel postal brezčuten, zelo hladen; ekspr. ob tej grozovitosti jim je smeh oledenel na licih izginil z lic oledenèl in oledenél -éla -o: oledeneli pogled; oledeneli vrhovi gor ♪
  23.      olesenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. spremeniti se v les: rastlina, steblo oleseni 2. ekspr. postati negiben, tog: noge so mu olesenele od mraza / pred gospodarjem je kar olesenel olesenèl in olesenél -éla -o: olesenelo steblo, vlakno; obstal je kot olesenel ♪
  24.      omémba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od omeniti: vznemirila ga je omemba njegovega imena / že omemba slovesa ji je pokvarila razpoloženje; omembe vredna zgodba / ekspr. to ni niti omembe vredno; star. med odličnimi vzgojitelji zaslužita omembo tudi tadva da sta omenjena // pripomba, opomba: to sklepajo iz njegovih spisov in raztresenih omemb ♪
  25.      oplemenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. vet. oplojevati: oplemenjevati krave 2. zastar. plemenititi: ljubezen ga je oplemenjevala ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA