Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

menada (2)

1.      menáda  -e ž (ȃ) v grški mitologiji žensko bitje, ki spremlja boga Dioniza: raztrgale so ga menade; blazna, divja menada // knjiž., redko bakhantka, bakhantinja: ples menad ♪
2.      promenáda  -e ž (ȃ) javni prostor, namenjen za sprehajanje: na promenadi je igral orkester; sprehajati se po mestni promenadi; obrežna promenada // sprehajanje, sprehod: jutranja, večerna promenada / iti na promenado ◊ kor. plesna figura pri nekaterih ameriških družabnih plesih; krožno gibanje baletnega plesalca okoli plesalke, ki stoji na eni nogi ♪