Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
mejač (3)
- mejáč -a m (á) 1. redko lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo; mejaš: mejača sta se sprla zaradi poti 2. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: tihotapec je mejačem ušel ♪
- smejačíca in smejáčica -e ž (í; á) grlica rumeno rjave barve s črno liso na zadnjem delu vratu; turška grlica ♪
- nehôtoma prisl. (ȏ) 1. star. nehote: nehotoma pogledati / nehotoma žaliti 2. zastar. nepričakovano: Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli (F. Levstik) ♪