Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

megafon (1)

1.      megafón  -a m (ọ̑) 1. teh. lijasta priprava za usmerjanje glasu v določeno smer in navadno tudi za ojačevanje, govorilo: nastaviti k ustom megafon 2. redko zvočnik, ojačevalec: iz megafonov se slišijo koračnice; pren., ekspr. umetnik ni megafon oblasti, ampak vest družbe ♪