Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mega (251-275)


  1.      sicèr  tudi sícer vez. (ȅ; ȋ) I. 1. v vzročnem priredju za izražanje posledice, če bi se prej povedano ne uresničilo: brž pomagaj, sicer bo prepozno; pri nas se dobro počuti, sicer bi že odšel; zadnji del poti sem moral teči, sicer ne bi prišel pravočasno / nehaj že nagajati, sicer jih boš dobil / elipt.: zahvali se mami, da te sinoči nisem dobil, sicer...; prekliči laž, sicer... če ne 2. v vzročnem priredju, okrepljen za izražanje dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: danes ni razpoložen, sicer pa je prijeten, vesel; za konec tedna navadno kam odidemo, sicer pa smo zmeraj doma / fant je odličen telovadec, sicer pa je brivec 3. v protivnem priredju za uvajanje omejevane trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku: sicer je še mlad in neizkušen, vendar zelo spreten; sicer nima denarja, a za to ga bo že našel; sicer je šlo težko, pa smo se le sporazumeli 4. z vejico, v zvezi in sicer za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: kmalu se bodo pripeljali, in sicer iz te smeri; telefoniral mi je zvečer, in sicer ob osmih; kosti se med seboj stikajo na tri načine, in sicer s šivi, s hrustancem ali s sklepi II. v prislovni rabi 1. izraža razmere ali stanje ob drugih, drugačnih priložnostih: zakaj mu ni nič povedala, saj je sicer tako odkritosrčna; danes so mu vsi zoprni, čeprav sicer z vsemi dobro sodeluje; lepo je, če se ljudje, ki skupaj delajo, tudi sicer razumejo / kljub sicer hitremu napredku na tem področju še zaostajamo za drugimi; opazil je, da je njegov sicer zagoreli obraz pobledel / zagotoviti moramo enakomernejšo proizvodnjo, ker sicer trg ne bo redno preskrbljen; sečnjo bo treba pospešiti, saj sicer lesna industrija ne bo izpolnila načrta / elipt.: v eni uri je povedal več, kakor sicer ves teden; morje je bilo manj toplo kot sicer / kot vljudnostna fraza pa sicer, kako vam gre 2. izraža rahlo omejitev, pridržek: to je sicer lepo, je pa zame predrago; ljudje so sicer mnogo govorili o tem, toda pravega vzroka ni nihče poznal; strokovnjak sicer ni, vendar marsikaj zna 3. nav. ekspr., navadno okrepljen izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: vsi mu morajo streči. Sicer pa si samo domišlja, da je bolan; lahko greš z menoj. Sicer še rajši vidim, da ostaneš doma / takih primerov, kot je ta, imamo tudi sicer še več // izraža splošno veljavnost povedanega: njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer pa so delali po že preizkušenih metodah; od vseh zahteva natančnost. Sicer pa je strog tudi do samega sebe // poudarja zanikano trditev, ugotovitev: ne bomo te več silili. Sicer pa ne misli, da je tako hudo; kdo tako kriči? Sicer pa mi to ni nič mar ● ekspr. tega nikoli niste omenili. Sicer pa, pustimo zdaj to za opozoritev na prehod k drugi misli ♪
  2.      skrótast  -a -o prid. (ọ́) alp. po razčlenjenosti podoben skrotju: prišla sta do strmega skrotastega žleba ♪
  3.      sláp  -a stil. -ú m, mn. slapóvi stil. slápi (ȃ) 1. večja količina vode, ki v loku pada z višjega mesta na nižje zaradi navpičnega, strmega zemljišča: slap buči, šumi; slap pada v globino; vznožje slapa; lasje so se ji kot slap razlili preko ramen / reka dere čez skale v brzicah in slapovih 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa, kar v loku pada kam: slapovi isker / slap luči, svetlobe / na oknih so bili slapovi rož; pren. slap misli, vprašanj ♪
  4.      slepljênje  -a s (é) glagolnik od slepiti: preprečevati slepljenje nasproti vozečih avtomobilov / vse to je le slepljenje samega sebe; slepljenje in goljufanje lahkovernih ljudi ♪
  5.      sméti  smém nedov. (ẹ́ ẹ̑) z nedoločnikom 1. izraža dovoljenje, soglasje: smem iti na izlet; smel je obiskati otroka v bolnici; smel si je ogledati njihovo novo hišo; elipt. zdravnik mu je obljubil, da bo smel čez nekaj dni domov // v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: smem kupiti sladoled; (ali) te smem spremiti / v vljudnostnem vprašanju: s čim vam smem postreči; ali vas smem prositi za časopis // izraža utemeljenost, upravičenost: mislim, da smemo biti ponosni na naš uspeh 2. v zvezi s če izraža prošnjo za dopustitev, dovolitev: s tem se ne strinjam, če smem pripomniti; imel je, če smem tako reči, precej nenavadne želje; kaj pa si slišal, če smem vprašati 3. z nikalnico izraža prepoved: ni se smel igrati s sosedovimi otroki; poškodovane roke ne smete premikati / človek ne sme obsojati drugih // izraža nedovoljenost, neprimernost česa zaradi neprijetnih posledic: obleka ne sme biti preozka; otroka ne smete pustiti samega 4. izraža podkrepitev trditve: sme se reči, da je izpolnil prav vse, kar so mu naročili; to so ljudje, ki jim smemo verjeti ● ali smem že čestitati ali se je pričakovano že zgodilo; ekspr. na to še zdaj ne smem niti pomisliti še zdaj sem prizadet zaradi tega; ekspr. nikdar več mi ne smeš pred oči nočem te več videti ♪
  6.      sóloígra  in sólo ígra -e ž (ọ̑-ȋ) igr. igra s kartami, ki jo igra kdo sam proti drugim igralcem: napovedati soloigro ∙ žarg., gled. igra znanega umetnika je bila preveč soloigra preveč je uveljavljal samega sebe in premalo upošteval igro soigralcev ♪
  7.      spéh  -a m (ẹ̑) zastar. 1. hitenje, naglica: od samega speha je pozabila nanj / korakati v speh hitro 2. uspeh: imeti speh pri delu ♪
  8.      sramotíti  -ím nedov. (ȋ í) s kazanjem napak, nepravilnega ravnanja jemati komu ugled: sramotil in smešil ga je pred vsemi; s takimi dejanji sramoti samega sebe; javno sramotiti / sramotiti svoje ime // spravljati v zelo neprijeten položaj: s tem sramoti vso družino sramotèn in sramočèn -êna -o: ponižani in sramoteni ujetniki ♪
  9.      sramováti se  -újem se nedov. (á ȗ) čutiti sram: sramuje se, ker je to naredila; sramovati se svoje lahkovernosti; sramovala se je zaradi umazane obleke / ekspr. lastna mati se ga sramuje; sramovati se samega sebe / sramoval se je povedati resnico; sramovati se pred kom ∙ ekspr. sramovati se v dno duše zelo ♪
  10.      stŕmost  -i ž (ŕ) značilnost strmega: strmost hriba / ekspr. vznemirjala jo je strmost njegovega pogleda ostrost, predirljivost ♪
  11.      stróg  -a -o prid., stróžji (ọ̑ ọ̄) 1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo // ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge // ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela 2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost 3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki 4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu 6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga ∙ knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta) ◊ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti strógo stil. strogó prisl.: strogo gledati, govoriti; strogo ločiti med prijateljstvom in hinavščino; sodil je strogo, a pravično; strogo upoštevati predpise, roke; glas mu zveni strogo; hodil je v strogo krojeni obleki; strogo objektivno mnenje; to je strogo prepovedano ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  12.      svobôden  -dna -o prid., svobôdnejši (ó ō) 1. podrejen samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: vsak človek se rodi svoboden / osebno svoboden človek // zgod. ki ni last koga: tlačan se je odkupil in postal svoboden; svobodni ljudje in sužnji 2. ki ni podrejen neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: mnogi afriški narodi še niso bili svobodni; svobodna domovina, država / svobodno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje, ki ga ne nadzoruje sovražnik; Svobodno tržaško ozemlje od 1947 do 1954 ozemlje med Jugoslavijo in Italijo, razdeljeno na cono A pod anglo-ameriško in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo 3. ki lahko izbira, se odloča po lastni volji: svoboden si, naredi po svoje / svoboden pri izbiri, odločitvi // ki je izraz volje, odločitve osebka samega: svobodno dejanje; svoboden in prisiljen / svobodna volja 4. ki mu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: ujetniku, zaporniku so sporočili, da je svoboden / dobiti dovoljenje za svobodno gibanje 5. knjiž. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom; prost: danes ni nikogar doma, svoboden sem / prvo svobodno popoldne te obiščem 6. ki ni omejen s posebnimi predpisi, pravicami koga: svoboden razvoj gospodarstva; svobodno oblikovanje cen / v obdobju diktature tudi znanost ni svobodna 7. ki ni omejen, vezan s predpisanimi, urejenimi pravili, obrazci: svobodne pesniške oblike; svobodne skladbe; oblikovno svoboden 8. ki svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: svoboden duh; vzgajati svobodne osebnosti / notranje svoboden človek 9. ekspr. ki ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: svobodna ženska / v oblačenju je precej svobodna; zgodba je na nekaterih mestih zelo svobodna / evfem. svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze 10. ki se popolnoma ne ujema s predlogo, originalom: svoboden prevod; umetnikov opis tega dogodka je precej svoboden 11. zastar., z rodilnikom osvobojen, prost, rešen česa: biti svoboden strasti, od strasti / dajatev svobodno posestvo posestvo brez obveznosti dajatev ● svobodni književnik književnik, ki se poklicno ukvarja s pisanjem literarnih del umetniške vrednosti; svobodni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je spet svoboden, na prostosti; ekspr. fant je še svoboden neporočen; ekspr. pusti mu svobodno pot da ravna po svojem preudarku; ekspr. pri tem je imel svobodne roke je lahko ravnal po svojem preudarku; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole; publ. svobodno morje morje, z istimi pravicami dostopno vsem državam ◊ ekon. svobodna carinska cona prosta carinska cona; svobodna konkurenca konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; svobodna menjava dela s samoupravnimi sporazumi določena menjava storitev ali proizvodov zlasti negospodarskih dejavnosti; jur. svobodni preudarek pravica javnega organa, sodišča, da iz več pravno mogočih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu; lit. svobodni ritem, verz; navt. svobodna luka prosta luka; ped. svobodni razgovor učna metoda, pri kateri učenci pod učiteljevim vodstvom pripovedujejo o izkustvih z določenega področja; šol. svobodne aktivnosti, dejavnosti organizirano izvenšolsko udejstvovanje mladine svobôdno prisl.: svobodno govoriti, misliti; možnost svobodneje se razvijati; svobodno misleči ljudje ♪
  13.      štírinajsti  in štirinájsti -a -o štev. (ȋ; á) ki v zapovrstju ustreza številu štirinajst: otroci od sedmega do štirinajstega leta; bilo je štirinajstega [14.] maja; delo je končal ob štirinajsti (uri) 14h / prva svetovna vojna se je začela štirinajstega leta leta 1914; štirinajsto [14.] stoletje od 1300 do 1400; sam.: pohod Štirinajste na Štajersko 14. divizije Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ♪
  14.      trenkljáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. hoditi brez cilja, namena: Ko ga je videl tako samega trenkljati po gmajni, se mu je zasmilil (F. Bevk) ♪
  15.      trošíti  in tróšiti -im, in tróšiti -im nedov. (ȋ ọ́; ọ́) delati, da je vedno manj razpoložljivih materialnih dobrin: trošiti denar; trošiti strelivo, vodo / troši več, kot zasluži / publ. po nepotrebnem trošiti moči porabljati, izgubljati ● publ. avtomobil veliko troši porabi veliko goriva; redko preveč troši samega sebe izčrpava ♪
  16.      udejánjenje  -a s (ā) knjiž. uresničenje: udejanjenje sklepov / človek teži k udejanjenju samega sebe ♪
  17.      umétnost  -i ž (ẹ́) 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov 3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost // dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah 4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost 5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja // spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti // velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju // ed., v povedno-prislovni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko 6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti ● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole ◊ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami ♪
  18.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪
  19.      uresničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost: uresničevati načrte, zamisli; ekspr. njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami // izpolnjevati: uresničevati grožnje, obljube; te besede se že uresničujejo // uveljavljati: uresničevati svoje pravice, zahteve // knjiž. ustvarjati: uresničevati pravično družbo 2. knjiž. delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničevati samega sebe; uresničevati se v dejanjih, z dejanji; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku postaja zaznavno, predmetno obstoječe uresničujóč -a -e: uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov; uresničujoči se človek uresničeván -a -o: predpis je dosledno uresničevan; uresničevana zamisel ♪
  20.      uresničítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od uresničiti: hitra uresničitev načrta, sklepa / uresničitev grožnje, zahteve / uresničitev samega sebe // kar nastane s tem dejanjem: zgodovinske uresničitve te ideje so različne ● publ. ocenjevati najnovejšo uresničitev Cankarjevih Hlapcev uprizoritev, izvedbo ♪
  21.      uresníčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo // izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti // uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi // knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal 2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek uresníčen -a -o: uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno ♪
  22.      uveljávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljavljati svoje mnenje; uveljavljati nove vrednote / uveljavljati sodobne metode, umetniške smeri 2. delati, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: uveljavljati samoupravljanje / težko je uveljavljati nove izdelke na trgu 3. delati, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda uveljavlja pastelne barve / današnje življenje uveljavlja drugačne odnose 4. delati, da se kaj kje uporablja: uveljavljati slovenščino na vseh področjih // delati, da se kaj začne splošno uporabljati: uveljavljati nova poimenovanja; ta beseda se vse bolj uveljavlja / uveljavljati so se začele tudi druge kovine / vse bolj se uveljavlja nov način gradnje 5. delati, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljavljati odločitve, zahteve brez omahovanja / uveljavljati svojo oblast; uveljavljati pravico do pokojnine / uveljavljati načela v praksi ● knjiž. bela barva še bolj uveljavlja njene oblike poudarja; publ. število golov kaže, da so znali uveljavljati svojo premoč na igrišču izkoriščati, izrabljati; uveljavljati svoj vpliv vplivati ◊ jur. uveljavljati odškodninski zahtevek uveljávljati se 1. pridobivati si veljavo, ugled: uveljavljati se v športu, znanosti; uveljavljati se kot organizator, umetnik / tovarna se uveljavlja tudi v tujini; opera se vse bolj uveljavlja 2. nav. ekspr. postajati znan, pomemben: prireditev se hitro uveljavlja; nova glasbena smer se šele uveljavlja uveljavljajóč -a -e: uveljavljajoč svojo moč nad naravo, je človek začel ogrožati samega sebe; uveljavljajoči se glasbenik uveljávljan -a -o: strokovna načela so dosledno uveljavljana ♪
  23.      úzdati  -am nedov. (ȗ) 1. nadevati, nameščati uzdo: uzdati konja, mulo 2. zadrževati z uzdo: vozniki so previdno spuščali vozove po klancu in uzdali konje; pren. uzdati samega sebe ♪
  24.      váljati  -am nedov., tudi valjájte; tudi valjála (á) 1. s premikanjem valja, valjarja po podlagi delati kaj a) tanko, tanjše: valjati testo / valjati jeklo, pločevino / valjati v plošče, trakove b) bolj ravno: valjati zemljo; branati in valjati c) bolj trdno, sprijeto: težki valjarji valjajo cestišče / valjati blago, sukno 2. premikati kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: valjal ga je po travi, da je bil ves zelen; valjati svinčnik po mizi, v roki / valjati grižljaj po ustih, v ustih / ekspr. otrok ves dan valja igrače po rokah se igra z njimi 3. s takim premikanjem oblikovati kako snov, predmet v kaj valjastega: valjati glino v roki / valjati svaljke iz testa 4. obračati v kakem živilu, da se to prime površine: valjati zrezke v moki, jajcu in drobtinah 5. vulg. imeti spolni odnos, spolne odnose: mnogi so jo že valjali váljati se 1. premikati se po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: okoli ognjišča se valjajo mačice; valjati se po blatu, v prahu / po ovsu so se valjali divji prašiči / samo valja se po postelji, spati pa ne more; valjati se od bolečin, smeha 2. ekspr., s prislovnim določilom biti, nahajati se kje nepospravljen, neurejen: časopisi se valjajo po policah; obleka se valja po stolih / po vseh kotih se valjajo kovanci 3. slabš. biti, zadrževati se kje brez dela: naj pridejo delat k nam, namesto da se valjajo po pisarnah; cele popoldneve se valja po plaži / vse življenje se valja po mehkih blazinah ● ekspr. valjati se v grehu nemoralno živeti; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ◊ navt. ladja se valja se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati; se opoteka váljan -a -o: valjana jeklena pločevina; valjana polst ♦ teh. valjani profili ♪
  25.      várati  -am nedov. (ȃ) 1. z določenim namenom zavajati koga v zmoto: varati prijatelja; varati koga z lepimi besedami / varati samega sebe slepiti ∙ videz vara resnica je pogosto drugačna, kot je videti na prvi pogled 2. biti nezvest v zakonu: ženo vara že tri leta / varala ga je s svojim šefom 3. star. goljufati: varati pri kartanju várati se 1. zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne dosegati tega, kar se pričakuje: varati se pri kupčiji; varati se v ljubezni, upanju 2. biti v zmoti; motiti se: varati se v sodbi; zelo, ekspr. bridko se varate, če tako mislite / ekspr. če me oko, spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl varajóč -a -e: varajoč privid váran -a -o: varano ljudstvo ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251 



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA