Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

med (6.603-6.627)


  1.      tkáti  tkèm nedov. (á ȅ) 1. delati tekstilne izdelke s križanjem, prepletanjem osnovnih niti in votka: tkalka tke; tkati blago, platno, tkanino; tkati iz bombažne niti, volne; tkati na statvah, s statvami; tkati in presti / ročno, strojno tkati / tkati preprogo, prt; pren. sončni žarki tkejo čipke na steni ♦ tekst. tkati v platneni vezavi // s križanjem, prepletanjem česa upogljivega delati, izdelovati kaj: tkati kovinsko mrežo; tkati iz jeklene žice 2. delati pajčevino: v kotu tke pajek / pajek tke pajčevino 3. ekspr. delati, snovati: v nočeh brez spanja je tkala načrte za prihodnost / pisatelj tke pripoved, zgodbo jo oblikuje z razvrščanjem, povezovanjem njenih sestavin / molčal je in tkal svoje misli mislil, premišljeval; tkati sanje sanjati 4. ekspr., z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: tkal je ljubezen z njo; tkati stike med narodi tkáti se ekspr. nastajati, pojavljati se: nad morjem se je tkala večerna zarja / med njimi so se tkale trdne vezi prijateljstva tkán -a -o: tkane preproge; gosto tkano platno ♪
  2.      tkíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tkivo: tkivne celice, plasti / ugotavljati tkivno skladnost ♦ anat. tkivna tekočina tekočina med celicami v tkivu; biol. tkivna kultura celice enega tkiva, ki rastejo v umetnem gojišču zunaj telesa ♪
  3.      tkívo  -a s (í) 1. skupek po obliki in funkciji podobnih celic živih bitij: tkivo se obnavlja, odmira, raste; poškodovati tkivo; bolno, zdravo tkivo; gobasto, mehko tkivo; razraščanje tkiva pri raku; sprememba tkiva / hrustančno, kostno tkivo; rastlinsko, živalsko tkivo / rakasto tkivo / telesno tkivo ♦ anat. krovno tkivo plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica; maščobno, živčno tkivo; biol. celično, limfatično tkivo; oporno, vezivno tkivo; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; bot. hranilno tkivo z rezervnimi snovmi napolnjeni del semena enokaličnic; krovno tkivo plast celic, ki pokriva nadzemne in podzemne dele rastline 2. publ., navadno s prilastkom skupek osnovnih, med seboj povezanih enot česa: tkivo mestnih zgradb / glasbeno tkivo; idejno, pripovedno tkivo romana; tkivo pesmi ♪
  4.      tláčen 1 -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tlak, pritisk: ugotavljati tlačne razlike / tlačna naprava; tlačna posoda za brizganje laka ♦ metal. tlačno litje; strojn. tlačni gib gib bata, med katerim se tekočina potiska iz valja; tlačno mazanje; teh. tlačni cevovod cevovod, v katerem je notranji tlak večji od zunanjega; tlačni kotel kotel z nadtlakom; tlačni preizkus; tlačni regulator regulator, ki vzdržuje konstanten tlak; tlačni ventil ventil, skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja; tlačna črpalka tlačilka; tlačna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se zdrobilo, zmečkalo; žel. tlačna zavora naprava za zaviranje s stisnjenim zrakom ♪
  5.      tláčiti  -im, in tlačíti in tláčiti -im nedov. (á ȃ; ȋ á ȃ) 1. povzročati, da kaj zaradi pritiska a) zavzema manjši prostor: tlačiti seno na vozu; tlačiti zelje / tlačiti ilovico z nogami b) spreminja prvotno obliko, položaj: ne tlači klobuka; s hojo, valjanjem tlačiti travo // povzročati, da se kaj mehkega zaradi pritiska stisne, razleze: tlačiti grozdje, sadje; tlačiti kuhan krompir, peso za prašiče 2. s prislovnim določilom s silo dajati, spravljati kaj v kaj, navadno brez reda: tlačiti perje, volno v blazino; tlačiti obleko v nahrbtnik; ded si je tlačil tobak v pipo / tlačiti si srajco za hlače / ekspr.: tlačiti knjige na polico, v torbo; skrivaj si je tlačil orehe v žepe; pren. tlačiti znanje v glavo // ekspr. hitro, veliko jesti: tlačiti hrano vase; tlačiti se z žganci / tlačiti si kruh v usta 3. ekspr. povzročati, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: jetnike so tlačili v klet; vsi so se tlačili v dvorano / tlačili smo se skozi ozka vrata / ob tej uri se v avtobusu vedno tlačimo gnetemo, prerivamo 4. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: oblast je tlačila kmete; narodno, politično tlačiti 5. ekspr. preprečevati razvoj, pojavljanje česa: tlačiti dvom, jezo, strah / tlačiti jok, solze / tlačiti upor 6. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen stanja, kot ga določa samostalnik: tlači ga naduha; tlačila jih je revščina; tlači jo samota, skrb / ponoči jo je zopet tlačila mora; nesreča mu je tlačila srce ● evfem. ne bo več dolgo trave tlačil ne bo več dolgo živel; ekspr. ni vreden, da zemljo tlači slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. te razmere so ga tlačile k tlom ga delale nerazpoloženega, žalostnega; ekspr. vse tlači v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi ◊ teh. s tlačilko dvigovati tlak tekočine, plina tlačèč -éča -e: otresti se tlačečega občutka tesnobe tláčen -a -o: braniti tlačeno pravico; zatirano in tlačeno ljudstvo; sam.: upor izkoriščanih in tlačenih ♪
  6.      tlák 1 -a m (ȃ) sila na enoto površine: tlak narašča, pada; meriti tlak; majhen, velik tlak; nizek, visok, zvišan tlak; povečanje, sprememba tlaka / zračni tlak; tlak olja v motorju; tlak plina, tekočine, vode; tlak v kotlu, posodi / lonec na (zvišani) tlak lonec, v katerem se pod zvišanim tlakom živilo hitro skuha / plin (v posodi) je pod tlakom tlak plina (v posodi) je večji kot zunanji (zračni) tlak; pod tlakom vbrizgati maso v kalupe ♦ bot. koreninski tlak sila, s katero potiska korenina vodo v steblo; fiz. hidrostatični tlak; delni ali parcialni tlak posameznega plina v zmesi plinov; fiz., kem. osmotski tlak; fiz., teh. obremenitev na tlak; med. krvni tlak; meteor. območje, področje visokega zračnega tlaka; muz. zvočni tlak merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; strojn. kritični tlak pri katerem doseže plin med ekspanzijo zvočno hitrost; teh. delovni tlak ki ga mora imeti plin za delovanje naprave, priprave ♪
  7.      tlèsk  medm. (ȅ) posnema kratek, svetel glas ob ploskem udarcu, zadetju ob kaj: tlesk, je zaprl cigaretnico; slišalo se je udarjanje vesel: tlesk, tlesk ♪
  8.      tléskati  -am nedov. (ẹ̄) 1. dajati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj: v temi so tleskala vesla / ekspr. vrata so ves dan tleskala se tleskajoče zapirala 2. povzročati kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob kaj: riba je tleskala z repom / tleskati z jezikom; tleskati s prsti / tleskati z vrati tleskajoče jih zapirati 3. slišno, plosko udarjati: dekleta so s perilom tleskala ob perilnik; otrok je z ročicama veselo tleskal po vodi; med smehom se je tleskal po kolenih, stegnih / prijateljsko so se tleskali po plečih / od navdušenja so tleskali z rokami 4. ekspr. slišno, plosko udarjati, zadevati ob kaj: valovi so tleskali ob skalo; svinčenke so tleskale ob tlak // slišno, plosko padati: deske so druga za drugo tleskale z voza / pri skakanju v vodo so tleskali na trebuhe / dež je tleskal na okna, po šipah tleskáje: smejal se je, tleskaje (se) po kolenih tleskajóč -a -e: tleskajoči glasovi, udarci; prisl.: tleskajoče udarjati ♪
  9.      tléti  tlím nedov., tlì (ẹ́ í) 1. goreti počasi in brez plamena: drva v peči so tlela; žerjavica tli pod pepelom; brezoseb. danes noče goreti, samo tli 2. ekspr. biti, obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: med njima je tlela ljubezen / v njej je še tlelo upanje; ta želja že dolgo tli v njegovem srcu / iskra upora spet tli // kazati se v majhni meri: v očeh ji tli veselje / na nebu tli tisoč zvezd medlo sveti; nastopil je mrak, le na obzorju je še tlel ozek trak svetlobe bil viden ● ekspr. v njem je še tlelo življenje še je bil živ; preg. stara ljubezen ne zarjavi (če ne gori, pa tli) tlèč -éča -e: tleč stenj; razpihati tlečo žerjavico; tleče sovraštvo ♪
  10.      toaléta  -e ž (ẹ̑) 1. boljša ženska obleka za posebne priložnosti: zna nositi toaleto; elegantna, preprosta toaleta; modra toaleta iz tila / dolga plesna toaleta; večerna toaleta 2. oblačenje, urejanje svoje zunanjosti: končati toaleto; med toaleto je ne sme nihče motiti; jutranja toaleta; soba za toaleto // knjiž. toaletne potrebščine: pospraviti toaleto v torbico 3. prostor s straniščem in navadno umivalnico, zlasti v javnih lokalih: toaleta je na koncu hodnika; šla je v toaleto, da si popravi pričesko / toaleta za dame; toaleta v letalu ♪
  11.      tóčenje  -a s (ọ́) glagolnik od točiti: pri točenju je polil precej vina / prepovedali so točenje alkoholnih pijač mladoletnikom / točenje medu ♪
  12.      točílo  -a s (í) čeb. priprava za spravljanje medu iz satja: vrteti točilo / čebelarsko točilo ♪
  13.      točíti  tóčim nedov. (ȋ ọ́) 1. spravljati kam kaj tekočega, zlasti pijačo: točiti vino, žganje v kozarce; točiti vodo iz steklenice; točiti s tresočo se roko / točiti bencin v rezervoar 2. prodajati pijačo, zlasti v gostinskem lokalu: točiti alkoholne in brezalkoholne pijače / točimo odprto pivo // streči s pijačo, navadno v gostinskem lokalu: če je bilo veliko gostov, je točil tudi gospodar; točiti za točilno mizo 3. ekspr. izločati kaj tekočega (v velikih količinah): točiti kot grah debele solze / točiti sline cediti 4. nar. puščati (tekočino): lonec toči; popravili so streho, da ni več točila ● knjiž. potok toči vodo čez skale voda teče čez skale; ekspr. kaj bi točili solze jokali, žalovali; ekspr. točiti krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino ◊ čeb. točiti med s točilom spravljati med iz satja točíti se knjiž. 1. teči: s pobočja so se točili blatni potočki / kri se toči po žilah; na tem mestu se reka toči v morje se izliva 2. ekspr. prihajati, razširjati se: iz zabavišča se toči hrup; z neba se toči blaga luč tóčen -a -o: vino, točeno v nove sode / točeno pivo pivo, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; sam.: pog. eno malo točeno, prosim malo točeno pivo ♪
  14.      tóčka  -e ž (ọ̑) 1. manjše mesto na površini česa, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: določiti točko, v kateri bo kaj obešeno, podprto; lističi te rastline izhajajo vsi iz ene točke; izhodiščna točka na merilni lestvici; oporne točke pri plezanju; razdalja med skrajnima točkama // majhno, navadno okroglo mesto na površini česa, narejeno s pritiskom, z dotikom česa ostrega: narisati, vtisniti točko; potegniti črto od točke do točke; označiti vzorec s točkami / napaka leče, da upodobi črtico kot točko; sliko je sestavil iz samih barvnih točk 2. geom. osnovni element premic, daljic, ravnin: točka leži na premici; razdalja od točke A do točke B; točka grafa; točka, v kateri se sekata premici; izračunati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu; določiti lego točke v ravnini / diametralni točki ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera; prebodna točka v kateri premica seka ravnino ali črto; realna točka katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; robna, stična točka; niz točk množica točk na črti 3. manjši del prostora, mesto v prostoru, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: dosegli so točko, od koder se je videlo mesto; s tem orožjem lahko dosežejo vsako točko na zemlji; zazrl se je v točko pred seboj; premikati se proti določeni točki; zemljepisna širina in dolžina točke, na kateri je ladja // navadno s prilastkom kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo: vas je na dobri točki; izhodiščna točka za vzpon na goro; izletniška, razgledna, turistična točka / bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode 4. navadno s prilastkom del potekanja, trajanja kakega pojava, dogajanja, ko to doseže stanje, vrednost, kot ju nakazuje določilo: prišli so do točke, ko se temu vprašanju niso mogli več ogniti; naraščanje reke je doseglo kritično točko / točka vrenja vrelišče // publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza 5. navadno s prilastkom dejstvo, ki določa, opredeljuje kak pojav, kako celoto tako, kot nakazuje določilo: bistvene, temeljne točke v strukturi izobraževanja; oporna točka domneve; knjiž. odkriti točke, ob katerih se dogajanje drame lomi // v zvezi stična točka mišljenje, stališče, interes, skupen dvema ali več osebkom: iskati, najti stične točke; to je edina stična točka med njimi; stične točke v nazorih, pojmovanju skupne značilnosti // publ., v zvezi boleča točka pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev: razmere v zdravstvu so naša boleča točka; pogostni izostanki so glavna boleča točka v kolektivu 6. vsak od vsebinsko zaključenih delov a) kakega besedila, označen navadno s številko: točka 3 potrebuje razlago; išči pod točko c / sestaviti resolucijo po točkah; dopolnilo k točki 2 zakona b) dnevnega reda sestanka, zborovanja: določili so točke, o katerih bodo razpravljali na zboru; prva točka dnevnega reda / preiti k točki razno k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj pomembna vprašanja; publ. to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki c) sporeda kake prireditve: napovedati točke na prireditvi; akrobati so naštudirali novo točko; pevska, plesna, solistična točka 7. s številko izražena enota za merjenje, vrednotenje dosežkov na kakem področju: tekmec je dobil točko več; boriti se za točke; ocenjevati s točkami; na natečaju je dosegel devetdeset od stotih mogočih točk; za pozitivno oceno se zahteva določeno število točk / pri tej igri štejeta dama in kralj dvajset točk // s številko izražena enota za vrednotenje del in nalog v kaki delovni organizaciji: posebne naloge se vrednotijo z dodatnim številom točk / pog. zvišati točko povečati vrednost točke 8. zlasti v vojnem času enota na (živilski) nakaznici: odrezati od nakaznice pet točk / kupovati blago, živila na točke z (živilskimi) nakaznicami ● publ. šahista sta si razdelila točko partija se je končala z remijem; publ. sodnik je pokazal na belo točko prisodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; knjiž. Arhimedova točka izhodišče, opora; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo lahko kdo izkoristi ◊ alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; astr. južna točka na obzornici, ki leži nasproti severišču; bot. vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine; elektr. nevtralna točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; fiz. ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič; geod. poligonska točka stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta; triangulacijska točka s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju; znamenje, ki označuje tako točko; višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; med. bolečinska točka mesto, kjer je bolečina pri določeni bolezni najizrazitejša; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku; šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi večjega števila dobljenih točk; kazenska točka pri nekaterih športih ki se zaradi napake, prekrška odšteje od seštevka točk; tekst. vezna točka mesto, kjer se križata dve niti; voj. ničelna točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim ♪
  15.      točkóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na točko: točkovna razdalja / točkovni dosežki telovadcev; točkovni sistem ocenjevanja ♦ alp. točkovna (planinska) pot (planinska) pot od točke do točke brez posebne povezave med njimi; grad. točkovni temelj samostojen temelj pod posameznim stebrom; šport. točkovni sodnik sodnik, ki ocenjuje tekmovalce s točkami; teh. točkovna obremenitev; točkovno varjenje varjenje, pri katerem se spajajo deli na posameznih točkah stika ♪
  16.      točljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da točiti: med je bil še redek in lahko točljiv ♪
  17.      tòf  medm. (ȍ) posnema zamolkel glas pri padcu, udarcu: z obale je metal kamne v vodo: tof, tof, tof; v temi je iskal pot in tof, je padel v luknjo / tof, tof, je nekaj prilomastilo po sobi ♪
  18.      tóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ́) 1. ki ob delovanju sile nanj ne spremeni svoje oblike: dela sta povezana s togim drogom; toga prema; krila letala niso popolnoma toga / togi spoj; toga zveza med elementi // ki se nerad, težko upogiba, pregiba: togi lasje; tog papir; togo blago 2. težko, počasneje gibljiv: togi prsti; tog vrat; od dolgega sedenja je postal ves tog; od mraza toge noge / togi gibi; toga drža telesa 3. ki ni sposoben prilagajati se času, razmeram: tog človek; po značaju je zelo tog / togi predpisi; toga politika; togo, neživljenjsko stališče // ki izraža, kaže nesproščenost, (pre)veliko zadržanost: tog nastop; togo vedenje 4. ki glede na izrazna sredstva ne kaže velike pestrosti, izoblikovanosti: togo pisarniško izražanje; dogajanje v filmu je preveč togo / geometrijsko toga razporeditev ◊ avt. toga obesa obesa, ki je v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru; fiz. togo telo telo, ki pod vplivom sile ne spremeni svoje oblike; mehanika togih teles; tekst. toga igelnica tógo prisl.: togo se držati česa; togo prikloniti se, sedeti ♪
  19.      tók  -a m, mn. tokóvi in tóki (ọ̑) 1. nepretrgano, v določeni smeri gibajoča se snov, zlasti tekočina, plin: tok teče, se vrtinči; zajel ga je topel zračni tok; prestreči, zaustaviti tok z oviro // nepretrgano, v določeni smeri gibajoči se del vode v reki, jezeru, morju: tok nese, zgrabi čoln; zabresti v tok / spustiti se s čolnom po toku; plavati proti toku, s tokom / blatni tok v jezeru; mešanje mrzlih in toplih oceanskih tokov 2. navadno s prilastkom v strugi tekoča voda: raziskovati podzemne tokove; dolžina, širina (rečnega) toka / reka je plovna samo v enem delu svojega toka; odpadne vode odvajajo neposredno v rečni tok v reko / potok je spremenil tok strugo, smer tečenja 3. nepretrgano gibanje zlasti tekočine, plina v določeni smeri: sredi reke je tok najmočnejši; tok nastane, pojema, se ustavi; enakomeren, počasen, vijugast tok; stalen tok tekočine, zraka; hitrost, smer toka 4. navadno v zvezi električni tok gibanje naelektrenih delcev: električni tok nastane, se prekine; snov, ki ne prevaja električnega toka / električni tok teče po žici; izključiti tok // to gibanje glede na učinek, ki ga povzroča, delo, ki ga opravi: električni tok ga je stresel, ubil; varjenje z električnim tokom / ogrevati prostore z električnim tokom z električno energijo; preskrba, varčevanje z električnim tokom / gospodinjski, industrijski tok električna energija, namenjena za uporabnike v gospodinjstvih, v industriji 5. s prilastkom strnjeno, v določeni smeri premikajoča se skupina ljudi, stvari: policija je skušala zaustaviti tok demonstrantov; tok ljudi na cesti 6. s prilastkom prehajanje ljudi, stvari z enega mesta na drugo na določenem področju: proučevati selitvene, turistične tokove; glavni prometni tokovi / kolonizacijski tok // prehajanje stvari, blaga z enega mesta na drugo v kaki dejavnosti: gospodarski tokovi; uvozni in izvozni tokovi / blagovni tokovi; informacijski tokovi 7. s prilastkom kar obstaja, se dogaja z nepretrganim sledenjem kakih enot, pojavov: zaustaviti tok besed; tok misli, spominov se je pretrgal / obrniti tok dogodkov potek / z oslabljenim pomenom: tok časa; tok dogajanja v pripovedi; slediti toku razprave razpravi; publ. v toku šolanja je zamenjal več učiteljev med šolanjem 8. s prilastkom delovanje, dejavnost na kakem področju, določena s posebnim sistemom idej, sredstev: filozofski, literarni tokovi v 19. stoletju; novi politični tokovi / razvojni tokovi v gledališču; v slikarstvu je prevladal realistični tok realistična smer ● ekspr. predati se toku dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje ◊ elektr. anodni tok; enofazni, trifazni tok; enosmerni, izmenični tok; inducirani tok; jakost toka; fiz. energijski tok količina, določena kot energija, ki jo telo odda ali prejme v časovni enoti; svetlobni tok energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi; toplotni tok količina, določena kot toplota, ki preide v časovni enoti skozi dani presek; geogr. dolnji ali spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; Zalivski tok topli morski tok, ki teče iz Mehiškega zaliva čez severni Atlantik mimo Skandinavije proti Severnemu Ledenemu morju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; meteor. navzdolnji, navzgornji zračni tok; vzponski tok tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se zraka ♪
  20.      tòk  medm. (ȍ) posnema glas pri trkanju, udarcu: potrkalo je na vrata: tok, tok, tok; tok, tok, je udarjal s pečatom // posnema odsekan glas pri hoji: tok, tok, tok, so se bližali koraki ♪
  21.      toleránca  -e ž (ȃ) 1. lastnost tolerantnega človeka, strpnost: pohvalili so njegovo toleranco; biti znan po toleranci; reševati vprašanje z veliko toleranco / politična, verska toleranca 2. toleriranje: toleranca napak 3. med. sposobnost organizma, da brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene snovi: preizkusiti toleranco / toleranca za zdravilo 4. teh. največja dopustna razlika med predpisano in doseženo velikostjo, količino in kakovostjo česa: toleranca je pol milimetra; določiti toleranco; dovoljena, minimalna, zelo nizka toleranca ◊ gozd. rastiščna toleranca sposobnost prilagajanja različnim rastiščem; psih. frustracijska toleranca sposobnost prenašanja frustracij brez neprilagojenega reagiranja, vedenja ♪
  22.      toleránčen  -čna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na toleranco: tolerančna stopnja 2. med. ki ga organizem prenese brez (večjih) negativnih posledic: tolerančna doza zdravila, sevanja ● zastar. tolerančna hiša javna hiša ◊ teh. tolerančno polje dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa; zgod. tolerančni patent v stari Avstriji zakon, izdan leta 1781, s katerim je protestantom, kalvincem in pravoslavnim dovoljeno zasebno opravljanje bogoslužja ♪
  23.      toleránten  -tna -o prid. (ȃ) 1. ki dopušča o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor, strpen: toleranten človek, razpravljavec; v tem pogledu je toleranten; biti toleranten do drugače mislečih / tolerantno stališče 2. ki dopušča, da obstaja kaj, do česar ima osebek odklonilen odnos: v tej državi so tolerantni do prostitucije; toleranten do uživanja mamil 3. med. katerega organizem brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene snovi: toleranten proti alkoholu; toleranten za zdravilo tolerántno prisl.: tolerantno se vesti ♪
  24.      tolerántnost  -i ž (ȃ) 1. lastnost tolerantnega človeka, strpnost: znan je po svoji tolerantnosti do nasprotnikov; nesmiselna, velika tolerantnost / tolerantnost stališč 2. med. sposobnost organizma, da brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene snovi: preizkusiti tolerantnost / tolerantnost za zdravilo ♪
  25.      tolerírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. dopuščati, da ima kdo o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor: tolerirati drugače misleče / tu si tujec, ki ga tolerirajo, nimajo pa ga radi / tolerirati ideje, nazore 2. dopuščati, da obstaja kaj, do česar ima osebek odklonilen odnos: tolerirati krajo in goljufanje; uživanja mamil ne tolerirajo / tolerirati manjšine, verske sekte / knjiž. nikakor ne morem tolerirati, da se tako vedeš // dopuščati kaj nezaželenega, negativnega kot še sprejemljivo: tolerirati manjše napake; tolerirati razlike med teorijo in prakso toleríran -a -o: tolerirana veroizpoved; državno toleriran ♪

   6.478 6.503 6.528 6.553 6.578 6.603 6.628 6.653 6.678 6.703  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA