Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

med (3.478-3.502)


  1.      narédko  in na rédko prisl. (ẹ̄) 1. izraža razvrščenost v velikih medsebojnih presledkih: drevesa stojijo naredko; ekspr. naredko posejane zvezde / sneg naletava le še naredko / naredko obljudeni kraji 2. izraža pojavljanje v velikih časovnih presledkih: naredko kliče zdravnika; kukavice se oglašajo bolj naredko ♪
  2.      narejênost  -i ž (é) lastnost, značilnost narejenega: govoril je brez narejenosti; težko je reči, kje je meja med njegovo narejenostjo in pristnostjo; bil je nasprotnik vsake zlaganosti in narejenosti / narejenost vedenja ♪
  3.      narekováj  -a m (ȃ) lingv. ločilo, ki označuje premi govor, citate, naslove ali daje besedam poseben pomen: napisati dvopičje in narekovaj; postaviti stavek med narekovaje; dati besede v narekovaj / dvojni, enojni narekovaj ● ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj ♪
  4.      narkótik  -a m (ọ́) 1. sredstvo, ki povzroča ugodje in lajša bolečine; mamilo: uživati narkotike; zastrupiti se z narkotikom; močen narkotik; naravni, umetni narkotiki; učinkovanje narkotika 2. med. sredstvo za narkozo, omamilo: inhalacijski narkotik ♪
  5.      narkotizêr  -ja m (ȇ) med. anestezist: bolnik odgovarja na vprašanja narkotizerja ♪
  6.      narkotizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) med. dati narkozo, omamiti: narkotizirati bolnika z etrom narkotizíran -a -o: narkotiziran bolnik; spi, kakor bi bil narkotiziran ♪
  7.      narkóza  -e ž (ọ̑) med. umetno povzročena neobčutljivost telesa, omama: pri operacijah uporabljati narkozo / prebuditi se iz narkoze; bolnik leži v narkozi / dati narkozo / maska za narkozo ♪
  8.      naróbe  prisl. (ọ̑) 1. izraža položaj ali smer, ki je drugačna kot normalna: obrniti kažipote narobe; obuti nogavico narobe / obračati kolo na desno in narobe; narobe obrnjen portret s hrbtno stranjo spredaj; z glavo navzdol; blago se lika in šiva narobe na narobni strani; sedel je na stol narobe tako, da je bil obrnjen proti naslonjalu; vrteti film narobe nazaj ♦ bot. narobe srčasti list srčasti list, zožen ob peclju 2. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo, ant. prav: narobe se lotiti stvari; narobe narediti, odgovoriti; ravnali bi zelo narobe, če bi vztrajali; ekspr. učijo te ravno narobe, kakor je prav / narobe si razumel moje pojasnilo / ekspr., v povedni rabi: račun je narobe; to je narobe, da ga nisi pozdravil; z nikalnico ne bi bilo narobe, če bi ga poklicali izraža primernost, koristnost česa ∙ ekspr. če ga ni pravi čas domov, je že narobe so doma v skrbeh; so nejevoljni; ekspr. ni se pripeljal, morda je kaj narobe je bolan; ima težave; pog. med sosedi je marsikaj narobe je v marsičem nesoglasje; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; ekspr. tam je vse narobe godijo se neprijetne, težke reči; star. pa dajte tisti denar, če vam ni narobe če morete; če se strinjate; ekspr. z njim je nekaj narobe ni popolnoma zdrav; nima urejenega razmerja do okolice; ekspr. danes je s teboj nekaj narobe imaš skrbi; nisi dobre volje; pog. vse nam gre, hodi narobe povzroča težave; pog. narobe je stopil in si zvil nogo neprimerno, neprevidno 3. ekspr. nasprotno, obratno: prej so se ga ogibali, zdaj je narobe; zlog izgovarja kratko, pa je ravno narobe prav; hlev ima prevelika okna, hiša pa narobe; življenje je boj, pa tudi narobe se sme reči: boj je življenje / oblika je povezana z vsebino in narobe // uvaja novo trditev namesto prej zanikane: ni dolgočasno, narobe, še zabavno je; dela ni konec, mi smo, narobe, prepričani, da se šele začne; neskl. pril., nav. ekspr.: narobe junak; to je narobe znanost; takšen red je pravi narobe svet ♪
  9.      naróčje  -a s (ọ̑) 1. prednji del telesa v sedečem položaju od trebuha do kolen: pramen svetlobe osvetljuje naročje sedeči figuri; položiti glavo v materino naročje; sesti komu v naročje; v naročju je držala odprto knjigo; prazno naročje; pren. spustiti krsto zemlji v naročje // vznes. varstvo, zavetje: domovina, vrnil se bom v tvoje naročje / z oslabljenim pomenom hiteti v naročje gora 2. s predlogom prostor med eno ali obema upognjenima rokama in prednjim delom telesa: drva so ji začela padati iz naročja; vzeti otroka v naročje; držati, nesti v naročju; hodila je po sobi z dojenčkom v naročju 3. z rodilnikom količina, ki gre med upognjeni roki in prednji del telesa: prinesti dve naročji drv; vreči živini naročje sena; ekspr. natrgal je celo naročje rož ● ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; šalj. biti v Abrahamovem naročju mrtev, na onem svetu; knjiž. biti v Morfejevem naročju spati; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda ♪
  10.      národ  -a stil. -óda m (á, ọ́) 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod; izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, jugoslovanski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941 // s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev // skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju 2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali; pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod 3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci 4. publ. država: odnosi med narodi ● Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge ◊ antr. hamitski, semitski narodi; jur. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu ♪
  11.      národen  -dna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na narod: a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako področje; narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda 2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna 3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo / pisal je narodne igre / narodna prosveta ● narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo ◊ ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem národno prisl.: narodno mešano ozemlje; narodno mlačen, zaveden človek; sam.: biti navdušen za narodno ♪
  12.      národnoosvobodílen  -lna -o prid. (á-ȋ) nanašajoč se na narodno osvoboditev: narodnoosvobodilna gibanja v Afriki // nanašajoč se na osvoboditev jugoslovanskih narodov med drugo svetovno vojno: krepitev narodnoosvobodilnega gibanja po italijanski kapitulaciji / narodnoosvobodilni boj; narodnoosvobodilni odbor osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov; Slovenski narodnoosvobodilni svet [SNOS] najvišje predstavniško telo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja; Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije ♪
  13.      nasédati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. med plutjem prihajati na oviro, ki onemogoča nadaljnje premikanje: na tem kraju ladje pogostokrat nasedajo 2. nav. ekspr. dajati se prevarati, ukaniti: nasedati klevetam; mladi ljudje s podeželja nasedajo miku mesta; nasedati prevarantom ♪
  14.      nasejáti  -séjem dov., naséj in nasèj; nasejál (á ẹ̑) dati seme v zemljo, kjer bo vzklilo: nasejali so nekaj ajde; nasejati žito; radiča se je dosti nasejalo / semena nasejati; pren., ekspr. nasejati malodušje in nezaupanje med ljudi naseján -a -o: žito je nasejano / ekspr. gosto nasejane hiše ♪
  15.      naseljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od naseljevati: naseljevanje tujcev med domačine / naseljevanje kozorogov ♪
  16.      nasésti  -sédem dov., stil. nasèl naséla; nam. nasést in nasèst (ẹ́ ẹ̑) 1. med plutjem priti na oviro, ki onemogoča nadaljnje premikanje: jadrnica je nasedla na čereh; ladja je nasedla s premcem / kit je nasedel na plitvini 2. nav. ekspr. dati se prevarati, ukaniti: dijak jima je nasedel; nasesti govoricam, obljubam, tuji propagandi; na to zvijačo vam ne bom več nasedel; zelo naivno so nasedli zgovornemu trgovcu ♪
  17.      nasítiti  -im dov. (í ȋ) zadovoljiti komu potrebo, željo po hrani, jedi: nasititi otroka; nasititi se sira; nasititi se s krompirjem, ribami; ekspr. nasititi si želodec / ekspr. besede nikogar ne nasitijo; pren. vse je storil, da bi nasitil svojo častihlepnost; nasititi si radovednost nasítiti se ekspr. naveličati se: dekleta se je že nasitil / teh pesmi se nikoli ne nasitiš nasíčen -a -o 1. deležnik od nasititi: nasičeni in napojeni gostje; ekspr. nasičena lakomnost, radovednost; biti nasičen življenja 2. ki ima česa v zelo veliki meri: s frazami nasičen članek; z dimom, vlago, vonji nasičen zrak / tržišče postaja nasičeno ♦ kem. nasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z eno vezjo; nasičena raztopina raztopina, v kateri se določena snov ne more več raztapljati; teh. nasičena barva barva, ki ima tako sestavo, da učinkuje izrazito, polno ♪
  18.      naslánjati  -am nedov. (ā) dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo naslánjati se 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo // biti, nahajati se na kakem področju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba 3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire 4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile ● ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival ◊ lingv. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto naslanjáje star.: naslanjaje se na brata, je prišepal do doma naslanjajóč -a -e: spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke ♪
  19.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  20.      nasprótje  -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo ♪
  21.      nasprotnoiménski  -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: elektr. nasprotnoimenski električni naboji električni naboji, izmed katerih so eni pozitivni, drugi pa negativni; fiz. nasprotnoimenski magnetni pol južni ali severni magnetni pol v odnosu do drugega ♪
  22.      nasprótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost nasprotnega: nasprotnost interesov, pojavov; nasprotnost stališč / nasprotnosti med naprednimi prizadevanji nasprotja ♪
  23.      nasprótstvo  -a s (ọ̑) knjiž. nasprotje: blažiti huda nasprotstva; družbeno nasprotstvo / nasprotstva med izjavami strank / pokazal je odkrito nasprotstvo nasprotovanje ♪
  24.      nastáti  -stánem dov. (á ȃ) nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja: v tistem času je nastalo več novih držav / ob potresu je nastala velika škoda / kmalu bo nastal dan se bo zdanilo; v tovarni je nastal požar je začelo goreti / nenadoma nastane hrup in krik; mučen molk je nastal; po tem dogodku je nastalo med njima veliko sovraštvo // s prislovnim določilom izraža, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega procesa, dogajanja: kosti so nastale iz hrustanca; te snovi nastanejo pri vrenju / roman je nastal v težkih okoliščinah / publ. v zvezi s tem bodo nastale še neprijetnosti; prim. nastali ♪
  25.      nastavljálen  -lna -o prid. (ȃ) teh. ki je za nastavljanje: nastavljalni gumb pri televizijskem aparatu ♦ fot. nastavljalna leča leča pri zrcalnem fotografskem aparatu, s katero se naravna ostrina slike na medlici ♪

   3.353 3.378 3.403 3.428 3.453 3.478 3.503 3.528 3.553 3.578  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA