Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

major (22)

1.      majór  -ja m (ọ̑) čin, za stopnjo višji od kapetana I. razreda, ali nosilec tega čina: enoti poveljuje major / napredoval je v majorja / imeti čin majorja ♪
2.      majorán  -a m (ȃ) knjiž. majaron: vejica majorana ♪
3.      majorát  -a m (ȃ) jur., nekdaj pravica najbližjega moškega sorodnika do podedovanja dednega posestva, med več enako bližnjimi pa starejšega po letih: po majoratu mu je pripadlo vse imetje // tako posestvo: postati dedič turjaškega majorata ♪
4.      majoráten  -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na majorat: majoratno posestvo / majoratna pravica ♪
5.      majordóm  -a m (ọ̑) 1. zgod., v frankovski državi upravitelj dvora, kraljevih posestev: dolžnosti majordoma; politični vpliv majordomov 2. v nekaterih deželah, v dvorskem, plemiškem okolju višji uslužbenec, ki vodi gospodinjstvo in nadzoruje služabništvo: knezov majordom ♪
6.      majoritéta  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko večina: majoriteta in minoriteta / majoriteta glasov / imeti majoriteto v parlamentu ♪
7.      majoritéten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko večinski: majoritetna stranka / majoritetni sistem volitev ♪
8.      majorizácija  -e ž (á) glagolnik od majorizirati: vladati, kot določa večina na temelju majorizacije / izključiti preveliko majorizacijo kake skupine ♪
9.      majorizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. dobiti večino, preglasovati: manjšino so majorizirali ♪
10.      majórka  -e ž (ọ̑) star. majorjeva žena: major in majorka ♪
11.      majórski  -a -o (ọ̑) pridevnik od major: majorski čin ♪
12.      brúcmajór  -ja m (ȗ-ọ̑) žarg., šol. študent višjega letnika, ki pri brucovanju spremlja, vodi bruce ♪
13.      generálmajór  -ja m (ȃ-ọ̑) voj. najnižji generalski čin ali nosilec tega čina: povelja, ki jih je izdal generalmajor ♪
14.      tambúrmajór  in támburmajór -ja m (ū-ọ̑; ā-ọ̑) nekdaj vodja (vojaških) bobnarjev: tamburmajor s palico z zlatim jabolkom ♪
15.      generállájtnant  -a m (ȃ-á) v nekaterih državah čin, za stopnjo višji od generalmajorja, ali nosilec tega čina ♪
16.      generálpòdpolkóvnik  -a m (ȃ-ȍ-ọ̑) voj. čin, za stopnjo višji od generalmajorja, ali nosilec tega čina: za komandanta mesta so imenovali nekega generalpodpolkovnika iz glavnega štaba ♪
17.      generálski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na generale: generalska uniforma / generalski zbor ♦ voj. generalski čin čin od generalmajorja do generala ♪
18.      minoritéta  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko manjšina: majoriteta in minoriteta / minoriteta v parlamentu ♪
19.      pòdpolkóvnik  -a m (ȍ-ọ̑) čin, za stopnjo višji od majorja, ali nosilec tega čina: poveljstvo je prevzel novi podpolkovnik / pehotni podpolkovnik; bil je rezervni podpolkovnik ♪
20.      posílni  -ega m (ȋ) v stari Jugoslaviji vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo: majorjev posilni ♪
21.      stótnik  -a m (ọ̑) 1. pri starih Rimljanih poveljnik stotnije: konjeniški stotnik / rimski stotnik 2. v stari Avstriji oficirski čin, za stopnjo nižji od majorja, ali nosilec tega čina: stotnik in feldvebel ♪
22.      vís máior  [major] ž neskl. (ȋ-ȃ) 1. jur. nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; višja sila: ne izpolniti obveznosti zaradi vis maior; poplava, suša, spremenjeni predpisi in druge vis maior 2. knjiž., ekspr. nepremagljiva ovira: uresničitev načrta je preprečila vis maior: oče ♪