Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

maj (826-850)


  1.      kolút  -a m (ȗ) ploščat okrogel predmet: na komatih so se bleščali kovinski, medeninasti koluti; kovanci imajo večinoma obliko koluta; sonce je kot žareč kolut / koluti dima so se vili pod strop kolobarji ♦ avt. zavorni kolut vrtljiva plošča ob notranji strani avtomobilskega kolesa, ki jo pri zaviranju stiskata zavornika; strojn. torni kolut ki s trenjem prenaša vrtenje z ene gredi na drugo // tak predmet z žlebom na obodu: naviti žico na kolut; previti filmski trak z večjega na manjši kolut; vrv žičnice je enakomerno drsela po kolutih; kolut v škripčevju ♪
  2.      kománden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na komando ali komandiranje; poveljniški: imajo odličen komandni kader / komandne položaje v vojski so zasedli tujci / to je bilo povedano v komandnem tonu ukazovalnem, poveljevalnem ◊ navt. komandni most najvišji del krova, odkoder se ladja upravlja; teh. komandni pult ali komandna miza pult, miza z vgrajenimi instrumenti za upravljanje in nadzorovanje strojnih naprav ali tehnoloških procesov; komandni stolp stolp, iz katerega se vodi in nadzoruje promet na železniški postaji, letališču; komandna kabina kabina, iz katere se vodi in nadzoruje delovanje strojnih naprav; voj. komandno mesto mesto, prostor, na katerem je poveljstvo pred bojem in po njem; poveljniško mesto ♪
  3.      komár  -ja m (á) 1. majhna žuželka z dolgimi nogami, ki sesa kri: komarji pikajo; v tem kraju je veliko komarjev; boj proti komarjem 2. star. kdor prisostvuje igri s kartami, šahovski igri ter posega vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: ob kvartopircih se je zbrala gruča komarjev ● ekspr. delati iz komarja slona močno pretiravati ◊ zool. komar mrzličar anofeles ♪
  4.      kómora  -e ž (ọ̑) 1. dobro zaprt prostor, navadno manjši: komora za raziskovanje; vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom / zdravnik je operiral v majhni komori / plinska komora plinska celica; sušilna komora za sušenje lesa, rud, perila // teh. manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni procesi: čiščenje komore / prah se izloča v prašnih komorah; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov; zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin 2. žarg., voj. pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo: komora je ostala v vasi; brigadna komora / premestili so ga v komoro ◊ navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; zgod. dvorna komora v stari Avstriji najvišji urad za državno finančno gospodarstvo ♪
  5.      kôncem  predl. (ó) z rodilnikom, neustalj. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti; konec: knjiga bo izšla koncem maja // za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu: hiša koncem vasi // v zvezi koncem koncev konec koncev: koncem koncev se je spametoval ♪
  6.      koncentrácija  -e ž (á) 1. navadno s prilastkom povečanje količine, množine česa na določenem mestu, območju; osredotočanje, kopičenje: prišlo je do koncentracije industrije v večjih centrih; zbirati podatke o koncentraciji vojaških sil / preprečiti pretirano koncentracijo bogastva koncentriranje / koncentracija oblasti je, se pojavlja v rokah peščice ljudi oblast je koncentrirana / žarg., voj. sovražne koncentracije so se pomikale proti jugu veliko vojakov, vojaških enot // s prislovnim določilom količina, množina česa v zmesi, raztopini: koncentracija soli v Mrtvem morju narašča; že majhna koncentracija ogljikovega monoksida v zraku je nevarna / 80-odstotna koncentracija solne kisline 2. (miselna) zbranost, osredotočenost: to delo zahteva precejšnjo koncentracijo; koncentracija med poukom; zmožnost popolne koncentracije / miselna koncentracija ◊ ekon. koncentracija kapitala večanje kapitala z akumulacijo, centralizacijo; količina kapitala, s katero kdo razpolaga ♪
  7.      koncentríranje  -a s (ȋ) glagolnik od koncentrirati: koncentriranje razdrobljenih organizacij v močna društva; sklad teži h koncentriranju sredstev za najpomembnejše objekte / čutiti je premajhno koncentriranje na osnovne naloge / koncentriranje živil / v takem hrupu je vsakršno koncentriranje nemogoče ♪
  8.      kongruénten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. skladen, ujemajoč se: kongruentne oblike ♪
  9.      kóničen  -čna -o prid. (ọ́) teh. stožčast, šilast: konična oblika kladiva / konični ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev; konični zatič ♪
  10.      kònj  kônja m, mest. ed. kônju in kónju, rod. mn. kónj tudi kônjev, mest. mn. kônjih tudi kónjih (ȍ ó) 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe: konj ga je brcnil; konj bije s kopiti ob tla; konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala; voz so vlekli štirje konji; konja brzdati, krtačiti, osedlati, podkovati; zajahali so konje; z bičem udariti po konju; bel, rjav konj; rezgetanje konj; gara kot konj; je močna kot konj; bil je vedno na cesti kot fijakarski konj / ta konj brca in grize / bos konj brez podkev, nepodkovan; bosanski konj majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov; čistokrven, dirkalni konj; jahalni konj primeren, izurjen za jahanje; poštni konj; ima tovornega konja; pren., ekspr. skozi predor drvi železni konj // igrača v obliki konja: deček je jahal lesenega konja / gugalni konj 2. slabš. velik, neroden človek: si pa res konj / kot psovka glej, kam stopiš, konj 3. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran; skakač: vzeti damo s konjem; vrednost konja 4. šport. telovadno orodje z ročaji ali brez njih za gimnastične vaje, preskoke: skakati čez konja / konj na šir postavljen pri gimnastičnih vajah počez ● ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; pog. delati iz muhe konja močno pretiravati; ekspr. biti na konju uspeti, doseči cilj ◊ vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; belgijski konj konj belgijske pasme; hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec; zool. nilski ali veliki povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius ♪
  11.      konjíček  -čka m (ȋ) 1. nav. ekspr. manjšalnica od konj: osedlati, vpreči konjička; gledala je za dirkajočim konjičkom / gugalni konjiček ∙ ekspr. potovati z jeklenim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom 2. najljubše delo v prostem času: zbiranje starin je njegov konjiček / skoraj vsak človek ima svojega konjička ◊ zool. morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus ♪
  12.      konopljárna  -e ž (ȃ) obrat za predelovanje konoplje: imajo novo konopljarno ♪
  13.      konstrúkcija  -e ž (ú) 1. kar nosi, podpira, povezuje stavbo, objekt: postaviti konstrukcijo; betonska, lesena konstrukcija; lita, varjena konstrukcija; konstrukcija iz aluminija / namestitev nove strešne konstrukcije; ob potresu je bila poškodovana tudi stropna konstrukcija / z oslabljenim pomenom mostna konstrukcija most 2. redko stavba, objekt: lesene konstrukcije ob cesti 3. uresničitev svojih (izvirnih) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstrukcija letala, stroja mu je uspela / gred se je zvila zaradi napake v konstrukciji // s prilastkom način, tehnična izvedba take uresničitve: letalo nove konstrukcije / narejen je v solidni konstrukciji 4. knjiž. zgradba, ustroj, kompozicija: podobno konstrukcijo imajo tudi Shakespearove drame; neslovenska konstrukcija stavkov / poznati konstrukcijo telesa / njegovi junaki so zgolj abstraktne, umetne konstrukcije tvorbe ◊ aer. lupinasta konstrukcija letala po tankosti, ukrivljenosti zunanjih nosilnih sten podobna (jajčni) lupini; grad. lahka konstrukcija iz lahkega materiala ali iz votlih, izvotljenih elementov; masivna konstrukcija iz opeke, kamna, litega betona; mrežasta konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi; skeletna konstrukcija iz stebrov in vodoravnih plošč; lingv. ablativna konstrukcija v nekaterih jezikih zveza prilastka in odnosnice v ablativu kot prislovno določilo v stavku; infinitivna konstrukcija nedoločniška konstrukcija ♪
  14.      kónva  -e ž (ọ̑) zastar. kangla: nalivati vodo v konvo / konva za mleko // vrč, ročka: majolike in konve ♪
  15.      kòp  kópa m (ȍ ọ́) 1. mont., v zvezi dnevni kop kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda: odprli so nove dnevne kope / kopati premog na dnevnem kopu; kopanje železove rude v dnevnih kopih // tako pridobivanje rude: na tem kraju imajo samo dnevni kop / naprave za dnevni kop / pridobivanje premoga z dnevnim, površinskim kopom 2. redko kopanje, izkopavanje: moral je plačati kop in vožnjo / kop je bil zelo velik izkop ♪
  16.      kopítar  -ja m (ȋ) 1. nav. mn., zool. sesalci, ki imajo zadnji členek prstov pokrit z roženo tvorbo, Ungulata: kopitarji in vrečarji / lihoprsti kopitarji ki imajo en prst ali tri prste, Perissodactyla; sodoprsti kopitarji ki imajo dva prsta ali štiri prste, Artiodactyla 2. nekdaj izdelovalec (čevljarskih) kopit: kot kopitar je malo zaslužil // slabš. čevljar: ni noben kopitar ali šivankar / Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren) ♪
  17.      kopréna  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. tančica, pajčolan: imela je s kopreno zagrnjen obraz; črna, prozorna koprena; pren. na široko je začel odgrinjati kopreno z njegove preteklosti 2. ekspr. meglica, prozoren oblak: po nebu so plule komaj vidne koprene / sonce se je zavijalo v zlato kopreno / nad pokrajino je visela koprena megle ◊ tekst. zelo tanka plast neurejenih vlaken ♪
  18.      koreníčje  -a s (ȋ) rastline, ki imajo koren, ali omeseneli podzemeljski deli teh rastlin: v juhi se je kuhalo koreničje; okopavati koreničje ♪
  19.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
  20.      korénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koren 4, 5: korenski samoglasnik / korenski glagoli glagoli, ki nimajo glagolske pripone / korenski eksponent število, ki izraža stopnjo korena; korenska osnova število, iz katerega se računa koren ◊ teh. korenski varek del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov ♪
  21.      korínta  -e ž (ȋ) nav. mn. majhna temna rozina brez pečk: dodala je še korinte ♪
  22.      korístiti  -im nedov. (ȋ ȋ) 1. dajati, prinašati ugodne, pozitivne posledice: to nikomur ne koristi; kar enemu koristi, drugemu škoduje / telesne vaje koristijo za okrepitev organizma; to ji je malo koristilo 2. delati, da ima kdo od česa določeno vrednoto: rad bi ji koristil s svojim delom 3. neustalj. uporabljati, izkoriščati: za prevoz surovin koristijo železnico; prostori se že koristijo; koristiti se z izsledki znanosti / koristiti letni dopust / vozne olajšave lahko koristijo vsi učenci dobivajo, prejemajo koríščen -a -o: domovi ob morju so koriščeni le nekaj mesecev; dobro koriščene površine ♪
  23.      korúza  -e ž (ú) enoletna rastlina s kolenčastim steblom in velikimi storži ali njeno seme: saditi, okopavati koruzo; koruzo ličkati; popoldne so lomili, trgali koruzo; pečena koruza; zunaj visi kita koruze / koruza letos dobro kaže / koruza je spet poplavljena njiva s koruzo / bela koruza z belimi zrni; debelozrnata, drobnozrnata koruza; semenska koruza ∙ ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; pog. živita na koruzi živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze ♦ agr. silažna koruza ki je za silažo; biol. heterozna, hibridna koruza; vrtn. pisana koruza enoletna okrasna rastlina z listi, ki imajo srebrne proge, Zea mays japonica ♪
  24.      kós 1 -a m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno 2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov // predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi 3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt / dobršen kos življenja je že za njim ● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična ◊ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose ♪
  25.      kôsa  -e stil. -é ž (ó) orodje z dolgim rezilom in dolgim ročajem za košenje trave: kosa se je skrhala; koso brusiti, klepati, nasaditi / ekspr. kose so pele ● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; ekspr. komaj je še mahal s koso kosil; ekspr. prišla je starka s koso smrt ◊ geogr. zemeljska kosa podolžna sipina, ki zapira zaliv ali jezero; navt. kosa nekdaj naprava na liburnah za rezanje vrvi, ki držijo jambore ♪

   701 726 751 776 801 826 851 876 901 926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA