Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

maj (2.828-2.852)


  1.      želézce  -a s (ẹ̄) 1. kovinska ploščica podkvaste oblike, ki se nabije na čevelj, navadno na sprednji del podplata in na peto; podkvica: pribiti železca na pete 2. majhen železen predmet: z železcem pobrskati po žerjavici ♪
  2.      žénska  -e ž (ẹ́) oseba ženskega spola, navadno dorasla: prišla je neka ženska; majhna, mlada, modrooka, temnolasa, vitka ženska; mirna, prijazna, prijetna ženska; noseča, poročena ženska; ženska srednjih let; čustvovanje ženske matere; razlike med moškim in žensko / frizer za ženske // oseba ženskega spola kot nosilka značilnih telesnih lastnosti: kar v nekaj mesecih se je iz dekleta razvila v žensko; ekspr. njuna hči je že cela, prava ženska // ekspr. oseba ženskega spola kot nosilka značilnih duševnih lastnosti: ga bo že preprosila, saj je ženska; v njej je premalo ženske, da bi to razumela / ženska je ženska / v njej se je začela prebujati ženska ženskost ● nar. ne vem, če je moja ženska že doma žena; žarg. ali bo prišla s teboj tudi tvoja ženska tvoje dekle; tvoja žena; publ. iščemo žensko za pomoč v gospodinjstvu v oglasih gospodinjsko pomočnico; ekspr. fatalna ženska ki zaradi svoje lepote in nenavadnosti odločujoče, navadno negativno vpliva na moškega; knjiž. javna ženska prostitutka; ženska je kakor aprilsko vreme njeno razpoloženje je zelo spremenljivo; ekspr. kjer vrag ne zmore, ženska pripomore ženska zlasti s svojo zvitostjo dosti doseže ♪
  3.      žèp  žêpa m, mest. ed. žêpu in žépu (ȅ é) 1. majhni vreči podoben del na oblačilu za spravljanje manjših predmetov: žep se mu je strgal; napolniti žep z bonboni; vzeti ključe iz žepa; dati robček v žep; nositi denarnico v žepu; predpasnik z velikim žepom; dno žepa / obrnil je vse žepe, da bi našel denar; iskati ključe po žepih; hoditi z rokami v žepih / hlačni žep; našiti, všiti žep; notranji, prsni žep suknjiča; žep na zadrgo; žep za uro; podloga za žepe / napolniti žepe nahrbtnika; viseči žepi za krtače; šotor z našitimi žepi 2. kar je po obliki temu podobno: narediti med mesom in rebri žep za polnjenje; očistiti rano in vse žepe v njej; ozek žep med skalami 3. na čelu razširjen del površine, ki sega v kaj: žepi ravnega sveta se zajedajo v hribovje; rečni žepi // voj. na strnjeno nasprotnikovo ozemlje segajoče manjše, z ozkim pasom z zaledjem povezano območje z vojaškimi silami, ki se branijo: umakniti čete iz žepa; delati obkolitveni obroč okoli žepa 4. ekspr. kupna sposobnost: kupi, če ti žep dopušča, dovoljuje; izdelek ustreza okusu in žepu kupcev / hiša ni dosegljiva za moj žep ● ekspr. avtomobil mu je precej olajšal žep zanj je potrošil precej denarja; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja; ekspr. globoko poseči, seči v žep veliko plačati; ekspr. vtakniti medaljo v žep dobiti jo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. če le more, drži roke v žepu lenari, ne dela; žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje; ekspr. imeti kačo, luknjo, sušo v žepu biti brez denarja; ekspr. iti z levo roko v desni žep lotiti se stvari napačno, neustrezno; ekspr. vsi nimajo enako globokih žepov nimajo enako veliko denarja; plitev žep ekspr. imeti plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. plačati iz svojega žepa s svojim denarjem; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. obrnili so mu vse žepe natančno so ga preiskali; žarg., aer. letalo je zašlo v zračni žep v območje spuščajočega se zraka; poznam ga kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih ◊ mont. žep jalovine manjša gmota prvotne kamnine, ki je niso nadomestile rudne raztopine; obrt. vrezani žep pri katerem se odprtina vreže v oblačilo ♪
  4.      žêpen  -pna -o prid. (ȇ) 1. nanašajoč se na žep: žepna odprtina; žepna podloga / žepni format knjige; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; žepni računalnik; (žepni) robec; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga; električna žepna svetilka; žepna ura 2. publ. zelo majhen: narediti žepni bazen; žepna državica / žepna odprava z malo člani / žepna vojna majhna lokalna vojna ∙ publ. žepna podmornica majhna podmornica navadno za diverzantske akcije ♪
  5.      žerjávica  -e ž (ȃ) 1. tleči, dogorevajoči kosi lesa, premoga: žerjavica tli, ugaša; pogasiti žerjavico; razgrebati, razpihovati žerjavico; speči meso nad žerjavico; drezati z grebljico v žerjavico; žareča žerjavica; žerjavica pod pepelom; lopatica za žerjavico; rana ga peče kot žerjavica; vroč, živ kot žerjavica; prestopa se kot na žerjavici zelo nemirno / prenesti s kleščami nekaj žerjavic kosov žerjavice / ekspr. njegove oči so žerjavica živahne, preiskujoče 2. knjiž., s prilastkom bolečina, trpljenje: čutila je žerjavico hrepenenja, ljubosumnosti ● ekspr. ona je sama žerjavica je zelo živahna, temperamentna; ekspr. roko dam v žerjavico, da se bo to zgodilo trdno sem prepričan; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; zaničevanje ga je žgalo kot žerjavica mu je povzročalo hude duševne bolečine; bil je kot na žerjavici zelo nemiren ♪
  6.      živál  -i [au̯] ž (ȃ) 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; žarg., lov. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo / divje, domače živali; jamska, morska žival; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev / v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in židovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali / človek je žival, ki misli in govori ♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival // ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč 2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike 3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo // bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali / moški so pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna 4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil 5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš 6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj ♪
  7.      žívčen  -čna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost 2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh ● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati ◊ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija žívčno prisl.: živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv ♪
  8.      žível  -a -o [eu̯] medm. (ȋ) 1. izraža a) željo, da bi kdo dolgo, uspešno živel: živel dobrotnik, kralj b) slavljenje, poveličanje: živeli osvoboditelji; živel zmagovalec c) željo, da bi se kaj ohranilo, uresničilo: živela republika; živela svoboda č) navdušenje, odobravanje: živel prvi maj; živele počitnice 2. star., zlasti med prijatelji, znanci izraža pozdrav: živela, dolgo te ni bilo pri nas / mudi se mi naprej, živeli ● knjiž. kralj je mrtev, živel kralj izraža, da je umrlega kralja nasledil novi kralj; izraža, da se po koncu, odhodu enega vladarja, šefa sprejema, pozdravlja njegovega naslednika; prim. živeti, živio ♪
  9.      živéti  -ím nedov., žível (ẹ́ í) 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja; prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe; take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi; samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode // s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur 4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi; raki živijo v potokih; na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti; Eskimi živijo daleč na severu 5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded; živeti na deželi, v hribih, v mestu; ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju / v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši 6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti; asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / kako živiš // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti 7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost 8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem; z njimi se da živeti; ne more živeti skupaj z njo // ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze 9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami // navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate 10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti; z invalidnino bo težko živeti; koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega // v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja / ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij 11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke; živi se s tem, kar zasluži; s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno // biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več 13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju 14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel; pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali / z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje 15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik; naj živi svoboda ● ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo živèč -éča -e: še živečemu avtorju izdati izbor njegovih del; na velikih ozemljih živeči narodi; svobodno živeča ženska; sam.: za tukaj živeče je to vsakdanji prizor živét -a -o: predstava, ki ni bila igrana, ampak živeta; izrečene in živete resnice; prim. živel ♪
  10.      življênje  -a s (é) 1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij 2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja // s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje 3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno // bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti 4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost 5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja 6. ekspr. moč, živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje; mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja 7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok 8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega področja kot celota: navade mestnega življenja; spremembe življenja na vasi; življenje v zaporih; ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed 9. celota dogajanja a) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja; biti sredi, publ. v areni življenja; tako je v vsakdanjem življenju; ekspr.: polnost življenja; viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenj b) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja; privoščiti si življenje; lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno 10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje; privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo 11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje; razgibano družbeno življenje 12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja 13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje; pisatelj je gradivu vdihnil življenje 14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja 15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago; zasluži komaj za življenje; sredstva za življenje ● ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt ◊ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; jur. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči ♪
  11.      životáriti  -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. živeti v pomanjkanju materialnih ali duhovnih dobrin: ko se je zaposlil, ni več životaril; životari v hribovski vasi / bolj životari, kot živi // živeti s slabotnimi, komaj zadostnimi življenjskimi močmi: životari bolan za rakom / na dvorišču životari nekaj lip 2. živeti brez višjih duševnih, duhovnih dejavnosti: v svojem udobju je životaril dalje / životariti v samozadovoljstvu / z notranjim predmetom životari svoje nepomembno življenje 3. obstajati brez moči za uresničevanje kakih pomembnejših dejanj: društvo je še nekaj časa životarilo; današnje gledališče le životari ♪
  12.      žížek  -žka m (ȋ) nar. 1. majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih; črni žužek: glodanje žižkov 2. manjša gozdna ptica pevka rumeno zelene barve; čižek: žižek poje ♪
  13.      žlobúdra  -e ž (ȗ) 1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: ne zmeni se za to žlobudro; on je prava žlobudra 2. slabš. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: vpili so v žlobudri, ki jo je komaj razumel / ta jezik je zame prava žlobudra 3. slabš. gosta, tekoča zmes: jama je bila polna glinaste žlobudre / izbruhana žlobudra 4. slaba pijača; čobodra: ponujali so jim rjavo žlobudro, ki ji pravijo kava 5. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po žlobudri ♪
  14.      žóld  -a [u̯d] m (ọ̑) zastar. vojaška služba: nabirati fante za žold / iti v žold iti k vojakom ● star. dobivati majhen žold plačilo, plačo ♪
  15.      žrêlo  -a s (é) 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra ● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina ◊ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni ♪
  16.      žrétje  -a s (ẹ̄) 1. glagolnik od žreti: žretje detelje / gostija se je spremenila v žretje 2. ekspr. hrana, jed: žretje za svinje / nizko žretja imajo še za dva dni ♪
  17.      žŕka  -e ž (r̄) žarg., zool. ličinka nekaterih dvokrilcev in večine kožekrilcev, ki imajo grizalo; žerka: iz jajčeca izleze žrka; čebelje žrke ♪
  18.      žŕtev  -tve ž (ȓ) 1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev // star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev 2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev // kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo ♦ šah. črni ne sprejme ponudene žrtve belega kmeta // kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev 3. kdor je poškodovan, umre a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev 4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila // kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer 5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema 6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev ● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj ♪
  19.      žulíti  in žúliti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti // s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira žulèč -éča -e: žuleči čevlji ♪
  20.      župánja  -e ž (ā) 1. pog. predsednica skupščine občine, mesta: izvoliti županjo / mariborska županja 2. v nekaterih državah predstojnica mestne uprave: nekatera ameriška mesta imajo županje 3. star. županova žena: vplivna županja / mati županja ♪
  21.      župníja  -e ž (ȋ) najmanjša upravna enota katoliške cerkve: upravljati, ustanoviti župnijo; v dekaniji je več župnij; majhna, velika župnija; mestne župnije ♪
  22.      žúžek  -žka m (ū) 1. star. hrošč: ptice lovijo muhe in žužke 2. nav. mn., nestrok. hrošči, ki imajo prednji del glave podaljšan v rilček, strok. rilčkar: žužki v fižolu, moki 3. zool., navadno v zvezi črni žužek majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih, Calandra granaria ♪
  23.      žužélka  -e ž (ẹ̑) majhna žival s členjenim telesom, tremi pari členastih nog in navadno krili, tipalkami: žuželke brenčijo, letajo; škodljive žuželke; ličinke žuželk; piki žuželk; čebele, hrošči in druge žuželke / krilate, nekrilate žuželke; vodne žuželke ♦ zool. žuželke živali s členjenim obročkastim telesom, pokritim s hitinom, Insecta; kljunate žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo, Hemiptera ♪
  24.      žvérca  -e ž (ẹ̑) 1. ekspr. zelo živahen, nemiren človek, zlasti otrok: ta žverca je le težko pri miru; bil je majhen in suh, prava žverca / kot psovka kdo te bo poslušal, žverca sitna 2. nar. gorenjsko gošča, ostanki v pipi: postrgati žverco iz pipe / tobakova žverca ♪
  25.      žvižgáč  -a m (á) kdor žvižga: žvižgače težko posluša; predirljivi žvižgi objestnih žvižgačev ◊ zool. pritlikavi ali mali žvižgač majhen sivo rjav stepski zajec z belo obrobljenimi ušesi, Ochotona pusilla ♪

   2.603 2.628 2.653 2.678 2.703 2.728 2.753 2.778 2.803 2.828



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA