Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
magnetni navor (1) 
- navòr -ôra m (ȍ ó) fiz. količina, ki meri vzrok za pospeševanje vrtenja ali spremembo oblike telesa, vrtljivega okoli nepremične osi: meriti navor; navor motorja / magnetni navor na tuljavo s tokom, magnet v magnetnem polju; zagonski navor ob pogonu stroja ♪